Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hitel proč v vse, kar prihaja, pa je pred seboj, na pomrznjenih tleh pozno decembrskega rastja uzrl list, na katerem je bila časokljunova podoba. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli.
Šesta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vsa hvala o njihovi odličnosti potuje naprej.
Takšni popisi branja so lahko sila nehvaležni in če se nekomu ne ljubi brati čisto vsega, poudarjam in v ospredje postavljam tisto, kar mi bo od letošnjega branja ostalo najbolj v spominu in z največjim veseljem priporočam v branje, izposojo in nakup za domačo polico: Schönwerthove pravljice, Samostan, Medsočje, Sam, Belo se pere na devetdeset, Apalaška pot, Deklina zgodba in Kruh, prah. In kakopak tudi Hiša Marije Pomočnice. Različni žanri, različni bralci, dobre knjige, super branja.
Na nove bralne zmage.
Časokljun, sláinte!
Leto 2018 je prineslo veliko lepih in odličnih prebranih strani; za marsikatere teh bom vesel, če se mi bodo v rokah znašle še velikokrat v življenju. Januar se je pričel z odličnim branjem Schönwerthovih
pravljic. Te so prinesle znane motive v dokaj surovi in neobdelani obliki, v največje veselje je bilo preiskovanje sorodnosti z Grimmovimi in našimi ljudskimi. Sledilo je ponovno prebiranje Starih grških bajk in povsem nove mitologije v obliki kultnega pisanja Margaret Atwood in Dekline zgodbe. Srh in orwellovski strah. Nato je sledilo sledenje zbirki Moderni klasiki, v katerih je zastopan tudi Andrés Neuman in Stvari, ki jih ne narediva, zbirka dobrih kratkih zgodb. V februarju sem na tem mestu pisal tudi o zbirki kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede v zbirki Sredi Noči. Precej časa, a nič vnemar, pa je vzelo branje še ene zbirke kratkih zgodb. Očitno je bilo letos na nek način prav leto kratkih zgodb, teh je bilo na sporedu res veliko. In v tem konkretnem primeru je šlo za res odlično zbirko zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla, zbirko prav vseh, ki jih je napisal. Zajetno, a odlično spisano.
Pomlad se v marcu pričenja z branjem Zaharja Prilepina, o katerem smo ob nedavnem obisku slovenskega knjižnega sejma lahko precej slišali, in njegovega, meni se je prav gotovo zdelo, odličnega čtiva; natančno napisanega, senzibilnega in kričečega romana, ki bralca prilepi na svoje strani, njegovega Samostana. Nato sem bral tudi Liščka, roman, ki sem ga težko pričakoval. Napisala ga je avtorica Skrivne zgodovine, Donna Tartt. A čeprav je žanrsko nekaj povsem svojega in drugačnega od predhodnice, je tudi Lišček precej vredno vzeti v roke. Ljubitelji razmišljanja o etičnem boste navdušeni. Sledile so spet kratke zgodbe, tokrat izpod tipkovnice slovenskega avtorja Dušana Marolta. V zbirki Čips in telenovele najdete simptome, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se kot prekleto vedno vrne nazaj. In v maju so prišla tri odlična branja. Najprej povsem brutalno zasnovana in izpeljana Bela pritlikavka Davorina Lenka, inteligentno Komelovo Medsočje in nato še kruta Chimamande Ngozi Adichie v Škrlatnem hibiskusu. Res vse zelo kvalitetno.
Poleti je sledil povratek k avtorju, ki ga vedno rad berem. To je John Green, ki se je predstavil z zadnjim mladinskim romanom Neskončen stolp želv, nemara najbolj temačnim delom doslej, s katerim bo še naprej odstiral tabuje pri mladih bralcih. Tu je bila tudi igriva in natančna zbirka zelo zelo kratkih zgodb, mikroproza Čudesa cirkusa. Nekaj novega tudi zame, s spominom na odličnega Monterrosa. In Igor Karlovšek, še en slovenski avtor, ki piše odlično mladinsko branje. V Preživetju je križal motive Johna Greena z Waldnom, Cheryl Strayed in Sallo Samukko. Nadaljeval sem z Goranom Stojičićem in njegovo zanimivo spisano zbirko kratkih zgodb Nespečni, ki razkrivajo razmisleke o ljubezni, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Sodobnost torej. V zbirki Bralec pa je izšla tudi zgodba o razrezu družbe Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, ki odgovarja na vprašanje tujega pečata na svojem duhu. Nadaljeval sem s poklonom Cankarjevemu letu, ko sem ponovno bral njegovo Hišo Marije Pomočnice, nepresegljivo mojstrovino; nadaljeval s trilogijo Kingsbridge in se prvič resno lotil risoromana, ko mi je pod roke prišel Sam. Odlična bralna bera, vam rečem.
Jesen sem nadaljeval z novimi edicijami Modernih klasikov. Tu sta bili Jutta Heim in njej vsebinsko zelo sorodna Južno od meje, zahodno od sonca, s slednjo nadaljujem tudi branja meni ljubega Harukija Murakamija. In spet Moderni klasiki, ki pravzaprav postajajo najljubša in najbolj brana zbirka. Strahopetci se dotikajo zaključkov druge svetovne vojne, pa še česa drugega. Nadaljeval sem z zgodbami, ki se dotikajo Čuda. Pižama je prevedel še eno, tokrat Charlottino zgodbo, ki doda še en pogled na Auggijevo zgodbo. In nadaljeval spet v Kingsbridgu, to pot v 14. stoletju in z vsem tistim, kar so predhodniki v trilogiji zgradili in porušili v Stebrih zemlje; Svet brez konca. Hitro nadaljujte s prevodi, komaj čakam nadaljevanj. Sledil pa je prav gotovo eden vrhuncev letošnjega sedenja za knjigami. Pišem o Bronji Žakelj in njenem prvencu Belo se pere na devetdeset: splet dokumentarnega zapisa, avtobiografske izpovedi, doživljanja vseh preklemansko hudih reči, ki te lahko doletijo in poetično poslovilnega besedila za mamo. Zares noro dobro. In temu je sledilo še nadaljevanje serije, ki jo je Ransom Riggs pričel v Otoku nenavadnih otrok, tokrat s temi istimi otroci v pustolovščini Votlo mesto.
Decembra sem bral še eno intimno in poetično, presunljivo odlično delo Kruh, prah, ki ga je napisal Marko Sosič. Subtilno in žalostno tragično sozvočje bolečine, spominov in refleksije modernega časa. In nadaljeval z Jakobom Kendo, ki je spisal pravzaprav nekakšen gesamtkunstwerk potopisnih poti, kjer opisuje svojo odločitev o hoji po Apalačih. Še eno letošnje dejstvo: domači avtorji so odlični pisci, res dobri. In še preden se leto obrne, se še enkrat vrnem k Modernim klasikom. Cox ali tok časa je intrigantno, lepo in slogovno izjemno dovršeno pisanje avstrijskega pisatelja, ki je spisal nekakšno sodobno pravljično pripoved o junaku, ki odide v daljno deželo, da opravi nemogočo nalogo. Sedaj, ob izteku leta, zaključujem z odličnim avtorjem Neilom Gaimanom, ki se je odločil, da ponovno pove zgodbe o Odinu, Thoru, Freyi in Lokiju. A to bomo šteli in pisali v naslednjem letu. Vsekakor odlično bralno leto. Se mi zdi, da je vsako leto tega več. Veliko je bilo potrebno izpustiti, nekaj izpuščenega pa zagotovo pride še na vrsto.
pravljic. Te so prinesle znane motive v dokaj surovi in neobdelani obliki, v največje veselje je bilo preiskovanje sorodnosti z Grimmovimi in našimi ljudskimi. Sledilo je ponovno prebiranje Starih grških bajk in povsem nove mitologije v obliki kultnega pisanja Margaret Atwood in Dekline zgodbe. Srh in orwellovski strah. Nato je sledilo sledenje zbirki Moderni klasiki, v katerih je zastopan tudi Andrés Neuman in Stvari, ki jih ne narediva, zbirka dobrih kratkih zgodb. V februarju sem na tem mestu pisal tudi o zbirki kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede v zbirki Sredi Noči. Precej časa, a nič vnemar, pa je vzelo branje še ene zbirke kratkih zgodb. Očitno je bilo letos na nek način prav leto kratkih zgodb, teh je bilo na sporedu res veliko. In v tem konkretnem primeru je šlo za res odlično zbirko zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla, zbirko prav vseh, ki jih je napisal. Zajetno, a odlično spisano.
Pomlad se v marcu pričenja z branjem Zaharja Prilepina, o katerem smo ob nedavnem obisku slovenskega knjižnega sejma lahko precej slišali, in njegovega, meni se je prav gotovo zdelo, odličnega čtiva; natančno napisanega, senzibilnega in kričečega romana, ki bralca prilepi na svoje strani, njegovega Samostana. Nato sem bral tudi Liščka, roman, ki sem ga težko pričakoval. Napisala ga je avtorica Skrivne zgodovine, Donna Tartt. A čeprav je žanrsko nekaj povsem svojega in drugačnega od predhodnice, je tudi Lišček precej vredno vzeti v roke. Ljubitelji razmišljanja o etičnem boste navdušeni. Sledile so spet kratke zgodbe, tokrat izpod tipkovnice slovenskega avtorja Dušana Marolta. V zbirki Čips in telenovele najdete simptome, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se kot prekleto vedno vrne nazaj. In v maju so prišla tri odlična branja. Najprej povsem brutalno zasnovana in izpeljana Bela pritlikavka Davorina Lenka, inteligentno Komelovo Medsočje in nato še kruta Chimamande Ngozi Adichie v Škrlatnem hibiskusu. Res vse zelo kvalitetno.
Poleti je sledil povratek k avtorju, ki ga vedno rad berem. To je John Green, ki se je predstavil z zadnjim mladinskim romanom Neskončen stolp želv, nemara najbolj temačnim delom doslej, s katerim bo še naprej odstiral tabuje pri mladih bralcih. Tu je bila tudi igriva in natančna zbirka zelo zelo kratkih zgodb, mikroproza Čudesa cirkusa. Nekaj novega tudi zame, s spominom na odličnega Monterrosa. In Igor Karlovšek, še en slovenski avtor, ki piše odlično mladinsko branje. V Preživetju je križal motive Johna Greena z Waldnom, Cheryl Strayed in Sallo Samukko. Nadaljeval sem z Goranom Stojičićem in njegovo zanimivo spisano zbirko kratkih zgodb Nespečni, ki razkrivajo razmisleke o ljubezni, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Sodobnost torej. V zbirki Bralec pa je izšla tudi zgodba o razrezu družbe Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, ki odgovarja na vprašanje tujega pečata na svojem duhu. Nadaljeval sem s poklonom Cankarjevemu letu, ko sem ponovno bral njegovo Hišo Marije Pomočnice, nepresegljivo mojstrovino; nadaljeval s trilogijo Kingsbridge in se prvič resno lotil risoromana, ko mi je pod roke prišel Sam. Odlična bralna bera, vam rečem.
Jesen sem nadaljeval z novimi edicijami Modernih klasikov. Tu sta bili Jutta Heim in njej vsebinsko zelo sorodna Južno od meje, zahodno od sonca, s slednjo nadaljujem tudi branja meni ljubega Harukija Murakamija. In spet Moderni klasiki, ki pravzaprav postajajo najljubša in najbolj brana zbirka. Strahopetci se dotikajo zaključkov druge svetovne vojne, pa še česa drugega. Nadaljeval sem z zgodbami, ki se dotikajo Čuda. Pižama je prevedel še eno, tokrat Charlottino zgodbo, ki doda še en pogled na Auggijevo zgodbo. In nadaljeval spet v Kingsbridgu, to pot v 14. stoletju in z vsem tistim, kar so predhodniki v trilogiji zgradili in porušili v Stebrih zemlje; Svet brez konca. Hitro nadaljujte s prevodi, komaj čakam nadaljevanj. Sledil pa je prav gotovo eden vrhuncev letošnjega sedenja za knjigami. Pišem o Bronji Žakelj in njenem prvencu Belo se pere na devetdeset: splet dokumentarnega zapisa, avtobiografske izpovedi, doživljanja vseh preklemansko hudih reči, ki te lahko doletijo in poetično poslovilnega besedila za mamo. Zares noro dobro. In temu je sledilo še nadaljevanje serije, ki jo je Ransom Riggs pričel v Otoku nenavadnih otrok, tokrat s temi istimi otroci v pustolovščini Votlo mesto.
Decembra sem bral še eno intimno in poetično, presunljivo odlično delo Kruh, prah, ki ga je napisal Marko Sosič. Subtilno in žalostno tragično sozvočje bolečine, spominov in refleksije modernega časa. In nadaljeval z Jakobom Kendo, ki je spisal pravzaprav nekakšen gesamtkunstwerk potopisnih poti, kjer opisuje svojo odločitev o hoji po Apalačih. Še eno letošnje dejstvo: domači avtorji so odlični pisci, res dobri. In še preden se leto obrne, se še enkrat vrnem k Modernim klasikom. Cox ali tok časa je intrigantno, lepo in slogovno izjemno dovršeno pisanje avstrijskega pisatelja, ki je spisal nekakšno sodobno pravljično pripoved o junaku, ki odide v daljno deželo, da opravi nemogočo nalogo. Sedaj, ob izteku leta, zaključujem z odličnim avtorjem Neilom Gaimanom, ki se je odločil, da ponovno pove zgodbe o Odinu, Thoru, Freyi in Lokiju. A to bomo šteli in pisali v naslednjem letu. Vsekakor odlično bralno leto. Se mi zdi, da je vsako leto tega več. Veliko je bilo potrebno izpustiti, nekaj izpuščenega pa zagotovo pride še na vrsto.
Takšni popisi branja so lahko sila nehvaležni in če se nekomu ne ljubi brati čisto vsega, poudarjam in v ospredje postavljam tisto, kar mi bo od letošnjega branja ostalo najbolj v spominu in z največjim veseljem priporočam v branje, izposojo in nakup za domačo polico: Schönwerthove pravljice, Samostan, Medsočje, Sam, Belo se pere na devetdeset, Apalaška pot, Deklina zgodba in Kruh, prah. In kakopak tudi Hiša Marije Pomočnice. Različni žanri, različni bralci, dobre knjige, super branja.
Na nove bralne zmage.
Časokljun, sláinte!
Komentarji
Objavite komentar