 |
| vir slike: emka.si |
Podoben občutek se mi je zgradil nedolgo tega. Pa ne na koncertu, temveč ob branju Bele pritlikavke Davorina Lenka. Eksplozivno delo, polno liričnih ekspresij in tesnobe, umskih zagonetk in odnosov, gneva nad stvarnostjo in naveličanosti nad etiko, polno teles in vsega, kar se z njim lahko počne. In polno glasbe. Navzlic tistemu de gustibus non est disputandum, odlične glasbe. Roman, ki je bolj kot dogodkovno zasnovan izpovedno in mnogo bolj ekspresivno, kjer besede lušči iz spominov in občutkov estetike, doživljanja dražljajev iz družbe in samega sebe. In vračanja nazaj v svet v lirični obliki iskanja prave mere in odgovorov nanje. In pri tem na pomoč pride glasba. Integralni del romana. Prične se koncert. Playlista, ki ne le spremlja Lenkovo pripoved, temveč je del nje. In govori v jeziku Lane Del Rey, Tiamat, Marilyn Manson in predvsem Slipknot. Odličen nabor, bi dejal.
»Če slediš svojemu srcu, slediš svoji usodi. In če slediš svoji usodi, slediš svojemu srcu. Na tej poti se ti ne bo zgodilo nič hudega.«
Branje Bele pritlikavke se mi je zaradi vsega tega bolj občutilo kot obisk koncerta. Ali pa branje tistih knjižic besedil, ki so svojčas bile eden večjih draguljev ob nakupu cedejke. A vendarle. Bela pritlikavka je sodoben roman o dveh življenjskih zgodbah, tragičnih, ekscesnih, subverzivnih, žalostnih in iščočih ter presenetljivo ali ne, tudi asketskih. O tem, kaj narekuje osebno moralo ob iskanju zakonov lastnega smisla in prileganja družbi. In o ljubezni, ki ob vsej neizrečenosti v resnici vedno bolj pljuska na površje. Ker pomeni.
V njem najprej srečamo Mario. O njej največ izvemo v seriji razmišljanj o tem, kaj potrebuje, česa si želi in kako funkcionira v svetu. V tem, se zdi, ji tako v Berlinu kot v Ljubljani navzven prav nič ne manjka. Toliko bolj. Užila je slavo pop zvezdništva, bila je pevka in imela svojih pet minut slave tudi v eni tistih revij, ki pritičejo pisanju o takšnih idolih. A odsihmal zasičenosti z vsem tem se bralcu kaže kot subverzivno dekle, ki se ni le sprijaznilo z nepopolnostmi svojega telesa, temveč se je odločilo, da ga bo zlorabljalo za precej neposredno nekonvencionalne oblike zadovoljevanja, v katerih se zdi, da je prav nič ne zadovolji dovolj. Vse perverzije tega sveta se pri njenih partnerjih pričenjajo stapljati vase, sama pa vse bolj hrepeni po užitku neznanega. Po drznosti, s katero skuša svojo voljo usmerjati v dejanja, ki bodo kar najbolj mejila na sprejemljivo in zatorej vedno bolj tudi po prestopanju te meje. S to transgresijo pa vedno bolj tone nekam vase, v toliko globlje nezadovoljstvo. Prav zato se zdi, da je v ospredju toliko slikoviteje želja po nečem, s čimer bo zlorabljala svojo voljo, bila drzna zaradi drznosti same in prestopala mejo, kamor bo odhajala tako, kot Murakamijevi junaki hodijo v najtemnejša brezna vodnjakov. In to je želja po drogah. Še posebno želja po methu, metamfetaminu, ledu, Tini. Kristalnemu metamfetaminu.
Ne bi morali s tem začeti?
»Poleg stvari, ki sva jih že predelali? Oh, ne vem … usoda. Telesa. Besede … nekaj je na besedah. Nekatere besede, verzi, jebene pesmi, specifične kombinacije besed, ki so močnejše kot druge. To. To me navdihuje.«
Maria se s to svojo transgresivnostjo zdi povsem nemoralna antijunakinja, plod hitre slave in naveličanosti, tudi vzgoje svoje permisivne, s sodobno duhovnostjo prežete matere. A na nek način v njej zlahka opazim alegorijo sodobnega življenja, ki ga bore malo še vznemirja, a kljub temu, ali prav zaradi tega, išče smisel tega kar jo obdaja. Takrat, ko se ne ukvarja sama s seboj. V to slednje štejem tudi branje izvrstnih Lenkovih dialogov, ki jih je zapisal med Mario in njeno materjo.
Nikdar se ga ni nič vprašalo, le pričakovalo se je, da bo izkušeno plul po vodah nejasno začrtanih pravil in omejitev, zaželenosti in nezaželenosti, med stvarmi, ki se spodobijo in stvarmi, ki se ne.
Maria odide v Ameriko. In tam se v Luisiani sreča z Louisom. Ta je drugi pol knjige. Živi odmaknjeno življenje, proč od družbe, sam s svojimi strahovi in demoni. Preživlja se z domačim laboratorijem, v katerem prideluje meth. Popolnoma asocialni in introvertirani mož, z preteklostjo, v kateri je tudi nanj močno vplivala mama, vendarle z drugačnim pristopom. Louis ima svoja prepričanja in v njih ni prostora za kompromise. V njih se uteleša vpliv Marka, toliko bolj pa glasbe. Glasbe, glasbe. Tega ima na pretek. Tudi ko je nima, jo ima. Skozenj bučijo brzice metalskih riffov in vsi blastbeati, ki so preizkušali ozvočenja na koncertih in v avtomobilih. Našel se je skozi glasbo, ki govori njegove besede in enost, v kateri nastopa v dialogih, monologih in tišini Bele pritlikavke, pelje v temačne sublimnosti refleksije družbe in z njo v zlo, usodo, naravno gnilobo stvarstva v vseh pojavnih oblikah, je s to isto glasbo praktično zamenljiva. Lenkova Bela pritlikavka je tule tista playlista, o kateri sem pisal nekaj vrstic višje. No, v resnici je bila tudi do sedaj.
»Denar, moč in slava. A bi rad še kaj več?«
»Kaj ti bo denar brez moči in kaj ti bo moč brez slave?«
»Lana šteka.«
Luis in Maria se srečata in nekaj mesecev, se zdi, preživita skupaj. Opazujemo ju pri njunem soočanju, pogovorih, ki so vse do konca pravzaprav le Mariino spoznavanje Louisa. Maria se pri njem spremeni. Vsaj do neke mere. Navkljub surovosti in neolepševanju, s kakršnim vtisom naletimo na Louisa, se ta vendarle zdi, da ga vodi precej bolj jasen asketizem duha. Mnogo bolj kot Mario. Ob njem še bolj očitno izpade kot iskalka smisla, medtem, ko Louis sam kaže, da mu je vse skupaj mnogo bolj jasno. Kar je seveda le videz in se razblini v vseh tistih strašljivih reminiscencah na pretekle travme, ki segajo zelo daleč nazaj. Maria ga preizkuša na mnoge načine, predvsem s tem, da bi ji serviral meth. Svoj meth. Njuna zgodba pride do konca. Maria odide. Bela pritlikavka pa se nadaljuje kasneje. V Ljubljani, kjer je, za zgodbo, njeno ogrodje, zelo pomemben del, v katerem Maria pristane na pogovor z blogerko, ki je prišla s prošnjo po intervjuju. In ga dobila. In dobili smo ga tudi bralci. Marsikaj o Mariji, tudi o tem, koliko se v resnici lahko povzpnemo v dojem tega, kar se ji plete po glavi. Lenko je tule pravzaprav mojstrsko vsako konkretizacijo popeljal v to ali ono pesem s svojega seznama. S tem pa ne le, da je nemara zavestno ločil svoje bralce na tiste, ki to glasbo poznajo in poslušajo, temveč pristal tudi na to, da se vsakemu bralcu ta glasba s temi besedami v glavi odvrti popolnoma drugače. Mi pa se še v silovitem finišu vrnemo k Louisu v Louisiano. In gledamo v njegovo glavo, njegove spomine, njegove demone. Njegovo ločevanje dobrega od zlega in iskanje izpopolnitve svoje usode. Prisluhnemo njegovi glasbi. Ta je vmes prešla od mogočnega poslanstva, v katerem mladim iskalcem smisla (Maria) ponudi veliko, k besedno neulovljivemu pulziranju poetičnega branja sveta, tega tu in onega onkraj tega tu (Louis).
»Vsi ti bandi in vsi njihovi komadi … Ni nujno, da ima vse skupaj nek globlji smisel. Smisel za nazaj in za naprej. Važno je, da ga ima tu in zdaj. V trenutku.«
Tako kot sta ta dva branja vloge Slipknotov, Marilyn Manson, Tiamat, Metallice in Lane Del Rey v Beli pritlikavki sovpadajoča, dopolnjujoča, celo komplementarna, sem vedno bolj jemal tudi vprašanje sovpadanja Marie in Louisa. Njunih ekstravagantnih in subverzivnih likov, njune svojstvene morale in dejanj. In na obeh njunih polih se mi zdi, da ju tako ali drugače vleče skupaj. Kot pravi avtor v zaključku, da se je … ugnezdila v njegov svet in se kapljo za kapljo, dih za dihom pričela spajati z njim.
Davorin Lenko je v Beli pritlikavki bralcu ponudil mnogo neposrednosti. V njem se svetov svojih junakov loteva z impulzivnim ubesedovanjem telesnosti, užitkov, hrepenenj in potreb, zlorab in travm. Podobno pogumno kot fizičnega, se loti tudi vseh nasprotij dobrega in zla, božjega in demonskega, preteklosti in prihodnosti. Kritika družbe in zeitgeista ni prav nič zakrita. V dialogih bralec uživa v napetostih, nekajkrat se zlahka izgubi v spominih in blodnjah, predvsem pa se na povsem svojstven način preplete z verzi sodobne metalske in alternativne glasbe, njenega pogleda na odnose v družbi, do bližnjih, do sebe in do absoluta. Bela pritlikavka je v vseh teh ozirih polna izzivov. Še posebno tistim, ki glasbenih referenc v besedilu ne poznajo – kot v pogovoru za Buklo pravi avtor sam – ker bodo zamudili določen del karakterizacije in motivacije obeh protagonistov. In ta roman ima to glasbo.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar