Preskoči na glavno vsebino

Bela pritlikavka: Maria in Louis. In Slipknot.

vir slike: emka.si
Trume uporabnikov setlist.fm bodo prikrajšane za nekaj občutkov, ki mi še danes krojijo spomine na leta, ko sem pogosteje hodil na koncerte. Takrat bi si želel spletnega mesta, kjer bi nekdo, ki je včeraj na koncertu prisluhnil isti skupini, ki ji imam namen sam danes, objavil seznam odigranih komadov, tako da bi takoj vedel, kaj bo na meniju. A občutki, ki so pri umanjkanju te storitve nastali, so neprecenljivi. Pričakovanje tvojega najljubšega, ki se nujno izlije v majhno razočaranje, če ga ni, ali pa v neskončno in za večnost zapomnljivo izkušnjo, ko se točno ta zgodi. Tam, kjer se mora. Nor občutek, vam rečem. Nemara se ga še kdo spomni.

Podoben občutek se mi je zgradil nedolgo tega. Pa ne na koncertu, temveč ob branju Bele pritlikavke Davorina Lenka. Eksplozivno delo, polno liričnih ekspresij in tesnobe, umskih zagonetk in odnosov, gneva nad stvarnostjo in naveličanosti nad etiko, polno teles in vsega, kar se z njim lahko počne. In polno glasbe. Navzlic tistemu de gustibus non est disputandum, odlične glasbe. Roman, ki je bolj kot dogodkovno zasnovan izpovedno in mnogo bolj ekspresivno, kjer besede lušči iz spominov in občutkov estetike, doživljanja dražljajev iz družbe in samega sebe. In vračanja nazaj v svet v lirični obliki iskanja prave mere in odgovorov nanje. In pri tem na pomoč pride glasba. Integralni del romana. Prične se koncert. Playlista, ki ne le spremlja Lenkovo pripoved, temveč je del nje. In govori v jeziku Lane Del Rey, Tiamat, Marilyn Manson in predvsem Slipknot. Odličen nabor, bi dejal.



»Če slediš svojemu srcu, slediš svoji usodi. In če slediš svoji usodi, slediš svojemu srcu. Na tej poti se ti ne bo zgodilo nič hudega.«

Branje Bele pritlikavke se mi je zaradi vsega tega bolj občutilo kot obisk koncerta. Ali pa branje tistih knjižic besedil, ki so svojčas bile eden večjih draguljev ob nakupu cedejke. A vendarle. Bela pritlikavka je sodoben roman o dveh življenjskih zgodbah, tragičnih, ekscesnih, subverzivnih, žalostnih in iščočih ter presenetljivo ali ne, tudi asketskih. O tem, kaj narekuje osebno moralo ob iskanju zakonov lastnega smisla in prileganja družbi. In o ljubezni, ki ob vsej neizrečenosti v resnici vedno bolj pljuska na površje. Ker pomeni.

V njem najprej srečamo Mario. O njej največ izvemo v seriji razmišljanj o tem, kaj potrebuje, česa si želi in kako funkcionira v svetu. V tem, se zdi, ji tako v Berlinu kot v Ljubljani navzven prav nič ne manjka. Toliko bolj. Užila je slavo pop zvezdništva, bila je pevka in imela svojih pet minut slave tudi v eni tistih revij, ki pritičejo pisanju o takšnih idolih. A odsihmal zasičenosti z vsem tem se bralcu kaže kot subverzivno dekle, ki se ni le sprijaznilo z nepopolnostmi svojega telesa, temveč se je odločilo, da ga bo zlorabljalo za precej neposredno nekonvencionalne oblike zadovoljevanja, v katerih se zdi, da je prav nič ne zadovolji dovolj. Vse perverzije tega sveta se pri njenih partnerjih pričenjajo stapljati vase, sama pa vse bolj hrepeni po užitku neznanega. Po drznosti, s katero skuša svojo voljo usmerjati v dejanja, ki bodo kar najbolj mejila na sprejemljivo in zatorej vedno bolj tudi po prestopanju te meje. S to transgresijo pa vedno bolj tone nekam vase, v toliko globlje nezadovoljstvo. Prav zato se zdi, da je v ospredju toliko slikoviteje želja po nečem, s čimer bo zlorabljala svojo voljo, bila drzna zaradi drznosti same in prestopala mejo, kamor bo odhajala tako, kot Murakamijevi junaki hodijo v najtemnejša brezna vodnjakov. In to je želja po drogah. Še posebno želja po methu, metamfetaminu, ledu, Tini. Kristalnemu metamfetaminu.

Ne bi morali s tem začeti?
»Poleg stvari, ki sva jih že predelali? Oh, ne vem … usoda. Telesa. Besede … nekaj je na besedah. Nekatere besede, verzi, jebene pesmi, specifične kombinacije besed, ki so močnejše kot druge. To. To me navdihuje.«

Maria se s to svojo transgresivnostjo zdi povsem nemoralna antijunakinja, plod hitre slave in naveličanosti, tudi vzgoje svoje permisivne, s sodobno duhovnostjo prežete matere. A na nek način v njej zlahka opazim alegorijo sodobnega življenja, ki ga bore malo še vznemirja, a kljub temu, ali prav zaradi tega, išče smisel tega kar jo obdaja. Takrat, ko se ne ukvarja sama s seboj. V to slednje štejem tudi branje izvrstnih Lenkovih dialogov, ki jih je zapisal med Mario in njeno materjo.

Nikdar se ga ni nič vprašalo, le pričakovalo se je, da bo izkušeno plul po vodah nejasno začrtanih pravil in omejitev, zaželenosti in nezaželenosti, med stvarmi, ki se spodobijo in stvarmi, ki se ne.

Maria odide v Ameriko. In tam se v Luisiani sreča z Louisom. Ta je drugi pol knjige. Živi odmaknjeno življenje, proč od družbe, sam s svojimi strahovi in demoni. Preživlja se z domačim laboratorijem, v katerem prideluje meth. Popolnoma asocialni in introvertirani mož, z preteklostjo, v kateri je tudi nanj močno vplivala mama, vendarle z drugačnim pristopom. Louis ima svoja prepričanja in v njih ni prostora za kompromise. V njih se uteleša vpliv Marka, toliko bolj pa glasbe. Glasbe, glasbe. Tega ima na pretek. Tudi ko je nima, jo ima. Skozenj bučijo brzice metalskih riffov in vsi blastbeati, ki so preizkušali ozvočenja na koncertih in v avtomobilih. Našel se je skozi glasbo, ki govori njegove besede in enost, v kateri nastopa v dialogih, monologih in tišini Bele pritlikavke, pelje v temačne sublimnosti refleksije družbe in z njo v zlo, usodo, naravno gnilobo stvarstva v vseh pojavnih oblikah, je s to isto glasbo praktično zamenljiva. Lenkova Bela pritlikavka je tule tista playlista, o kateri sem pisal nekaj vrstic višje. No, v resnici je bila tudi do sedaj.

»Denar, moč in slava. A bi rad še kaj več?«
»Kaj ti bo denar brez moči in kaj ti bo moč brez slave?«
»Lana šteka.«

Luis in Maria se srečata in nekaj mesecev, se zdi, preživita skupaj. Opazujemo ju pri njunem soočanju, pogovorih, ki so vse do konca pravzaprav le Mariino spoznavanje Louisa. Maria se pri njem spremeni. Vsaj do neke mere. Navkljub surovosti in neolepševanju, s kakršnim vtisom naletimo na Louisa, se ta vendarle zdi, da ga vodi precej bolj jasen asketizem duha. Mnogo bolj kot Mario. Ob njem še bolj očitno izpade kot iskalka smisla, medtem, ko Louis sam kaže, da mu je vse skupaj mnogo bolj jasno. Kar je seveda le videz in se razblini v vseh tistih strašljivih reminiscencah na pretekle travme, ki segajo zelo daleč nazaj. Maria ga preizkuša na mnoge načine, predvsem s tem, da bi ji serviral meth. Svoj meth. Njuna zgodba pride do konca. Maria odide. Bela pritlikavka pa se nadaljuje kasneje. V Ljubljani, kjer je, za zgodbo, njeno ogrodje, zelo pomemben del, v katerem Maria pristane na pogovor z blogerko, ki je prišla s prošnjo po intervjuju. In ga dobila. In dobili smo ga tudi bralci. Marsikaj o Mariji, tudi o tem, koliko se v resnici lahko povzpnemo v dojem tega, kar se ji plete po glavi. Lenko je tule pravzaprav mojstrsko vsako konkretizacijo popeljal v to ali ono pesem s svojega seznama. S tem pa ne le, da je nemara zavestno ločil svoje bralce na tiste, ki to glasbo poznajo in poslušajo, temveč pristal tudi na to, da se vsakemu bralcu ta glasba s temi besedami v glavi odvrti popolnoma drugače. Mi pa se še v silovitem finišu vrnemo k Louisu v Louisiano. In gledamo v njegovo glavo, njegove spomine, njegove demone. Njegovo ločevanje dobrega od zlega in iskanje izpopolnitve svoje usode. Prisluhnemo njegovi glasbi. Ta je vmes prešla od mogočnega poslanstva, v katerem mladim iskalcem smisla (Maria) ponudi veliko, k besedno neulovljivemu pulziranju poetičnega branja sveta, tega tu in onega onkraj tega tu (Louis).

»Vsi ti bandi in vsi njihovi komadi … Ni nujno, da ima vse skupaj nek globlji smisel. Smisel za nazaj in za naprej. Važno je, da ga ima tu in zdaj. V trenutku.«

Tako kot sta ta dva branja vloge Slipknotov, Marilyn Manson, Tiamat, Metallice in Lane Del Rey v Beli pritlikavki sovpadajoča, dopolnjujoča, celo komplementarna, sem vedno bolj jemal tudi vprašanje sovpadanja Marie in Louisa. Njunih ekstravagantnih in subverzivnih likov, njune svojstvene morale in dejanj. In na obeh njunih polih se mi zdi, da ju tako ali drugače vleče skupaj. Kot pravi avtor v zaključku, da se je … ugnezdila v njegov svet in se kapljo za kapljo, dih za dihom pričela spajati z njim.

Davorin Lenko je v Beli pritlikavki bralcu ponudil mnogo neposrednosti. V njem se svetov svojih junakov loteva z impulzivnim ubesedovanjem telesnosti, užitkov, hrepenenj in potreb, zlorab in travm. Podobno pogumno kot fizičnega, se loti tudi vseh nasprotij dobrega in zla, božjega in demonskega, preteklosti in prihodnosti. Kritika družbe in zeitgeista ni prav nič zakrita. V dialogih bralec uživa v napetostih, nekajkrat se zlahka izgubi v spominih in blodnjah, predvsem pa se na povsem svojstven način preplete z verzi sodobne metalske in alternativne glasbe, njenega pogleda na odnose v družbi, do bližnjih, do sebe in do absoluta. Bela pritlikavka je v vseh teh ozirih polna izzivov.  Še posebno tistim, ki glasbenih referenc v besedilu ne poznajo – kot v pogovoru za Buklo pravi avtor sam – ker bodo zamudili določen del karakterizacije in motivacije obeh protagonistov. In ta roman ima to glasbo.

✭✭✭






Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez