18. december 2018

Cox ali tok časa: perpetuum mobile

vir slike: bukla.si
Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr. Nosi naslov Cox ali tok časa.

Prevod, ki ga je odlično opravil Štefan Vevar, je v 105. ediciji odličnih Modernih klasikov izšel pri Cankarjevi založbi. Gre za sila prijetno branje, ki ga odlikuje avtorjev izjemno bogat zaklad dolgih in obsegajočih stavčnih struktur, s katerimi vstopa v povsem poetično opisovanje dogajanja in občutkov svojih junakov. Zgodba nas pelje v potovanje slovitega izumitelja Coxa na Kitajsko, kjer nam v času, ko je ta s sodelavci v gosteh pri kitajskem cesarju Qianlongu, v lepi maniri nariše podobo Kitajske, ki je povsem brezkompromisno vdana svojemu cesarju, njegovim potrebam in željam, zaradi slednjih so se pri njem seveda znašli tudi urarji, draguljarji, izumitelji in vsakovrstni finomehaniki iz Anglije. Tako beremo zgodbo o angleškem mojstru, ki ga bremeni družinska tragedija, a skupaj z neverjetnim občutkom za lepo in popolno objema dogodke v zgodovinskem obrisovanju božanske narave povsem tuje kulture in nje običajev. Delo, ki je mešanica literarnega odkrivanja neznanega, ikonografije neskončnega učlovečenja božanskega, razmišljanja o času, strahu, urah in izumih, popolnosti in prekrivanja ran spominov. Strukturno pa daje občutek sodobne pravljice. Kratek roman, ki se mi je v spomin zasidral predvsem zaradi slogovne izpiljenosti Ransmayrjevega pisanja.

Nobena slana povodenj ne izbruh vulkana, tudi ne potresni sunek ali pomračitev sonca … nič ni moglo upravičiti ene same neznatne misli, ki bi se brez dovoljenja odvrnila od sijaja in vsemogočnosti cesarja in se posvetila navadnemu svetu.

Cox ali tok časa je zgodba, ki v naslovu nosi ime izumitelja, urarja Coxa. Tega je Ransmayr našel v Jamesu Coxu,
slavnem urarju, ki je deloval v 18. stoletju in je skupaj z Johnom Josephom Merlinom izdelal uro, za katero je trdil, da je večna, torej, da je v svojem bistvu perpetuum mobile. V zgodbi tako na Coxa kot tudi na Merlina naletimo na ladji, ki ju je – v druščini še s peščico sodelavcev – peljala v Peking. Tja se je Cox odpravil na povabilo Qianlonga, kitajskega cesarja, ki je poznal mojstrovo veščino in rokodelsko spretnost pri izdelavi najrazličnejših avtomatov. Pripovedovalec nam počasi, a vztrajno tudi razkriva Coxovo ozadje, ki je vse prej kot prijetno. Navkljub temu, da je izjemno uspešen pri svojem delu in se ga drži svetovna slava odličnega izdelovalca aparatov, avtomatov, ur, ga je nedolgo pred tem zakrila temina žalosti. Zaradi oslovskega kašlja je žal umerla njegova edina hči Abigail, žena pa se je zavila v večni molk. S tem, ko premišljuje o njiju in skozi njuno usodo, ki je hkrati tudi njegova usoda, je seveda slej ko prej jasno, da mojster Cox svoje delo, dasiravno natančno in izjemno v vseh pogledih, opravlja s povsem drugačnim ciljem. Ta gre v smer predvsem zagotoviti drugačne vrste spomin na svojo tragično umrlo hčer in na morebiten povratek ženinih besed, katerih tišina je odsihmal povsem oglušujoča.

Roman se občasno preseli v kulturno-antropološka obzorja raziskovanja povsem nepoznane kulture, drugačne estetike, drugačnega bontona. Predvsem pa vedno znova prisotnemu odkrivanju fascinacije nad nivojem božanskosti in vsemogočnosti, ki so jo vsi domačini brez vsakršne izjeme pripisovali svojemu vladarju Qianlongu. Cesar, ki je bil čisto vse, popoln suveren in gospodar vsega znanega, je terjal posebno folkloro, ki je angleški prišleki niso poznali. In od Coxa je želel uro. Sprva takšno, ki bo znala prikazati osebno noto posameznikovega bivanja. Torej takšno, ki bo mlademu življenju kazala drugačen čas kot tistemu, ki se mu čas izteka. In ekipa se je lotila, ob pomoči lokalnega tolmača pa se počasi priučevala tudi navad.

Z različno velikimi medeninastimi kolesci in s spreminjanjem njihovega števila se je dalo vsaj v notranjosti urnega mehanizma neznansko pospešiti ali pa na polžjo hitrost upočasniti slehrni čas. In kdorkoli bi sestavil napravo, ki bi svojo hitrost uravnavala po najrazličnejših življenjskih situacijah, bi se s svojim kolesjem – kot lutkar z vrvicami nad navidezno življenje lutk – povzdignil v gospodarja nad časom in mu po mili volji pustil minevati ali pa mirovati.

Prihajali so visoki obiski, pretresov polni dogodki, ko se cesarjevim besedam ne sme prisluhniti drugače kot popolnoma pri tleh, nikakor zroč v njegov obraz ali dotikajoč se le delčka tkanine katere od njegovih spremljevalk. Prišel je tudi izlet k Velikemu zidu, pogled nanj je mojster Cox potreboval za bolj natančen izdelek. In kakšen izdelek je to bil. Nekaj, nad čimer so bili navdušeni vsi. A hkrati se je vedno bolj vedelo, da v resnici to ni tisto, zaradi česar so ga poklicali k vsemogočnemu Qianlongu. Vse skupaj se razgrne v poletni rezidenci, kamor se odpravijo s cesarjem na čelu. Palača, v kateri so nastanjeni, je povsem nora v svoji lepoti in unikatnosti. Tam so ure, tam so vsi prostori izdelani do najmanjše podrobnosti. In tam je Qianlong k jutranjemu pogovoru poklical Merlina in Coxa, kjer jima je zaupal, česa si želi.

Dežuje, je zdaj rekel Qianlong tako tiho, kakor da noče motiti s ponjave mezeče vodne glasbe in mrmranja reke. Dežuje. 
Coxa njegove besede niso presenetile. Nasploh se zdi, da se mojster vedno bolj umika v svoj svet, poln tesnobnega hrepenenja po bližini ljubljenih, ki se še nikdar ni zdela tako oddaljena. Cesar pa misli na uro, ki bi čas merila v neskončnost. Ki se ne bi nikdar ustavila; ura, ki bi tekla in tekla, čas pa bi nikdar ne nehal obstajati. Cesar misli perpetuum mobile. Cox s kolegom odide in se loti dela, razmišlja in gradi. Pride do rešitve, pride tudi do surovin. Vedno bolj pa je prisoten tudi strah, trden tako, da bi ga le stežka premaknil. Strah pred tem, da mu dejansko uspe. Obup pravzaprav, kaj se bo zgodilo z angleškimi mojstri, nenazadnje tudi s Coxom, ko bosta ta ura in živo srebro v njenem srcu resnično izgotovljena. V tem duhu roman pride do izteka. Cox pride do še poslednje ideje. Ali jim je uspelo oditi s Kitajske, so dogradili perpetuum mobile in kako je na vse skupaj odgovoril vsemogočni, neskončni, strogi in nepredvidljivi cesar Qianlong, pa preberite v knjigi.

A če bo zdaj to nenehno, neustavljivo in v nedogled utripajočo napravo pognal v tek, ali mar tek časa potem ne bo nedvomno – za vse rojene in še nerojene in tudi nerojene najbolj oddaljenih epoh – postal razberljiv s pahljače lestvic – in nepreklicen?

Cox ali tok časa je sodobna pravljica, ki vključuje dobrega junaka s slabo popotnico, neurejeno situacijo doma, ki se nemara prav zaradi te odloči za sprejetje izziva oddaljenega dvora, oddaljene kulture in popolnoma nepoznanih navad. Z nalogami opravi izjemno lahko, njegov pravi sovražnik pa v tej strukturi izmenjaje postajajo nepredvidljiva ikona cesarske vsemogočnosti, ki nima nobenih meja in nobenih ne bo dovolil, in lastni spomini, tako želeni spomenik, ki ga s svojim delom postavlja svoji preminuli hčeri. Ransmayr je glavne like našel v zgodovini, vzel pa si je svobodo iskanja možnih svetov, ki jih omogoča avtorsko pisanje. In seveda, prostor namenja času. Pisanju in razmisleku o času; preko spominov na preteklost, iskanja prihodnosti in cesarjeve zazrtosti v Trenutek, ki mu je skozi ikonografijo lastne vsemogočnosti vedno znova podložen. Čas, ki ga Ransmayr vključuje z mislijo na Aristotelovo Fiziko, v kateri je čas število gibanja glede na prej in kasneje, hkrati pa tudi na kakega Bergsona in njegovo Ustvarjalno evolucijo, ki časa ne opredeljuje s številom, ker ta nima naravnih členitev.

Glavna ideja romana se tako skozi moderno prepisovanje in dorisovanje zgodovinskih oseb in dogodkov izvija iz opozicije med urami in merjenjem časa na eni ter opazovanjem krogotoka, torej nastajanja in minevanja narave same na drugi strani. Zato je v središče tega izvitja lahko postavljen le perpetuum mobile. Okoli te ideje avtor spretno riše kompleksen lik Alisterja Coxa, ki v bralčevih očeh raste do podobe vsemogočnega mojstra rokodelca in izumitelja, ki pa si s to vsemogočnostjo pri svojem hrepenenju lahko pomaga natanko tako malo kot cesar Qianlong. Čeprav eden od njiju zgodbo konča z govorom o ljubezni. Christophe Ransmayr tule ponuja mnogo različnih nasprotij, iz katerih gradi zgodbo. Med trkom kultur, idej o času, dojemanjem narave, odnosa do vladarjev, negotovostjo pred lastno usodo in absolutno močjo lastne spretnosti je ustvaril zanimivo zgodbo in jo, kar z veseljem ponovno poudarjam, zapisal v zavidanja vrednem bogatem slogu izjemnega mojstra besede.


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Wikipedia Coxova ura
Complete review
Goodreads
Pogledi, portret avtorja
Spletno mesto Christopha Ransmayrja


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...