Konteksti

vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega , Popek sveta . Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki . Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe , da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je...

vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo . Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva...

vir slike: goga.si Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje . In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir . Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna , kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah . … kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ...

vir slike: beletrina.si Čas lahko merimo s povsem svojimi vatli. Od nekod se prikrade prej in se hipoma spremeni v kasneje, za seboj pusti spomin in na novo nastavi možnosti. A vsega tega si ne moremo tako zlahka predstavljati. Zato imamo stvari, podobe, oblike. Zato imamo besede in obraze. Ti so sestavljanke spomina in oprimki trenutka, v katerem prebivamo . Besed je lahko malo, a tisto, kar opisujejo, za nekoga pomenijo vse, da stvari postavi na svoje mesto. Obrazi in besede. Skozi slikanje spominov, ki bi jih lahko bilo za celo življenje. Veselja, nesporazumov, sreče in bolečine. Toliko tega na nekaj straneh. Za skoraj celo življenje. Prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset , mi je v roke takorekoč porinila urednica Špela, ki mi ga je priporočila, takole v mimobežnem srečanju. In prav je bilo tako. Najbrž je povsem neumno slediti zgolj nekemu začrtanemu seznamu, ki zaradi količine zamujenega, neodprtega in neprebranega tako ali tako nima globljega smisla. Zato sem ve...

Pred časom sem bral Nikoli ne reci, da te je strah . Ta se presunljivo loteva begunske teme in razkriva vidike migracij in bega, vztrajnosti in trme in bolečine bežečih, ki jih mogoče nimamo dovolj pred očmi. Knjiga, ki sem jo sedajle odložil, te zgodbe jemlje kot jasna dejstva in dogajanje polaga v njih okvir. Na koncu je ta okvir še vedno tu. Avtor si ne dela utvar glede tega, da tako obsežno problematiko lahko tako hitro pospravi. Zapakiral jo je v kriminalko, ki ni brez napak, a bralca popelje na vožnjo do končnega premisleka o žrtvi. Ja, žrtev bo v resnici prava beseda takrat, ko se boste pogovarjali o Danski zanki. vir slike: sanje.si Zgodba je nastavljena silovito hitro. V njej avtor ne izgublja odvečnega časa s pripovedovanjem preteklih ali drugih obstranskih zgodbic, čeprav je nastavkov za to več kot dovolj. Ozadje zgodbe je - in to je ena tistih največjih prednosti tega krimiča - postavljeno v sodobno podobo Balkana, še posebno v republike bivše Jugoslavije: Bosna ...

Predvčerajšnjim je ob 18. uri v Ljubljani v Konzorciju svoj večer pričel bosanski pisatelj Faruk Šehić. Nekako takrat enkrat sem jaz končal z branjem prevoda njegovega dela Knjiga o Uni, čigar izdaja je bila nekako tudi povod za to, da je prišel na obisk. In medtem, ko sam utapljam svoje izgovore za neudeležbo na tem večeru v odkritem pomanjkanju časa, v resnici sploh ne dvomim o tem, da je publiko, ki ga je prišla poslušati, uspel navdušiti. Pesniki imajo moč, ki se meri v besedah in svetlobi, ki jo prinašajo v temo tistih, ki ne znamo dovolj natančno povedati tega, kar bi radi. To je tudi moč Knjige o Uni. In čeprav ne gre za pesniško zbirko, spominja na natanko nekaj takšnega. Pred očmi hvaležnega bralca se razpira ocean mitologij, podob, hrepenenj in spominov, ki sosledje besed spreminjajo v pripoved, ta pa povsem brez sramu ne skriva bolečine, ki vse to sploh pelje naprej, vse do zadnje natipkane pike. Jaz včasih nisem jaz, jaz je Gargano. Tisti drugi sem resnični jaz. Tisti iz...

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojno...

Zares veselje je pisati o knjigah, ki so fantastične. Od prve do zadnje črke. Občasno sicer malo zmajujem z glavo, ko se gledam v ogledalo in slišim, kaj vse počnejo ljudje v moji okolici. Zlahka se začnem obremenjevati s tem, ali svoj čas koristim tako, kot je potrebno. Pa s tem ni nič narobe. Potrebno se je prevpraševati, se obnašati kot kaka slaba navigacija na ozemlju brez posodobljenega zemljevida. In zato sem toliko bolj vesel, da kot po pravilu vsake toliko do mene prileti naslov, za katerim stoji zares kvalitetno čtivo. Takrat vem, da je branje super stvar in, da bom to še naprej z veseljem počel.  Tako sem občutil Tribusonov roman Zgodovina pornografije. (vir slike: mladinska.com) In s tem bi lahko tudi pričel pripoved o tej knjigi. Z naslovom. Zgodovina pornografije ima bore malo opraviti z zgodovino pornografije. Pa vendarle ima. Gre za izjemno pripoved, ki obsega življenjsko zgodbo nekaj prijateljev, ki so skupaj odraščali in odrasli v naši skupni državi, Jugo...

Odkar sem pred dnevi obrnil zadnjo stran Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela , se kar neverjetno velikokrat zalotim pri branju odzivov na to knjigo. Med ljudmi, bralci in nebralci seveda. Ne toliko stroke. In branja so zanimiva, pozornega bodo popeljala od pohval do slabih kritik. Ob vsem tem se večkrat nasmejem, dostikrat prikimam, nekajkrat nemalo užalostim in obenem tudi razveselim. Všeč mi je doba, ko literarno delo dviguje prah. A bilo bi bolje, če bi ga dvigoval post festum branja vsaj nekaj poglavij, ne pa, kot se zdi, post festum branja naslova. (vir slike: knjigarna-beletrina.com) Moja izkušnja z Vojnovićevim romanom je super dobra. Inteligentno, tenkočutno, psihološko dovršeno napisano občutje mladega Vladana, ki se znajde na razpotju in v prihodnost lahko vidi le tako, da zaključi in dokončno obračuna z duhovi preteklosti. In to je to. Sledi izjemno berljiv in neprisiljen spust v njegovo popotovanje, v katerem išče svojega očeta in mu gume prečijo ceste do ...