16. oktober 2018

Charlottina zgodba: shingaling

vir slike: bukla.si
Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo, ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo. Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature, ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč. Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V ozadju vsega je marsikaj, a ne nujno vse tako zelo narobe. To zavzetje gledišč, ki sili mlade bralce k vedno vnovičnim kontekstualizacijam branja in z njimi tudi razumevanjem problematičnih dogodkov, na katere prav gotovo pogosto naletijo, tvori esenco problemske mladinske literature.

Charlottina zgodba v tej smeri nadaljuje. K nam v slovenskem prevodu prihaja s pomočjo Boštjana Gorenca Pižame pri založbi Ocean.

Ko smo se vrnili z zimskih počitnic, so vsi govorili samo o vojni, ki so ji rekli tudi fantovska vojna.

Tako kot Julianova, tudi ta pomeni ponovni obisk Auggija in njegovih sošolcev na šoli. Srečanje s

08. oktober 2018

Strahopetci: Danny Smiřický in njegova revolucija

vir slike: emka.si
Za seboj imam še eno prijetno branje Modernih klasikov. V 103. ediciji zbirke prinašajo pripoved o zadnjih dnevih vojne. O tem, kako prebivalci Kostelca na Češkoslovaškem doživljajo konec nemške agresije, pričakujejo ruske vojake in se doma skušajo bolj ali manj uspešno organizirati v vojaške skupine, ki bo poskrbela za nadvse miren začetek nove dobe. Dobe po koncu druge svetovne vojne. Beremo dnevniške zapise mladega fanta, ki ga bolj kot kar koli drugega zanimajo dekleta in položaj, ki ga išče v družbi, da bo zakorakal v prihodnost, ki mu jo politična situacija pravkar odpira. Josef Škvorecký, ki je življenje večinoma preživel v Kanadi, je ta roman spisal po koncu vojne  v letih 1948-1949; delo je nekaj let ostalo v predalu in bilo objavljeno kasneje, 1958. Danes gre za izjemno pomembnega pisca in prav tako izjemno pomembno delo, tako Nives Vidrih, prevajalka romana, v odlični spremni besedi, tako tudi že George Gibian leta 1980 (Škvorecký's "The Cowards" Twenty Years Later. World Literature Today, 54(4), 540-543), ko je po dvajsetih letih izdaje pisal o tem, kako roman večini Čehom pomeni simbol svobodne literature.

Romanu je naslov Strahopetci.

Doživljanje Strahopetcev je sila zanimivo. Bralec sledi dnevnim peripetijam Dannyja Smiřickýja v začetku maja 1945. Hitler je mrtev, med prebivalci krajev, ki imajo končno dočakati konec vojne, buči v pričakovanju, kaj se

20. september 2018

Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

vir slike: dobreknjige.si
Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim. Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca.

Oba dela v središče postavljata fatalno dekle, ki ima nepovraten in odločilen vpliv na glavnega junaka pripovedi. A gre za povsem različna romana. Haruki Murakami je, tega ne skrivam, meni izredno ljub pisatelj. Ker uspe z besedami pričarati občutja, ki jih marsikdo drug ne. Način pripovedovanja je popolnoma drugačen, atmosfera, v katero te pahne, je nekako blizu bralcu, ne glede na količino surrealističnih elementov, ki jih vplete med stavke. In tule, v Južno od meje, zahodno od sonca, teh pravzaprav ni. Murakami je roman napisal leta 1992, nekaj let po Norveškem gozdu in nekaj let pred Kroniko ptiča navijalca; vsekakor ima mnogo več sorodnosti z Norveškim gozdom kot s Kroniko. Beremo pripoved o odraščanju junaka, njegovem osamosvajanju, iskanju življenjskih družic in življenja, ki ga bo navduševalo, mu ponudilo zadovoljstvo. Na osrednje mesto te pripovedi so razmerja, ki jih junak v svoji pripovedi razpostavlja kot mejnike svojih najpomembnejših sprememb. Zato je to predvsem

08. september 2018

Jutta Heim: usodno dekle iz Berlina

vir slike: emka.si
V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva. In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo stranski. Jutta Heim je sodobni roman, ki terja zbrano branje. Postreže z mnogimi časovnimi preskoki in pelje predvsem v intimno podobo antijunaka, v katerem tehtamo njegova dejanja in upamo na razrešitev prekletstva. Jutto Heim sta v slovenski jezik prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič.

Relativno kratko delo ne daje občutka, da želi slediti časovnici, ki jo diktira biografija v kakem klasičnem oziru. V njej se vseeno čisto vse suče okoli Erika Xerrija. Gre za gospoda, ki samozavestno stopa po svetu. Je igralec, ki potuje in se vrača na Malto. Tam so nemirne politične razmere, a v pripovedi se zdi, da jih avtor uporablja zgolj za kuliso. Občasno tudi za to, da Erika spomnijo na očeta kot moralne avtoritete. A bistvo je v življenju protagonista. Dogodek z velikim D,

28. avgust 2018

Sam: slovar, ribiška palica in Monterroso

vir slike: vigevageknjige.org
Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve. Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede. Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi. Obrazi začudenja, običajne mimobežnosti, radovednosti, razočaranja, žalosti in samote. Obrazi sumničavosti in skrivnosti, obrazi otroške zvedavosti. Te obraze bo pisana beseda prikazala povsem drugače, kot to stori risoroman. Najbrž včasih bolje, spet drugič slabše. A tudi tu gre avtor risoromana bolj naproti bralcu, saj se vse tisto, kar sem zapisal zgoraj, lahko nepreklicno vtisne v pogled gledočega s svojo silovitostjo, zatemnitvami, poudarki, prehodi in čustvi, z vso mirnostjo, ki jo takšen, lahko tudi asketski risoroman, premore.

Takšen je risoroman Sam, avtorja Christopha Chaboutéja, pred kratkim so ga v prevodu Katje Šaponjić izdali pri VigeVageKnjige. In izkusil sem ga kot izvrsten način, kako vzpostaviti odnos do branja zelo

21. avgust 2018

Stebri zemlje (trilogija Kingsbridge): med Igro prestolov in Naseljenci otoka Catan

vir slike: bukla.si
Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo, izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar. In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje, je pred kratkim zopet prišel na naše police. V novi ediciji, z novim prevodom, ki še ni povsem zaključen in zopet z neverjetno zgodbo, dolgo in prekratko obenem. Takšno, za katero upaš, da se ne bo nikdar iztekla, pa vendarle obenem vsaj malo dvomiš, kako bo še naprej uspel sestavljati mozaik pomenov, intrig in gradnje za tiste čase neverjetnih stavb.

To so Stebri zemlje. Najbolj uspešna trilogija Kena Folleta, ki jo je začel pisati že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pri nas bo za prevode poskrbela Mladinska knjiga in zaenkrat imamo na voljo prvi del trilogije, ki se v dveh zvezkih razteza čez tisoč krepkih strani. Na teh straneh, ki tekoče bralcu predočijo dogajanje v treh generacijah mladih in starih, različnih stanov in družbenega vpliva, kako pišejo zgodovino. Vsak na svoj način. Gre za stebre zgodovine. Ljudi, ki z vplivom na sočloveka in družbo krojijo usodo mnogih, sami pa so soočeni z različnimi strahovi in nepopravljivo poškodovani v ljubezni, ki jim, tako kot marsikje še danes, povzroča strašanske težave. A ne le za stebre zgodovine. Tu so tudi drugačni stebri. Tisti čisto pravi. Tisti, ki iz zemlje vzdigujejo velikanske stavbe in bogaboječe ljudstvo spominjajo na vsemogočno božjo prevlado nad vsem. Stebri, ki naredijo stolnice, stolnice, ki naredijo pomembna mesta. Ta so pomembna ne le kleru, ne le bogu, pomembna so plemstvu in kralju. Pomembna so popotnikom in pomembna so vsakemu, ki hodi mimo. V mogočnih gradnjah je prebivanje, je misel in je življenje. Je čas, ki ne mine in je lepota. Je umetnost in tu so krila večnosti. Ne glede na vse, kar

03. avgust 2018

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje


vir slike: booklikes.com
Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfliktov med zunaj in notri. Med obsodbo, ki jo človeku piše narava in vzporedno obsodbo, ki mu jo piše družba. Vmes, v majhnem prostoru, ostajata upanje in hrepenenje.


Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič.

26. julij 2018

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

vir slike: modrijan.si
Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec, za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi. Amanda Mihalopulu ne ponuja preproste linearne izkušnje. Tako kot ima čas v nekem odnosu, s spomini vred zelo pomembno vlogo, je tudi roman napisan v čistem rokenrolu. Stik bralca s prostorom in časom pripovedi je, v skladu z naracijo spominov, ki so bržkone natanko tako neurejeni, bitka s koncentracijo. Bitka, ki pa jo Amanda dobi zaradi dobrega pisanja.


Iskriva pripoved torej pelje od otroštva dveh deklet do njunih tridesetih. Spremljamo devetletno Mario, ki je pristala v Grčiji, kjer si ne želi biti. Pogreša svoj dom v Ikeji. V Nigerijo jo vlečejo spomini na hišo in vse, kar se je tam dogajalo, tudi ljudi in očeta. V Grčijo sta odšli skupaj z mamo,

11. julij 2018

Nespečni: o ljubezni in brez imen

vir slike: emka.si
Goran Stojičić je v pogovoru za srbski portal Crna ovca izjavil, da je sam črna ovca postal s trenutkom, ko je o ljubezni začel pisati drugače, v vseh njenih niansah, o katerih piše z minimalnim številom besed. In s tem opravil tudi enega najkrajših povzetkov svoje zbirke kratkih zgodb Besani, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Knjigo so v prevodu Tatjane Cestnik oskrbeli pri Mladinski knjigi pod naslovom Nespečni.

V zbirki nas pričaka 35 zgodb, ki so zgrajene na različne načine. Različnih dolžin, različnih oseb in krajev, različnih potekov časa. Zgodbe, v katerih se zdi, da ne gre česar koli predpostavljati; zgodbe, ki znajo presenetiti. Večina njih odgovarja vprašanjem ljubezni. Razmerij, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Nadnaravnih moči, ki jih daje ljubezen in nemogočih odločitev, ki jih zaradi nje sprejmemo. Je pa tudi knjiga, ki ima navodilo za branje. In tam najdete priložnost, da vsaki zgodbi dodate tudi glasbo, ki jo je avtor izbral. S tem branje dobi nove interpretacijske razsežnosti. Če ste pripravljeni temu slediti seveda. Ni pa nujno. Je pa zanimivo, kako sem ravno nedavno bral Davorina Lenka, ki je še mnogo bolj vsebinsko zvezal glasbeni in besedni izraz. In če bi se mi kje zdelo mnogo bolj potrebno posamezne besede opremiti z glasbo, je to pri Beli pritlikavki. Tule, v Nespečnih, učinkuje tudi brez.

Knjigo Nespečni lahko berete kot vsako drugo. Udobno se namestite in začnete. Z nekaj dodatnimi koraki pa zelo hitro in preprosto postane multimedijska.

Massive Attack, Tom Waits, Bryan Ferry, Tears for Fears, Air, Morphine, Alice in Chains, David Bowie, Depeche Mode, Amy Winehouse, tudi PJ Harvey, Roy Orbison in Nick Cave ter ostali peljejo

28. junij 2018

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com
Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem, seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka zmage nad kriminalom svojega protagonista slavi kot močnega najstnika, ki je osvojil razsodnost in odločanje v dobro. Od tod tudi dve branji preživetja.

V grobem lahko Preživetje delimo na tri dele.

Najprej je tu zgodba o Simonu, nekdanjem športniku. Otroku, ki je po očetovih željah in pritiskih na smučeh žel uspehe in trdo treniral dan za dnem. V svetu vrhunskega športa seveda ni nikakršnih popustov. A zgodba nas pričaka pravzaprav na koncu te poti. Simon ob zaključku sezone doživi avtomobilsko nesrečo, ki ga je v resnici onesposobila za nadaljevanje športne kariere. Poškodbe so bile prehude in zato skupaj z njim delamo korake v novo življenje, ki se ne suče le okoli smučanja. Tako spoznavamo njegovo šolo, v kateri se počuti odrinjenega, neznanega. Nedružabnega. V razredu, kjer je pristal, ne pozna nikogar, ranjena samozavest, v kateri še vedno močno tli prevpraševanje
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...