10. januar 2020

Cona: zadnji čik pred koncem sveta

vir slike: bukla.si
Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots. V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War, v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je govoril Haile Selassie I., Ras Tafari, leta 1963; in Bob Marley trinajst let kasneje priključil svoji izjemni dediščini.

V zadnjih tednih sem večkrat zopet pomislil na to pesem. Zaradi branja, kakopak. Pred časom sem namreč obrnil zadnji list romana Mathiasa Enarda Cona. Jeseni ga je izdala Mladinska knjiga v prevodu Suzane Koncut. Presunljivo in izzivalno branje, ki skozi zahtevno strukturo toka avtorjeve zavesti pelje v mogoče in nemogoče realnosti spominov, trenutnih impresij, vdirajočih travm in nepopravljivih posledic, ki jih za življenje človeka pusti zlo. Skozi trpke izpovedi življenjske zgodbe in kulturnega spomina, ki ga skozi osebnosti našega pripovedovalca spremljamo na njegovi poti v Rim, izvemo kaj je videl, kaj je povzročal, kako je trpel, kako je drugim povzročal trpljenje, koga je ljubil, kdo je ljubil njega in zakaj ga je nehal ljubiti. Izvemo, kaj je Cona in kako daleč tako v časovnem kot tudi v zemljepisnem pogledu seže ta brutalni vzgib človeka, da se bojuje in povzroča žalost. Obsežno branje, ki ga zaznamujeta slog in forma. Brez pik, s stavki, ki peljejo v neskončnost. Kot boj, o katerem piše. To je knjiga o vojni.

… in vlak se nenadoma požene glavo nagnem nazaj in gremo samo še petsto kilometrov do konca sveta

Roman poteka tako, kot gre vožnja z vlakom od Milana do Rima. Vožnja, v katero je bil prisiljen po tem, ko je

17. december 2019

Hagard: v nič

vir slike: sodobnost.com
V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem romanu Lukasa Bärfussa, Hagard. Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. Prav pri Sodobnosti so me letos že nekajkrat zelo navdušili z objavami zelo intrigantnih del. Bärfussa velja brati.

Hagard je v resnici nekakšna miniaturka, žanrsko precej neulovljivo branje, ki je prepredeno z izjemno iskrivimi premisleki o sodobnem svetu in vlogi posameznika v njem, vsake toliko pa se takole mimogrede oglasi tudi izpovedajoči avtor, ki se pojavi v medprostorju zgodbe in bralca, kot bi želel le na kratko spomniti, da gre za pripoved, ki jo govori tako, kot se je odločil. (Tule me je spomnil na Bineta v HHhH). Pripoveduje o uspešnem poslovnežu, ki ga je nekoč nekje splet povsem naključnih dogodkov in pogledov prisilil k povsem iracionalnemu opuščanju dolžnosti, navad, odločitev, zavez, da je pričel serijo povsem nepremišljenega sledenja skrivnostni ženski, o kateri ni vedel ničesar, a je na to brezciljno pot vseeno odšel. Zato je to homagge strogosti sodobnega skrolanja po zaslonih in nesmiselnemu klikajočemu vohljanju po bojah informacijske krajine, v katerem sodobni umeščenci v sistem pomenov in smislov sledijo trenutni iracionalni inerciji lastnih strahov, zavisti in želja, ne da bi vedeli prav točno, kam želijo priti. In tudi knjiga o tem, kakšne ostaline lastnega obupa vse to pušča ob poti.

05. december 2019

Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri): raje izmišljije in blodenja

vir slike: bukla.si
Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže gostil Jureta Gregorčiča, s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis,  ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot, z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri. Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje.

Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besedilo, ki se v srcu spogleduje s pravcatim potopisom, a si ne dela utvar, da je vsako takšno delo le objektiven trip down memory lane, temveč je ponosno vzklil iz oseb, ki so ga napisale, odlično obtežen z njihovimi osebnimi pogledi, spomini, željami, napotki, znanji in občutki. Blodnik je zato vse prej kot potopis ali vodnik. Je pot zapisov, ki bi prej lahko živeli tudi na kakem blogu, ali kot nekoliko sproščen komentar različnih situacij sodobne Istre, njenih prebivalcev, krajev, šegavosti in napotil za dopustovanje. Tisto, kar je v drugih besedilih razlog, da nad njimi viham nos, je tule odličen element. Na prvem mestu je prav to, da so ga pisale tri: Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč. Pa tudi brez Milanke Fabjančič, ki je besedila

10. november 2019

Odposlanec: igra s kartami

vir slike: bukla.si
Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v Zusakovem Odposlancu. Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi Kradljivki knjig, je tule napisal nadvse pozitivno knjigo. Skozi lik glavnega junaka najdemo turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki, ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi. Tudi knjiga o življenju drugih. O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, o tem, kaj in kako je potrebno storiti. Zgodba, ki je napisana kot intriganten triler, le da to ni. Knjiga o dobrem, prijateljstvu, ljubezni, pogumu, neznanem in odločitvah. Odposlanec Markusa Zusaka je izšel pri založbi Sanje v prevodu Alenke Ropret. In vsekakor ne bo prvič, da knjigo, ki pobira nagrade za mladinski roman, zlahka priporočam tudi vsem ostalim.

Najprej je to knjiga o življenju, ki ni usmerjeno h kakemu specifično določenemu cilju. Glavni lik, središčna točka zgodbe, okoli katere se čisto vse suka, je Ed Kennedy. Gre za mladega junaka, ki to nalašč ni. Mladi ja, junak nikakor. Zgodba je tista, ki ga bo takšnega šele naredila. Ed je taksist brez kakih večjih in širokopoteznih načrtov v življenju. Kot se opiše sam: Taksist. Lokalni parazit.

21. oktober 2019

Grad Gripsholm: sprehod namesto trobent

vir slike: miszalozba.com
Knjige kot zapis misli nekega časa, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba. V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš.

Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da so 1933 njegove knjige gorele. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje Isherwoodovo delo Slovo od Berlina, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika

05. oktober 2019

Pogovori s prijatelji: ko zapremo oči

vir slike: bukla.si
Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno. Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne vodijo je velike zgodbe. Odnosov ne obvladujejo zaveze, ki bi jim bilo treba slediti, ne na telesni ne na inteligenčni ravni. In zato sem v teh vrsticah našel odličen primer tega, čemur bi rekel sodobni nihilistični pogled na svet, ki išče brezno podlage, da bo zgradilo vrednote, ki jih niti sam še ne pozna. Našel sem tudi iskrive, cinične, humorne, ošiljene ter inteligentne dialoge, včasih le prepise sporočil z zaslona, ki so odličen primer zadržane, previdne in hkrati dovolj drzne komunikacije sodobnega časa. Sally Rooney v Pogovorih s prijatelji ponuja vpogled v pravzaprav brezciljno epizodo življenja mlade pesnice, ki se preblizu dotakne življenja drugih, nemeneč se za posledice in prizadetost, ki jo povzroči predvsem sami sebi, bralcu pa ponudi uvid v svoje razmišljanje in čas, ki ima tudi v tem romanu tako čudovito ciklično strukturo, da se ves nihilistični prizvok ne zdi čisto nič napačen. Roman Sally Rooney Pogovori s prijatelji so v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izdali pri založbi Sanje.

Rada sem igrala to vlogo – vlogo nasmehljanega dekleta, ki se vsega spomni. Bobbi mi je rekla, da po njenem mnenju niti nimam 'prave osebnosti', ampak to je mišljeno kot kompliment, je še rekla.

Pogovori s prijatelji bi lahko bila zgodba o štirih glavnih likih. Frances, Bobbi, Melissa in Nick. Lahko bi bila tudi zgodba le o Frances in Bobbi. Pa ni ne eno in ne drugo. Gre predvsem za Frances. Vse dogajanje spremljamo z njene perspektive. Sally je imela dovolj priložnosti, da poveča

21. september 2019

O koncu žalosti: o smrti, ki je nasprotje nepravega

vir slike: bukla.si
Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian, ko je dejal: "To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati." In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti. Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne izčrpa popolnoma. In šele takrat se zgodba lahko zaključi, pripoved utihne, bralstvo pa z večnim vračanjem k pogovoru o avtorjevi zgodbi, k branju vseh teh vrstic pritrjujejo njeni povednosti, polnosti in vrnejo krog ustvarjanja na začetek, le rahlo zavedajoč se, da so se v vsem tem čisto vsi in čisto mimobežno dotaknili izjemne ustvarjalne sile besede. O koncu žalosti je takšna knjiga, ki bralca popolnoma razoroži s čistino svoje ustvarjalnosti, gre pravzaprav za genialen roman. In to, da je bil napisan tudi v duhu avtorefleksije, avtoterapije, potrjuje Wells tudi sam, ko gornjim besedam takoj doda: "Sedaj se počutim absolutno svobodnega."

O koncu žalosti je kakopak polna žalosti. Slabih odločitev, melanholičnega razmisleka, svetoboljnega hrepenenja, samoizpraševanja, igre usode, podirajočih kart življenja in trpkih premislekov. A hkrati je to izjemno večplasten roman, v katerem so glavne niti tako spretno prepletene, da niti ene ne moremo osamiti in jo predstaviti kot glavno: roman o družinski usodi, ljubezenski roman, roman o samoti,
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...