12. februar 2019

Pogodba: neusahljivo zlo

vir slike: emka.si
Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo. Zatorej to, da sem pomislil na Maria Puza in njegovega Don Vita Corleoneja, seveda ni naključje.

Mojca Širok ni zapisala takšnega dolgometražca, njena Pogodba je krajša, a vseeno ponudi trpek priokus sodobne družbe, ki jo v njeni kriminalki vodijo povezave, usluge in zločin. Skozi sito teh rešetk, ki malodane povsem na očeh upravljajo z življenji nedolžnih ljudi, pa je peščica tistih, ki se proti temu borijo in delujejo za boljši jutri, ne priznavajo takšne ureditve sveta, in njihove prav tako prepletene zgodbe. Mojca je napisala več kot povsem spodoben kriminalni roman o mafijskem upravljanju z družbo, o tem, kako daleč gredo pri uresničevanju svojega namena in kako daleč sežejo posledice teh namenov. Roman o želji po spremembah. Branje tovrstnega žanra, ali celo podžanra ima tule v mojih očeh pravzaprav eno bistveno razliko od drugih krimičev. Namreč, če je pri marsikje jasno, da je zlikovec pomešan med dobre in nas pisec ali piska nato lovita na presenečenje tega, kdo pravzaprav je ta ostudni nepridiprav, je pri delih, kot je Pogodba jasno ravno obratno: večina jih je na temni strani, vprašanje je bolj, kdo

27. januar 2019

Peščeni planet: bojevnik in mistik, pošast in svetnik, manj kot bog, več kot človek

vir slike: bukla.si
Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor, prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni planet je nekaj več kot 50 let po izidu prišel tudi v slovenskem prevodu. Izdali so ga pri založbi Sanje.

In ja. Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Ponuja pogled v prihodnost, ki v večplastno zgodbo vplete ideje razvoja religije, ekologije, narave, potovanja v vesolja, srečevanja z nepoznanimi bitji, iskanja pravega zla, boja za iskano in dragoceno surovino, pa tudi povsem klasičnega boja za oblast, denar, moč, politični vpliv, intrige, evgenično načrtovanje ter povsem nove zavesti časa in prostora. Pred nami je kompleksna zgodba polna intrig in trka različnih pogledov na hierarhijo galaksije in političnega, ki bogato posega v gospodarstvo in religiozno. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj.

14. januar 2019

Nordijska mitologija: Gaimanovo bájanje o Lokiju in ostalih

vir slike: bukla.si
Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot, v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham. Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav nič ni bilo jasno, kakšna zgodba se pravzaprav skriva za medico, Kvasirjem in orlom. Najbrž se tudi nisem preveč pehal za tem, da bi si vse to pojasnil.

Danes glasba ostaja, tudi branja, ki bi se lotevalo nordijske mitologije, je nekaj. A med njimi bo gotovo posebno prav tole, ki ga imam v rokah. Nastalo je pod tipkovnico Neila Gaimana, mojstra iskanja lepih in zvenečih stavkov, razburljivih zapletov in večplastnih likov, ki se rad sprehodi v temna območja fantazijske nepričakovanosti. Gaimana, ki sem ga tudi tule že obiskoval z vsem spoštovanjem in upravičenim priklonom. Zgoraj omenjena nostalgična zanesenost in navdušenje nad sodobnimi pisarijami enega najboljših živečih črkosukov sta tukaj potegnila skupaj. Sanje so pred kakima dvema mesecema izdale Nordijsko mitologijo, tako kot jo je ponovno povedal in zapisal Neil Gaiman, v prevodu Polone Glavan. Ponujajo zbir zgodb, kjer se sekajo bogovi, velikani, čudenje nad naravo, razlage stvarjenja in ponovnega rojstva sveta ter navdušujoče moralne zvijačnosti, ki so bile del vsakdana prav vseh prebivalcev te krajine. Gaiman jih je ubesedil na odličen pripovedovalski način, to so zgodbe, ki kar kličejo po glasnem branju ali pripovedovanju. V njih je obdržal suspenz, neusmiljenost, cikličnost in nezanesljivost junakov, in zgodbe opremil s ciničnimi in tudi drugače humornimi vložki, kvalitetno in strastno. Bralec, ki ve, kako je bogove, ki imajo dom v nordijski mitologiji, obiskal že

26. december 2018

Časokljunov dosje (VI): bralno leto 2018

Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hitel proč v vse, kar prihaja, pa je pred seboj, na pomrznjenih tleh pozno decembrskega rastja uzrl list, na katerem je bila časokljunova podoba. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 

Šesta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vsa hvala o njihovi odličnosti potuje naprej.




Leto 2018 je prineslo veliko lepih in odličnih prebranih strani; za marsikatere teh bom vesel, če se mi bodo v rokah znašle še velikokrat v življenju. Januar se je pričel z odličnim branjem Schönwerthovih

18. december 2018

Cox ali tok časa: perpetuum mobile

vir slike: bukla.si
Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr. Nosi naslov Cox ali tok časa.

Prevod, ki ga je odlično opravil Štefan Vevar, je v 105. ediciji odličnih Modernih klasikov izšel pri Cankarjevi založbi. Gre za sila prijetno branje, ki ga odlikuje avtorjev izjemno bogat zaklad dolgih in obsegajočih stavčnih struktur, s katerimi vstopa v povsem poetično opisovanje dogajanja in občutkov svojih junakov. Zgodba nas pelje v potovanje slovitega izumitelja Coxa na Kitajsko, kjer nam v času, ko je ta s sodelavci v gosteh pri kitajskem cesarju Qianlongu, v lepi maniri nariše podobo Kitajske, ki je povsem brezkompromisno vdana svojemu cesarju, njegovim potrebam in željam, zaradi slednjih so se pri njem seveda znašli tudi urarji, draguljarji, izumitelji in vsakovrstni finomehaniki iz Anglije. Tako beremo zgodbo o angleškem mojstru, ki ga bremeni družinska tragedija, a skupaj z neverjetnim občutkom za lepo in popolno objema dogodke v zgodovinskem obrisovanju božanske narave povsem tuje kulture in nje običajev. Delo, ki je mešanica literarnega odkrivanja neznanega, ikonografije neskončnega učlovečenja božanskega, razmišljanja o času, strahu, urah in izumih, popolnosti in prekrivanja ran spominov. Strukturno pa daje občutek sodobne pravljice. Kratek roman, ki se mi je v spomin zasidral predvsem zaradi slogovne izpiljenosti Ransmayrjevega pisanja.

Nobena slana povodenj ne izbruh vulkana, tudi ne potresni sunek ali pomračitev sonca … nič ni moglo upravičiti ene same neznatne misli, ki bi se brez dovoljenja odvrnila od sijaja in vsemogočnosti cesarja in se posvetila navadnemu svetu.

Cox ali tok časa je zgodba, ki v naslovu nosi ime izumitelja, urarja Coxa. Tega je Ransmayr našel v Jamesu Coxu,

09. december 2018

Apalaška pot: Kovičeva metafora življenja, dobesedno


vir slike: bukla.si
Zatem, ko dan, prost službe, izkoristim za hajko po okoliških hribih, takole sedeč pred zaslonom nadaljujem misli, ki sem jih pričel že na poti. Po kakih dveh urah, nekaj več kot desetih kilometrih prehojenih poti, manj kot sedemsto metrih višinske razlike, dveh buškah po padcih zaradi povsem vlažnih korenin, ki so v tem času zelo hinavsko skrite za kupi odpadlega listja v gozdu in rahlo bolečih nogah, katerih naravno gibanje že dolgo ni več drugo kot sedenje, vse skupaj rezultira v mešanico zadovoljstva in usmiljenja vrednega samosmila. A bilo je prijetno, predvsem za vse tisto, kar gre mimo telesnega. Takšni majhni odklopi od vsakodnevnega so odlični predvsem za to, da sčistim glavo, uredim misli, se oprimem spet tega, kar me drži skupaj z vsem obdajajočim. Premislek, ki je spremljal pot, pa je bil tako prikladno namenjen seveda knjigi, ki je posvečena hoji. Dolgi hoji. -Naporni hoji. In avtorju, ki je - če odmislim nekaj zdravstvenih neprilik - pustil vtis, da je tudi to mogoče, ne da bi bilo potrebno žrtvovati ud ali dva. Tako se moj samosmil lahko neha, občudovanje Jakobove hoje in pisanja pa začne.

Jakob J. Kenda je leta 2017 postal prvi Slovenec, ki se je opogumil, sestavil načrt, odpotoval in prehodil neverjetno dolgo in naporno pohodniško pot, pravzaprav "mati vseh poti", kot je zapisano na ovitku, slovito Apalaško pot. S stališča nekoga, ki mu nekajurni pohod po hribih povzroči kar nekaj rehabilitacijskih težav, vse to, kar je prehodil in doživel, zveni skoraj kot znanstvena fantastika. Pa ni. Gre za zelo prizemljeno, nič patetično poduhovljeno, poučno in zelo navdihujočo potopisno pripoved o tem, kaj vse je oblikovalo Jakobovo potovanje, ki meri dolgih 3500 metrov po horizontali in neverjetnih 142 kilometrov vertikale. Prehodil jo je v nekaj mesecih in v knjigi popisal vse tisto, kar je vmes doživel, ljudi, ki jih je srečal, mesta, v katerih se je gibal in prenočišča, v katerih je spal. Zaradi vsega, kar najdemo v knjigi, je potopis kar malo krivičen

01. december 2018

Kruh, prah: kako daleč je treba, da zapišeš mir

vir slike: goga.si
Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje. In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir. Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna, kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah.

… kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ki danes prihajajo vame iz daljav, kakor bi mi hoteli pomagati na poti do resničnosti in resnice.

Marko Sosič je v svojem romanu Kruh, prah stopil na pot izjemno subtilnega in žalostnega tragičnega sozvočja bolečine, spominov in refleksije modernega časa skozi breme, ki ga nosi zavoljo preteklosti, vojn, naravnih katastrof in ozkega človekovega duha. Iztek sledi v človeku. Pa ne le iztek, tudi potek in pričetek. A težko bom to delo zapisal kot klasično prozno delo. Velika večina pripovedi
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...