29. avgust 2019

Čas koz: o gradnji skupnosti

vir slike: bukla.si
Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega, Popek sveta. Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki. Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe, da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je poskrbel Aleš Mustar.

Zgodovinsko, biografsko in spominsko, dokumentarno spisana zgodba o otroštvu v sila zapletenem času; o zelo prijetnem, berljivem in navdušujočem, vendarle zelo analitično prikazani družbi; o odnosu državnega aparata do ljudstva, vplivu politik na vsakdanje življenje, osnovne življenjske potrebe in predvsem o pogledu na odraščanje, kjer se v otroških očeh išče vzornike, očete, figure, ki nekaj pomenijo, zglede. Knjiga o dveh takšnih zgledih in dveh očetih. Roman, ki v slikanje obdobja, ki je po drugi svetovni vojni z mnogimi napetostmi gradilo novo družbo, mestoma bizarno in satirično pripoved pelje tudi v mitske razsežnosti. Odlično kratko branje o odraščanju v času koz. In v teh kozah je marsikaj brezčasnega.

»Koze, na trgu je na tisoče ljudi in koz!«

Čas koz se začne s pogledom na trdnjavo Kale. Spoštljivo portretiranje neuničljive trdne točke življenja, ki omogoča jasen pogled in kot sidrišče zgodovine kljubuje spremembam. Ta pogled predstavi prvoosebnega pripovedovalca, ki se spominja dne, ko so v mesto prišle koze. Prišlo je mnogo koz, spremljale so mnogo ljudi. To

21. avgust 2019

Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto

vir slike: miszalozba.com
Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku, kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš. Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje, v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branja za mlade. Tule se je lotil pisanja za starejšo publiko. Napisal je relativno kompleksen roman, ki v središče jemlje zgodbo o razvoju prijateljstva med dvema pravnikoma, ki sta si karakterno povsem različna in imata povsem drugačna ozadja, vseeno pa ohranjata tesno prijateljstvo; in primer streljanja v Jurkloštru, za katerega pravzaprav vemo, kdo ni kriv, a za zgodbo je pomembno predvsem to, da se v primeru, ki se leta in leta vleče na sodiščih na nasprotnih bregovih znajdeta prav naša glavna junaka, prijatelja in njuna okolica. A tu je tudi zgodba o politiki, gospodarstvu, korupciji, poznanstvih, družini, preteklosti in izgradnji naše družbe na temeljih oportunizma, denarja in zvez, ki gredo tudi onkraj meja Slovenije. Zato si branje zasluži pozornost: opozarja na gnilobo družbe, trhle vezi, ki z denarjem podprto začasnostjo za prihodnost ne pomeni nič dobrega, v glavi pa zapušča premislek o propadu vrednot, ki ima rešitev zgolj v pokončnih posameznikih, dasiravno so ti preveč osamljeni. Marsikaj v Sodišču me je spomnilo na Pogodbo Mojce Širok.

Roman se razteza na spodobnih 430 straneh, na katerih je Igor Karlovšek uspel povezati nekaj različnih elementov v realistično interpretacijo dogodkov, ki imajo osnovo, navdih, v povsem resničnem primeru, s katerim se je avtor kot odvetnik srečal sam. Poleg tega primera, ki je osnovni primer krivice, ki se lahko posamezniku zgodi v kolesju funkcioniranja sodne in izvršilne veje oblasti, pa nam avtro skozi zgodbo sporoča tudi videnje vpliva politike na potek vsakdanjega

09. avgust 2019

353. člen kazenskega zakonika: tisoč devetsto petdeset dni in nato vsi tisti, ki sledijo

vir slike: emka.si
Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song. Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov, ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se dogaja v dialogu med obtoženim in sodnikom, razkriva zločin in obrazložitev, ne kesanja, premislek, tudi zgodbo o tem, kaj je do tega pripeljalo in sodnikovo končno razsodbo. Tako je toliko bolj to tudi refleksija med zakoni in moralo, nemara še bolj pravilno, da rečemo pravičnostjo. Gre za 353. člen kazenskega zakonika, kratki roman, ki ga je napisal Tanguy Viel in v slovenščino preložil Aleš Berger; izdali so ga, tako kot vse Moderne klasike doslej, pri Cankarjevi založbi. Ta knjiga je druga v tem mojem mini ciklu branj, ki se tako ali drugače pomembno dotikajo tudi sodišč.

Roman se pričenja v slogu, ki nam je znan že od Uspavanke, ali prejšnjega Živega peska. To pomeni, da je v čisto mirnem in poetičnem slogu, ki se nemalokrat prikrade v izpoved Martiala Kermeurja pred sodnikom, naš protagonist že v začetku zapisal, kako sta se nekega dne z Antoinom Lazanecom

24. julij 2019

Živi pesek: Maja in njenih trinajst razlogov zakaj

vir slike: emka.si
Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam.

Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili Živi pesek avtorice Malin Persson Giolito, v prevodu Petre Piber. Gre za izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višjega razreda sodobne švedske mladine, njihovega soočanja z družbenimi problemi in osebnimi težavami, iskanje ljubezni in bogataško razvajenost, ki zabeljeno z izjemno slabim odnosom staršev pripelje do katastrofe epskih razsežnosti. Knjiga vodi v sunkovito in razburljivo potovanje, kjer se prepletajo spomini Maje in dogajanja na sodišču, ki Maji sodi. Kot udeleženki grozljivega zločina, pri katerem je edina ostala živa.

V celotni knjigi, če sem prav štel, se le na dveh mestih pojavi naslovna besedna zveza živi pesek. In med obema je le nekaj paragrafov besedila. Maja, ki sedaj že nekaj časa sedi na zatožni klopi, se za nas in za predelovanje svojih misli spominja zadnje zabave pri svojem fantu Sebastianu, na večer pred masakrom. Spominja se njegovega vedenja, njegovih odločitev, popolnega moralnega zloma, ki mu je bila priča. Temu In pogreznila sem se naravnost v živi pesek je sledil boj za lastno treznost, varnost, prisebnost, pozornost in prekinitev s tem tokom, ki bi sledil v črno greznico kot je zapisala. A tu ni šlo za rešitev pred zločinom, tu je šlo le še za Majo. Zločina najbrž ni bilo več mogoče preprečiti.

Ljubezen? Ne, ne pogrešam je. Ljubezen ni največja in najčistejša, nikoli ni popolna mešanica, temveč je motna tekočina, ki jo moraš povohati, preden narediš požirek. Kljub temu morda ne opaziš, da je strupena.

Zločin Živega peska je avtorica povsem brez zadržkov popisala na prvi strani romana. Oziroma posledice zločina. Zgodba nas tako na začetku posrka vase s prizori brezdanjega zla, ki je povzročil strelski masaker na srednji šoli, cel kup mrtvih sošolcev in z njimi profesor, nekakšen lik sodobnega

10. julij 2019

Uspavanka: Strah, lucidnost, prevpraševanje prepričanj in nelagodje

vir slike: emka.si
V pogovoru z Leïlo Slimani za Literary Hub je pred kratkim beseda nanesla tudi na njenega prijatelja, alžirskega pisatelja Kamela Daouda – spomnim se ga po bajanju Tujca, Primer Meursault – ki je njeno pojavo opisal predvsem kot zmes strahu, lucidnosti in nujnega prevpraševanja prepričanj. Dodaja tudi nelagodje. In zdi se mi, da je to eden boljših opisov pisanja Leïle Slimani, ki nam trči v obraz, ko se spoprimemo z njeno uspešnico Uspavanka. Avtoričin drugi roman, za katerega je, tako kot Daoud za Primer Meursault, prejela Goncourtovo nagrado, je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele. Uspavanka je tesnobno in natančno branje, ki funkcionira kot mešanica srhljivke, kriminalke in družbene kritike in se pridružuje branjem, ki delujejo na več ravneh. Tako na en mah zadovolji tiste, ki so tu zaradi vpogleda v razpoke družbe in gnilih simptomov vsega tistega, kar je narobe s zeitgeistom tega časa, obenem pa ne razočara niti tistih, ki so tu zaradi suspenza.

Slimani svojo Uspavanko začne brutalno in silovito. Pridružuje se Skrivni zgodovini, pa tudi V najtemnejšem kotu, ki razpreta karte na začetku, nato pa plast za plastjo, počasi in v nekakšni pisateljski sadistični maniri pražijo bralčevo potrpežljivost in hranijo želje po popolnitvi vseh razlogov in načinov, kako in zakaj je do vsega tega prišlo. S tem jasno, je pri V najtemnejšem kotu predvsem poudarek na kako, v Skrivni zgodovini pa na zakaj. Uspavanka oba momenta navdihuje bolj ali manj v obrisih. Prva stran romana, na kateri popisuje dejstvo, da je varuška, ki sta jo najela dva uspešna mlada starša, ker jima službene obveznosti ne omogočajo dovolj časa, da bi se še v zadostni meri lahko posvetila otrokom, umorila ta dva otroka v domači kopalnici, je prelomen del romana in branja. Konec zgodbe. Vse, česar ne želimo prebrati. Ker otroci. Ker je

30. junij 2019

Vprašanje Bruna: med tem, kar je in tem, kar je


vir slike: goga.si
V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo. Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva Johnsona, ki so mu oblikovalci knjige dodali zvezdnati konstelaciji, ki napotujeta na tematsko centraliziranje pisanja v sredino med ZDA in Evropo, sam detajl pa še zasukali za devetdeset stopinj, kar razumem tudi kot igranje z artefaktom, ki je že v osnovi ekspresija stvarnosti. V vsem tem se zdi, nalašč ali ne, niti ni pomembno, veliko Aleksandra Hemona.

Vprašanje Bruna je zbirka osmih kratkih zgodb različnih dolžin, tehnik in bralnega tempa. V prvi zgodbi z naslovom Otoki, opisuje svojo izkušnjo potovanja in bivanja na Mljetu. Tam seveda izstopa stric Julij, ki pripoveduje zgodbe o preteklosti Mljeta in takole mimogrede navrže kruto zgodbo o strupenjačah, ki so se jih prebivalci Mljeta skušali znebiti z mungi, a si s tem nakopali še večje zlo. Zdi se tipična Hemonova zgodba o nesmiselnosti revolucije v smislu družbene spremembe. Nekateri kraji so usojeni, da imajo težave, ki jih tako rekoč determinirajo vnaprej. Hemon je tu v vlogi devetletnega fanta, ki posluša strica in skuša preživeti to divjino potovanja na slavni jadranski otok.

09. junij 2019

V gozdu: Kinderschreck

vir slike: modrijan.si
Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost. Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu, najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni, kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.«

V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri založbi Modrijan kot 123. edicija odlične zbirke Bralec. Osupljivo, hitro, nezdravo in surovo zgodbo o trojnem umoru, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja zgodil na Irskem. Resnični dogodki, hude travme in veliko prizadetih ljudi spremlja to zgodbo. Kot najbrž vsakokrat, ko je glavni antijunak poosebljeno ponorelo zlo, ki so ga kot otroka poznali vsi in je odraščal tako rekoč v sleherni soseki. Roman o strahu in trepetu, o temnem zatočišču gozda, o popolnem kaosu v glavi, o glasovih, ki terjajo zločin, o mladih življenjih, ki ugasnejo in o starih, ki se še dolgo kasneje bojijo o vsem govoriti naglas. Pa tudi o pogumu in odločnosti, trudu za rehabilitacijo in popolnoma pokvarjenem umu. V gozdu je roman, ki stavi na pogovor s situacijo, ki grozljivo doživetje O'Kana in njegovega razbojniškega pohoda skuša predstaviti v različnih lučeh, pogledih vpletenih. Tudi mrtvih. S tem priznava paralakso pripovedi
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...