12. junij 2020

Mesija s peščenega planeta: trojanski konj, ki to ni

vir slike:emka.si
Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet, je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta. Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače. 

Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po branju Peščenega planeta. Arrakis še vedno dojemam kot simbol. Tisto, kar v luči kvalitetne znanstveno fantastične proze vedno presega trenutno situacijo, beži konkretni opredmetenosti in napotuje na širša obzorja razumevanja družbe in zgodovine. Še vedno v sebi združuje pogovor o klasičnem boju med dobrim in zlim, o pogumu doseganja novih spoznanj in o vedno aktualni nepreseženosti različnih plasti človekove grabežljivosti. Le, da je Mesija za mnogo manj pompozno delo. Delo, v kateri je v ospredju osebnost Paula, njegov razvoj in notranje bitke, prevpraševanje eksistencialnih dilem in umeščanje teh v vladavino, ki jo imata s sestro na domovanju na Arrakisu. V to se vpletajo tako notranji pritiski po ohranjanju vladavine, še vedno so tu tudi bitke tudi z Bene

22. maj 2020

Številka 31328: posnemanje pene

vir slike: emka.si
O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko.

V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328. Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sredozemlja z Grčijo in Malo Azijo predmet burnih ozemeljskih teženj, sporov, pokolov in delovnih taborišč. Roman je nekaj let po avtorjevi odrešitvi pričel izhajati po delih, leta 1931 pa prvič kot celota.

Roman Iliasovo izpoved prične s spoznanjem, kaj se bo zgodilo. O tem, koga vse bodo poslali v delovno taborišče. Vse tiste, ki bodo delali. Zastonj delovna sila, delavci z minimalnimi, ničnimi stroški. Mednje je spadal tudi zdrav 18-letnik. Tudi on hitro pristane v ječi. In od tam nekje pa vse do konca knjige sem imel občutek, da se iz ječe, temne, plesnive, potne in bolne ni rešil, pa čeprav je vmes veliko poti tudi zunaj in dogajanje pravzaprav ves čas spremlja neko premikanje. Občutek, da je nedaleč od tu mrtvašnica Hiše Marije Pomočnice, pripeta na vse besede in strahove, nikdar ne pojenjajoča svoje grenke slutnje o skorajšnjem koncu.

15. april 2020

Drevo želja: pripoved starega hrasta

vir slike:zalozba-chiara.si
Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu. Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja. In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah.

Drevo želja je razmeroma kratka knjiga, pripoved, ki jo prvoosebno slišimo od starega hrasta, ki je doživelo marsikaj, sedaj pa mu grozi bridek konec, ker se je lastnica odločila, da ga ne potrebuje več. To je pripoved o tem, kako je postalo drevo želja. Pripoved o pomembnem hrastu, o simpatiji, o toleranci, o prostoru, ki ga oblikujejo odnosi, ne pa stvari in bitja, ki te odnose tvorijo. O tem, kako lahko času odmerimo pomen, ki mu pritiče, ali pa ga podvržemo vatlom trenutnega navdiha in potrebe. In tudi o tem, da se stvari lahko spremenijo, ko se spremenijo odnosi. Mirno in povsem

17. februar 2020

Izginotja na Mesečini (Zrcalka #2): zhudozhudni zhaſſi

Ta čudoviti svet fantazijskih potovanj, ki prinaša vedno nove podobe človeških posegov v domišljijo, kjer se na domač in nekoliko manj čudovit način zopet prepletejo znana brezna in pokvarjenosti človeškega duha nasproti katerim je mnogokrat postavljeno dobro in svetlo. Fantazijski romani morajo poskrbeti le za osnovni klik, ki bralca zagrabi in potem, ko ga imajo, mu lahko ponudijo vse, kar mu ponudi tudi ostala literatura. Po tem, ko sem se tudi sam sprijaznil, da se ne bom na zalogo upiral (nekaj slabih izkušenj je vsekakor bilo), mi je sedaj jasno, da bi zamudil preveč. To velja tudi za čtivo, ki sem ga že nekaj časa nazaj prebral, nadaljevanje serije Zrcalka. Pri založbi Sanje so že v starem letu izdali Izginotja na Mesečini avtorice Christelle Dabos, ponovno v prevodu Žive Čebulj.

Osnovni klik je že mimo. Mene je Dabos z Zimskima zaročencema že dobila na svojo stran, najbrž še bolj v strukturnem kot v vsebinskem oziru, če se ju lahko sploh loči. Zato sem se z veseljem lotil tudi te, saj me je zanimalo, kako se bo Ofelija spoprijela z novimi izzivi, ki jih na Oblakovem prav nikdar ne zmanjka. Popolnoma se prilega prvemu delu serije. Še vedno gre za izkušnjo vrženosti bralca v popolnoma domišljijski svet, ki ne prizanaša s fizičnim in mentalnim nasiljem obenem pa ga odlikuje izjemna barvita struktura značajev, vezi, sposobnosti, hierarhije in arhitekturnih predstav dežele, ki jo je piska ubesedila v prvi knjigi. Možni svetovi se ne izčrpajo, tu so zato, da razburkajo domišljijo in opozarjajo na neskočno moč, kam vse lahko pelje, hkrati pa vsakokrat znova prizemlji s karakternimi odtenki svojih akterjev. Izginotja na Mesečini niso samosvoja zgodba. So nadaljevanje Zimskih zaročencev in še vedno pot mladega dekleta v boju s kolesjem političnih intrig, njenega preživetja v smrtonosni družbi. A vstopi kriminalka. Izginotja na Mesečini je pravzaprav krimič.

Podpripovedovalka sem,” je slovesno izjavila pred svojim šalom. “Lepo se bom posvetila svojemu delu in poskušala preživeti. Za začetek bo to kar dober zalogaj.

Ta žanrski crossover zgodbo pobere tam, kjer jo je prejšnji del zapustil. Spomnimo. Mlado dekle Ofelija živi svoje mirno življenje na Animi v času, ko zemlje ni več. Ofelija je braljka, kar pomeni, da ima sposobnost, da prebere zgodovino vsakega predmeta, ki se ga dotakne brez svojih braljskih rokavic. Poleg tega zna tudi prehajati skozi zrcala (odtod, kakopak, Zrcalka). To sta dve zmožnosti, ki močno razširjata dojemanje realnosti v zgodbi, saj je z njima avtorica glavni junakinji (in tudi nam) poklonila drugačno, vsaj minimalno obvladovanje zakonitosti časa in prostora. Predvsem tista braljska komponenta je kriva, da je pristala na Oblakovem, saj so se družinske starešine dogovorile, da jo poročijo s Thornom, namrgodenim, hladnim, redkobesednim uradnikom v hladni deželi, popolnoma drugačni od njene Anime. V prvi knjigi se nam Oblakovo počasi odstira kot neprijazen prostor poln razprtij in intrig različnih klanov, kjer povzpetneži ne štedijo z grožnjami in nasiljem. Ofelija se je kljub vsem tem grozljivostim dobro znašla, njen lik je najmočnejši prav povsem na koncu, ko se odpravlja k Faruku, sedečemu na prestolu Oblakovega

Po prvem srečanju s Farukom Ofelija dobi službo dvorne pripovedovalke. To pomeni, da bo Faruku in zbranim dvorjanom pripovedovala zgodbe. Nekakšni dvorni standup nastop, s katerim bo zagotovila kulturni program glavnim v mestu. Pri tem ji ne gre ravno najbolje, a Faruk ima njene pripovedi rad, predvsem pa je sklenila, da mu bo skozi te zgodbe skušala tudi dopovedati nekatere reči, ki mu jih sicer ne more. Tako pridobi tudi bivališče in si vsaj do neke mere uredi status, medtem pa tudi nadaljuje gradnjo odnosa s Thornom in nadalje spoznava dogajanja na Polu, njene prebivalce in klane. Tu je Nihilistka Galla, pa Splet z Arhibaldom, kasneje spoznamo Nevidne in njihovo Vladislavo, v osrednjih vlogah pa poleg Faruka, ki je duh družine in Ofelije z družino, ki so z Anime, nosijo Fatamorgane s svojimi slepili in Thorn, ki je potomec Zmajev (te je v prejšnjem delu v pogubo pahnil prav Nihilist) in Kronistov ter Berenilde, ki je pravzaprav edina še živeča predstavnica Zmajev. Vsi ti - in niso edini - imajo svoje izjemne lastnosti. Thorn je tako obdarjen z neverjetno močjo kot tudi z izjemnim spominom. Po poroki z Ofelijo bi prejel tudi njene moči, braljske in zrcalske. In takšen je tudi načrt, kajti v ozadju je vendarle predmet. Farukova knjiga, ki je nihče še ni razvozlal, tega pa si želi Thorn iz osebnih dostojanstvenih razlogov, s svojo kombinacijo moči Kronista in braljskim dotikom. A še pred tem pridejo izginotja.

V zhudozhudnih zhaſſih živimo, da veš. Danes se svet lepo vrti, jutri pa se , tresk, razleti kakor krožnik! Seveda, imeli smo zadosti časa, da smo se temu privadili. Oboki visijo nad praznino, družinski duhovi žive na veke vekov, raznih moči je vsepovsod v obilici, to se nam danes zdijo vsakdanje reči. V resnici pa vsi skupaj živimo v zhudozhudnih zhaſſih.

Na oboku medtem, ko se Ofelija bori za vsakdanje preživetje in izmenjaje pozornost posveča svojemu zaročencu, pripovedovalski karieri za Faruka, skrivnosti njegove knjige in braljskim spretnostim, začnejo izginjati prebivalci. Spričo pomembnosti izginulih in nenavadnosti nerazrešenih vprašanj, ki jih vse to zastavlja, to dvigne mnogo prahu med že tako napetim ozračjem. Tudi Berenilde, ki je vmes Faruku povila otroka, družina, ki je prišla na buren obisk k Ofeliji in njeno srečanje s Thornovo mater, ni prevladalo občutij te skrivnostnosti. Faruk Ofeliji naroči, da takole po vzoru detektivk razreši izginotja. Kako in koliko ji bo to uspelo in kje ter kako v to formulo vstopi Thorn, ta vprašanja prelijejo vse skupaj v napeto in razburljivo branje, ki je uspelo v že tako nepredvidljivo okolje vpeti povsem spodobno kriminalko, vnašajoč dodatnega suspenza v odlično nastavljeno okolje spletk in intrig. Branje steče hitro, malodane prehitro,marsikaj se razjasni, v ozadju pa migota lučka skrivnosti Farukove knjige in njegove preteklosti, tesno zvezane z usodo sveta, v katerem se vse odvija. Christelle je ujelatudi formulo za pričakovanje naslednjega dela.

Zakaj? Kaj se je zgodilo?
Odpreti mora vrata.
Stopi do vrat.
Jih odpre.
Praznina.
Na drugi strani vrat, tam, kamor je odšel Bog, je samo še nebo, kamor seže pogled. Nebo brez zemlje. Raztrgan svet.
Tu se spomin konča.

Christelle Dabos se v drugem delu Zrcalke več kot uspešno giblje v vsebinsko bogatem in scenografsko barvitem svetu, v katerega nas je vpeljala pred letom dni. Ideja, kako predstaviti mlado dekle, ki se mora sunkovito, gibko in hitro prilagajati udarcem usode, nad katerimi nima toliko vpliva, se nadaljuje tudi tu. Še za nekaj stopenj močneje, nepredvidljivo in nevarno. Ozračje in svet, v katerem mora Ofelija živeti in bojevati svoje bitke, je potenciram preplet v odsevu sodobne družbe, kjer padec ne sme trajati predolgo, ker sicer sledi stampedo vseh, ki ti privoščijo propad. Junakinja išče poti do oprijemljivih zapikov, a teh je vedno manj, piska pa Ofelijo ohranja točno tako, kot je bila v začetku prve knjige. Kar je izjemen napor in ena ključnih točk sprejetja serije. Če želi prikazati boj mladega dekleta proti zlobnemu svetu, katerega največja zloba je v potezah njegovih prebivalcev in arhitekture začasnosti, je njeno največje delo prav v stalnosti. V prikazu tega stati inu obstati malega, nemočnega in osovraženega junaka. Kajti velikokrat se zgodi, da ima prav ta nekaj, česar si vsi želijo. Zgodba male in nerodne Ofelije, ki si pravzaprav ničesar, kar jo je privedlo do sem, kjer je sedaj, ni želela, je prav to. Zgodba o stalnosti in zanesljivosti zdravega in bojevitega boja za prav, ki jo uteleša Ofelija, je klasični pogon fabule, ki jo večidel sestavljajo slepila in začasnosti.

Izginotja na Mesečini so obvezno in slastno branje za vse, ki so prebrali prvi del Zrcalke. Še vedno le na videz nekje šalasto spominja na knjižno panoramo Harryja Potterja. Dabos ohranja odlično strukturo sveta, ki mu vladajo začasne strukture slepil in bleščečega videza, obenem v ospredje še vedno potiska družbo, kjer politične bitke in družinski spori ne poznajo prav nikakršnih meja. A Izginotja v nič več ne uvajajo, temveč gredo v globino. Z mnogo akcije in skrivnostnih spominjanj. Knjiga močno poglobi vse tisto, kar sta Zimska zaročenca nastavila in dogajanje spretno začini z žanrskim crossoverjem, ki bo prikoval bralca za knjigo.Tudi za ljubitelje Igre prestolov in še vedno za ljubitelje Izruvane. Grozljiva družba torej, s smrtonostnimi sposobnostmi in škodoželjno grabežljivo naravo, odslikava slabega, povzpetnega, začasnega in kičastega, a polnega intrig in diplomatskih igric. Na drugi strani pa močno dekle, ki stiji za lastnim preživetjem in ki v osamljenosti teh bojev ohranja svoja dejanja na strani dobrega. Junakinja, ki se sedaj že zna konkretno postaviti zase. A trik čarobnosti branja niti ni v tej pravljični dobri-slabi strukturi, temveč, kot že tolikokrat doslej, premikanje v tistem vmes.

Ogledalo, skozi katerega gremo še vedno lahko tudi sami.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Sanje
Dobre knjige
Goodreads
European Literature Network
Geeklynic
Spletna stran serije Zrcalka 


Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

10. januar 2020

Cona: zadnji čik pred koncem sveta

vir slike: bukla.si
Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots. V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War, v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je govoril Haile Selassie I., Ras Tafari, leta 1963; in Bob Marley trinajst let kasneje priključil svoji izjemni dediščini.

V zadnjih tednih sem večkrat zopet pomislil na to pesem. Zaradi branja, kakopak. Pred časom sem namreč obrnil zadnji list romana Mathiasa Enarda Cona. Jeseni ga je izdala Mladinska knjiga v prevodu Suzane Koncut. Presunljivo in izzivalno branje, ki skozi zahtevno strukturo toka avtorjeve zavesti pelje v mogoče in nemogoče realnosti spominov, trenutnih impresij, vdirajočih travm in nepopravljivih posledic, ki jih za življenje človeka pusti zlo. Skozi trpke izpovedi življenjske zgodbe in kulturnega spomina, ki ga skozi osebnosti našega pripovedovalca spremljamo na njegovi poti v Rim, izvemo kaj je videl, kaj je povzročal, kako je trpel, kako je drugim povzročal trpljenje, koga je ljubil, kdo je ljubil njega in zakaj ga je nehal ljubiti. Izvemo, kaj je Cona in kako daleč tako v časovnem kot tudi v zemljepisnem pogledu seže ta brutalni vzgib človeka, da se bojuje in povzroča žalost. Obsežno branje, ki ga zaznamujeta slog in forma. Brez pik, s stavki, ki peljejo v neskončnost. Kot boj, o katerem piše. To je knjiga o vojni.

… in vlak se nenadoma požene glavo nagnem nazaj in gremo samo še petsto kilometrov do konca sveta

Roman poteka tako, kot gre vožnja z vlakom od Milana do Rima. Vožnja, v katero je bil prisiljen po tem, ko je

17. december 2019

Hagard: v nič

vir slike: sodobnost.com
V vsakdanjih opravilih in vseh mimobežnih odtegljajih, ki ta opravila mečejo iz ustaljenih tirnic, se skrivajo tudi odlični premisleki. Samo opazovati je potrebno, vse tiste male poglede, ki muzajoče skrivajo zavist, naklonjenost, občudovanje, strah, vse to, kar usmerja tudi sodobnega z informacijami obkroženega človeka, bralca spletnih virov, sledilca pravih in fiktivnih idolov na družbenih omrežjih, nekoga, ki ve ini ne ve, da ga vse to zapira v svet, ki si ga vedno bolj ne izbira več sam in v njem nima nobene kontrole več, ko pa ta kontrola pride, je lahko že zelo prepozno. Ha, pravzaprav ne pride kontrola, pride le zavest o izgubi kontrole, vmes pa se izgubi ud ali dva, uniči življenje ali več njih. Eden takšnih odličnih premislekov, ki usmerja svoje izstrelke v nič hudega slutečega bralca, se skriva v kratkem romanu Lukasa Bärfussa, Hagard. Tega so, ne prav dolgo nazaj, izdali pri KUD Sodobnost International v prevodu Slava Šerca. Prav pri Sodobnosti so me letos že nekajkrat zelo navdušili z objavami zelo intrigantnih del. Bärfussa velja brati.

Hagard je v resnici nekakšna miniaturka, žanrsko precej neulovljivo branje, ki je prepredeno z izjemno iskrivimi premisleki o sodobnem svetu in vlogi posameznika v njem, vsake toliko pa se takole mimogrede oglasi tudi izpovedajoči avtor, ki se pojavi v medprostorju zgodbe in bralca, kot bi želel le na kratko spomniti, da gre za pripoved, ki jo govori tako, kot se je odločil. (Tule me je spomnil na Bineta v HHhH). Pripoveduje o uspešnem poslovnežu, ki ga je nekoč nekje splet povsem naključnih dogodkov in pogledov prisilil k povsem iracionalnemu opuščanju dolžnosti, navad, odločitev, zavez, da je pričel serijo povsem nepremišljenega sledenja skrivnostni ženski, o kateri ni vedel ničesar, a je na to brezciljno pot vseeno odšel. Zato je to homagge strogosti sodobnega skrolanja po zaslonih in nesmiselnemu klikajočemu vohljanju po bojah informacijske krajine, v katerem sodobni umeščenci v sistem pomenov in smislov sledijo trenutni iracionalni inerciji lastnih strahov, zavisti in želja, ne da bi vedeli prav točno, kam želijo priti. In tudi knjiga o tem, kakšne ostaline lastnega obupa vse to pušča ob poti.

05. december 2019

Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri): raje izmišljije in blodenja

vir slike: bukla.si
Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže gostil Jureta Gregorčiča, s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis,  ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot, z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri. Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje.

Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besedilo, ki se v srcu spogleduje s pravcatim potopisom, a si ne dela utvar, da je vsako takšno delo le objektiven trip down memory lane, temveč je ponosno vzklil iz oseb, ki so ga napisale, odlično obtežen z njihovimi osebnimi pogledi, spomini, željami, napotki, znanji in občutki. Blodnik je zato vse prej kot potopis ali vodnik. Je pot zapisov, ki bi prej lahko živeli tudi na kakem blogu, ali kot nekoliko sproščen komentar različnih situacij sodobne Istre, njenih prebivalcev, krajev, šegavosti in napotil za dopustovanje. Tisto, kar je v drugih besedilih razlog, da nad njimi viham nos, je tule odličen element. Na prvem mestu je prav to, da so ga pisale tri: Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč. Pa tudi brez Milanke Fabjančič, ki je besedila
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...