Preskoči na glavno vsebino

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje


vir slike: booklikes.com
Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfliktov med zunaj in notri. Med obsodbo, ki jo človeku piše narava in vzporedno obsodbo, ki mu jo piše družba. Vmes, v majhnem prostoru, ostajata upanje in hrepenenje.


Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič.
Predvsem nič tega, kar že ni bilo poprej notri. Najprej so tu dekleta sama, ostale bolnice, ki so si kot mikrodružba sestavile svoj majhen svet; takšen, ki brez komunikacije ne preživi, a jo vseeno potrebuje, kakor tudi nekaj hierarhije, ki v razločkih do drugih nekaterim med njimi daje misliti, da je zanje življenje spisano popolnoma drugače. A vtisa, da bi Cankar svoj učinek utemeljeval predvsem s pomočjo odnosov med njimi, nisem dobil. Mnogo bolj kot karkoli drugega je v ospredje potisnil njihove osebne boje, ki jih vsaka od njih preživlja tam, kjer so ti boji najtežji: v samoti, tišini in obilici lastnih treznih misli, ki privrejo na plano, ko zvečer luči odidejo in se vrnejo šele naslednjega jutra.

Soba je bila velika, čisto bela. Dvoje oken je segalo od stropa do tal, zagrnjeni sta bili z belimi zastori, prijeten polmrak je bil v sobi.Ob stenah postelja ob postelji, štirinajst jih je bilo.

Druga stvar, ki močno kontrastira sivi vsakdanjosti Hiše Marije Pomočnice, so njeni obiskovalci. Matere, sestre, bratje, očetje, ki obiskujejo svoje bolne hčere. Ti prinašajo pogled na tisto, kar je zunaj, prinašajo dobrote, prinašajo tisto, česar tu notri, v zakleti hiši brez upanja ni več. In ti obiski so dogodki. Vsakokrat znova. A s sabo nosijo tudi spomine. Cankar jih uporabi kot vzvode za pritisk na travme in druge trpkosti, ki so se dogajale zunaj Hiše in na ta način sestavlja najpomembnejšo opozicijo svojega romana.

Tu je še nekaj tretjega, kar prebija temačno istost vsakdana deklet. To so nepričakovani gosti. In sem spadata dva obiskovalca deklet v sobi. Prvi je kanarček in drugi vrabec. Hanzek in Anarhist. V kanarčku se je skrivala vsa zgradba hrepenenja, učenja, privajanja na življenje, strah pred neznanim. In na koncu tudi hipec razsvetljenja, ki ga je pospremila neusahljiva želja po svobodi, jasnini in soncu. Tako je zletel proti oknu in se zaletel v steklo. A Cankar ne govori o življenju notri, ki se je s tem izteklo, ampak ravno obratno: tako je bilo prišlo življenje, ki je živelo tam zunaj v svoji grozi; prišlo je kakor volkodlak opolnoči – ostala je bleda groza, ko je posijalo jutro, in šele počasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oči in je dihalo srce …. Tudi v Hanzku je Cankar iskal simbol v podporo svoji ideji, na katero je vedno bolj kazal skozi najpomembnejšo antagonijo tega romana. Tisto med življenjem v Hiši in življenjem zunaj nje. In takoj za njim pride vrabček Anarhist. Ta se ni udomačil in tudi ni maral ljubezni. Ni se sprijaznil s kletko, v katero je prišel. Skušal je oditi nazaj tja, od koder ga je pripeljala sestra Cecilija. In še isto noč poginil. Anarhist v marsičem kaže na nekaj povsem drugega kot Hanzek. Alegorija vseh, ki postanejo predmet nekoga drugega, proti svoji volji. A žal z bridkim koncem. In s povsem drugačno Cankarjevo kontekstualno spremljavo, kajti ne žalosti ne spomina ni bilo po njem. Laibach bi temu pridali jasen resistance is futile.


vir slike: commons.wikimedia.org po dlib.si

V drugi polovici Hiše Cankar bralca sprehodi po zgodbah deklet. Tu je agonija Tine, njeno predsmrtno trpljenje, ki ga je uprizoril tako impresivno, da bralec malodane ostane brez besed. Tu je tudi Lojzka, ki je zavrnila ponudbo, da odide za praznike domov. Doma je čakalo leglo prenarejanja, neprijaznosti in neiskrenosti, prešuštvovanja, očetovega pijančevanja in njegovih bolnih perverzij, nemalokrat skritih za zidovi stanovanja. Tu je tudi Brigita, ki je zunaj spoznala tudi odkrito zaničevanje matere in očeta, grde in poželjive poglede, strast, za katero bi ljudje bili pripravljeni narediti vse, tudi zlorabo. Tudi slepa Tončka, hči pomembneža, ki je doma doživljala nasilje, trpko prenaša očeta, ki je prišel ponjo. Cankar pripovedni lok njene zgodbe smelo zaključi z glasom kanarčka Hanzka, ki krikne Vesela sem, oče!. In Malči, ki je doma tudi doživljala razočaranja in žalost. Tudi ona, tako Cankar, si ni želela domov. Trpljenje je tam zunaj, sama žalost in grenkoba. Hudobno gledajo oči in, če gledajo blago, so vse solzne. Nadaljuje pa, da V njenem srcu pa je ostala tista nejasna slika, ostale so tiste lepe sanje o »drugem življenju … Tam je nebo jasno, neskončno, vse je čisto mirno, neoskrunjeno; širijo se zeleni travniki, pisani vrti v neizmernost; vsi obrazi so tam mirni in prijazni in veselo gledajo oči. To je Hrepenenje.

Zadnji del zgodbe je namenjen Malči, njena bolezen jo počasi, a vztrajno požira. Svojo neizbežno pot spoznava s krajšimi trenutki svetlobe. Zdaj, na pomlad, se še njeno hrepenenje počasi temni. Dekleta se veselijo pomladi in izleta po soncu. Malči z njimi ne more. Bolno dekle najde svojo svetlobo, v hipu odraste, izgubi hrepenenje in na koncu umre. Hiša Marije Pomočnice zaključuje še enega svojih krogov. Potez, ki jih naredi sunkovito kot pek, ki s hitrim gibom ali dvema naredi zarezo v testo za kruh. 

Ej, prijela bi z močnimi delavskimi rokami, stresla bi se železna vrata, ne odklenila bi se nikoli. Zavržena za zmerom, mrtvašnica je večna!

Hiša Marije Pomočnice na kratkih devetdesetih straneh ponudi mnogo. In mimo vsebine velja zapisati, da sem z užitkom plaval po knjigi, se prepuščal Cankarjevim impresijam, poslušal zven trpkih besed, ki so še dolgo po branju odmevale v glavi. Povsem upravičeno sodi v vrh literarnih ustvarjalcev v slovenskem jeziku in pri vsem razmišljanju, ki ga sprožajo takšni teksti, nemalokrat v ospredje pride fascinantna nepresegljivost upodobitvene moči, ki jo Cankar premore v besedah in stavkih. Hiša Marije Pomočnice zares ni preprosto in lahkotno branje, a je manifestacija najboljšega, kar ponudi slovenski jezik. Cankar je v svoj roman natančno vtkal usode zelo ali neozdravljivo bolnih deklet, ki v sobi preživljajo svoje dneve, proč od zunanjega sveta. Nič kaj prijazen svet; ujetost vanj tako dobro prikaže s prihodom kanarčka Hanzka in vrabčka Anarhista. Ali še bolje, z njunim odhodom. A mnogo bolj kot to je pomenljiv konflikt, ki je na osrednjem mestu romana. Kratki obiski sorodnikov in v ozadju kričeče zgodbe deklet, ki iz sveta zunaj Hiše niso prinesle lepih spominov, razkrivajo lepodušno in pokvarjeno naravo meščanov, vseh po vrsti. Temino Hiše preplasti temina tistega pekel-so-ljudje-okoli-nas.

Ko bralci naokoli obrnemo to temino in vidimo, da je na drugi strani povsem isto ali še za prgišče temneje, na situ vsega tega ostaja le eno. Upanje in hrepenenje. Zeleni travniki in pisani vrti. Mirni in prijazni obrazi. Vesele oči. Ne le dekletom na eni strani temine, tudi vsem drugim, ki v temo zrejo in zremo na drugi strani. V tem oziru počasi dojemam, da je Cankar v Hiši Marije Pomočnice narisal le večjo podobo tistega slovitega motiva iz črtice Lepa Vida: Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen poskus … in v tem odlično uspel.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Besedilo romana na lit.ijs.si
Rokopis romana na dlib.si

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez