 |
| vir slike: booklikes.com |
Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič.
Predvsem nič tega, kar že ni bilo poprej notri. Najprej so tu dekleta sama, ostale bolnice, ki so si kot mikrodružba sestavile svoj majhen svet; takšen, ki brez komunikacije ne preživi, a jo vseeno potrebuje, kakor tudi nekaj hierarhije, ki v razločkih do drugih nekaterim med njimi daje misliti, da je zanje življenje spisano popolnoma drugače. A vtisa, da bi Cankar svoj učinek utemeljeval predvsem s pomočjo odnosov med njimi, nisem dobil. Mnogo bolj kot karkoli drugega je v ospredje potisnil njihove osebne boje, ki jih vsaka od njih preživlja tam, kjer so ti boji najtežji: v samoti, tišini in obilici lastnih treznih misli, ki privrejo na plano, ko zvečer luči odidejo in se vrnejo šele naslednjega jutra.
Soba je bila velika, čisto bela. Dvoje oken je segalo od stropa do tal, zagrnjeni sta bili z belimi zastori, prijeten polmrak je bil v sobi.Ob stenah postelja ob postelji, štirinajst jih je bilo.
Druga stvar, ki močno kontrastira sivi vsakdanjosti Hiše Marije Pomočnice, so njeni obiskovalci. Matere, sestre, bratje, očetje, ki obiskujejo svoje bolne hčere. Ti prinašajo pogled na tisto, kar je zunaj, prinašajo dobrote, prinašajo tisto, česar tu notri, v zakleti hiši brez upanja ni več. In ti obiski so dogodki. Vsakokrat znova. A s sabo nosijo tudi spomine. Cankar jih uporabi kot vzvode za pritisk na travme in druge trpkosti, ki so se dogajale zunaj Hiše in na ta način sestavlja najpomembnejšo opozicijo svojega romana.
Tu je še nekaj tretjega, kar prebija temačno istost vsakdana deklet. To so nepričakovani gosti. In sem spadata dva obiskovalca deklet v sobi. Prvi je kanarček in drugi vrabec. Hanzek in Anarhist. V kanarčku se je skrivala vsa zgradba hrepenenja, učenja, privajanja na življenje, strah pred neznanim. In na koncu tudi hipec razsvetljenja, ki ga je pospremila neusahljiva želja po svobodi, jasnini in soncu. Tako je zletel proti oknu in se zaletel v steklo. A Cankar ne govori o življenju notri, ki se je s tem izteklo, ampak ravno obratno: tako je bilo prišlo življenje, ki je živelo tam zunaj v svoji grozi; prišlo je kakor volkodlak opolnoči – ostala je bleda groza, ko je posijalo jutro, in šele počasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oči in je dihalo srce …. Tudi v Hanzku je Cankar iskal simbol v podporo svoji ideji, na katero je vedno bolj kazal skozi najpomembnejšo antagonijo tega romana. Tisto med življenjem v Hiši in življenjem zunaj nje. In takoj za njim pride vrabček Anarhist. Ta se ni udomačil in tudi ni maral ljubezni. Ni se sprijaznil s kletko, v katero je prišel. Skušal je oditi nazaj tja, od koder ga je pripeljala sestra Cecilija. In še isto noč poginil. Anarhist v marsičem kaže na nekaj povsem drugega kot Hanzek. Alegorija vseh, ki postanejo predmet nekoga drugega, proti svoji volji. A žal z bridkim koncem. In s povsem drugačno Cankarjevo kontekstualno spremljavo, kajti ne žalosti ne spomina ni bilo po njem. Laibach bi temu pridali jasen resistance is futile.
 |
| vir slike: commons.wikimedia.org po dlib.si |
V drugi polovici Hiše Cankar bralca sprehodi po zgodbah deklet. Tu je agonija Tine, njeno predsmrtno trpljenje, ki ga je uprizoril tako impresivno, da bralec malodane ostane brez besed. Tu je tudi Lojzka, ki je zavrnila ponudbo, da odide za praznike domov. Doma je čakalo leglo prenarejanja, neprijaznosti in neiskrenosti, prešuštvovanja, očetovega pijančevanja in njegovih bolnih perverzij, nemalokrat skritih za zidovi stanovanja. Tu je tudi Brigita, ki je zunaj spoznala tudi odkrito zaničevanje matere in očeta, grde in poželjive poglede, strast, za katero bi ljudje bili pripravljeni narediti vse, tudi zlorabo. Tudi slepa Tončka, hči pomembneža, ki je doma doživljala nasilje, trpko prenaša očeta, ki je prišel ponjo. Cankar pripovedni lok njene zgodbe smelo zaključi z glasom kanarčka Hanzka, ki krikne Vesela sem, oče!. In Malči, ki je doma tudi doživljala razočaranja in žalost. Tudi ona, tako Cankar, si ni želela domov. Trpljenje je tam zunaj, sama žalost in grenkoba. Hudobno gledajo oči in, če gledajo blago, so vse solzne. Nadaljuje pa, da V njenem srcu pa je ostala tista nejasna slika, ostale so tiste lepe sanje o »drugem življenju … Tam je nebo jasno, neskončno, vse je čisto mirno, neoskrunjeno; širijo se zeleni travniki, pisani vrti v neizmernost; vsi obrazi so tam mirni in prijazni in veselo gledajo oči. To je Hrepenenje.
Zadnji del zgodbe je namenjen Malči, njena bolezen jo počasi, a vztrajno požira. Svojo neizbežno pot spoznava s krajšimi trenutki svetlobe. Zdaj, na pomlad, se še njeno hrepenenje počasi temni. Dekleta se veselijo pomladi in izleta po soncu. Malči z njimi ne more. Bolno dekle najde svojo svetlobo, v hipu odraste, izgubi hrepenenje in na koncu umre. Hiša Marije Pomočnice zaključuje še enega svojih krogov. Potez, ki jih naredi sunkovito kot pek, ki s hitrim gibom ali dvema naredi zarezo v testo za kruh.
Zadnji del zgodbe je namenjen Malči, njena bolezen jo počasi, a vztrajno požira. Svojo neizbežno pot spoznava s krajšimi trenutki svetlobe. Zdaj, na pomlad, se še njeno hrepenenje počasi temni. Dekleta se veselijo pomladi in izleta po soncu. Malči z njimi ne more. Bolno dekle najde svojo svetlobo, v hipu odraste, izgubi hrepenenje in na koncu umre. Hiša Marije Pomočnice zaključuje še enega svojih krogov. Potez, ki jih naredi sunkovito kot pek, ki s hitrim gibom ali dvema naredi zarezo v testo za kruh.
Ej, prijela bi z močnimi delavskimi rokami, stresla bi se železna vrata, ne odklenila bi se nikoli. Zavržena za zmerom, mrtvašnica je večna!
Hiša Marije Pomočnice na kratkih devetdesetih straneh ponudi mnogo. In mimo vsebine velja zapisati, da sem z užitkom plaval po knjigi, se prepuščal Cankarjevim impresijam, poslušal zven trpkih besed, ki so še dolgo po branju odmevale v glavi. Povsem upravičeno sodi v vrh literarnih ustvarjalcev v slovenskem jeziku in pri vsem razmišljanju, ki ga sprožajo takšni teksti, nemalokrat v ospredje pride fascinantna nepresegljivost upodobitvene moči, ki jo Cankar premore v besedah in stavkih. Hiša Marije Pomočnice zares ni preprosto in lahkotno branje, a je manifestacija najboljšega, kar ponudi slovenski jezik. Cankar je v svoj roman natančno vtkal usode zelo ali neozdravljivo bolnih deklet, ki v sobi preživljajo svoje dneve, proč od zunanjega sveta. Nič kaj prijazen svet; ujetost vanj tako dobro prikaže s prihodom kanarčka Hanzka in vrabčka Anarhista. Ali še bolje, z njunim odhodom. A mnogo bolj kot to je pomenljiv konflikt, ki je na osrednjem mestu romana. Kratki obiski sorodnikov in v ozadju kričeče zgodbe deklet, ki iz sveta zunaj Hiše niso prinesle lepih spominov, razkrivajo lepodušno in pokvarjeno naravo meščanov, vseh po vrsti. Temino Hiše preplasti temina tistega pekel-so-ljudje-okoli-nas.
Ko bralci naokoli obrnemo to temino in vidimo, da je na drugi strani povsem isto ali še za prgišče temneje, na situ vsega tega ostaja le eno. Upanje in hrepenenje. Zeleni travniki in pisani vrti. Mirni in prijazni obrazi. Vesele oči. Ne le dekletom na eni strani temine, tudi vsem drugim, ki v temo zrejo in zremo na drugi strani. V tem oziru počasi dojemam, da je Cankar v Hiši Marije Pomočnice narisal le večjo podobo tistega slovitega motiva iz črtice Lepa Vida: Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen poskus … in v tem odlično uspel.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Rokopis romana na dlib.si
Radijska priredba na ARS
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši