Konteksti

vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv ( Turtles all the way down ). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu...

Pred kratkim smo na police dobili še en prevod Johna Greena, ki je, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi pri nas povsem upravičeno zaslovel s svojim mladinskim pisanjem, še posebno z romanom Krive so zvezde . A slednji je pravzaprav zaenkrat zadnji roman, ki ga je objavil in tako v slovenskih prevodih v zadnjih letih tako lahko beremo njegova starejša dela, izbor pa nima kakega posebnega kronološkega reda. Po Zvezdah smo dobili Kdo si, Aljaska? , ki je bil njegov prvi roman, nato Lažna mesta , ki ga je izdal 2008, sedaj pa lahko beremo še Katherine, Katherine, v originalu An abundance of Katherines , roman, ki ga je izdal po Aljaski in pred Lažnimi mesti. In kot pri vseh delih, ki so Zvezdam sledili v prevodih, je potrebno tudi tu vedeti, da ne bomo brali Krive so zvezde. Kdor bo v Katherine, Katherine iskal to, bo zelo razočaran. Gre preprosto za delo, ki ga je napisal na poti svoje sedaj že kar bleščeče kariere, v kateri je sedaj postavljen prav gotovo kot eden od najboljših mla...

Nekaj je na tem Greenu, da po njegovih pisarijah sega vedno več ljudi. In, z izjemo slovenske publike, množično dero v kino, ko je na sporedu filmska adaptacija njegovega dela. Pa vendarle, čemu je tako? V bistvu deluje kot avtor, ki je spoznal, da bo najbolj bran, če bo pisal o problemih, s katerimi se soočajo najstniki in če bo to počel na način, da bodo v šolah prepoznali potencial, ki ga ima branje njegovih knjig v okvirih bralne pismenosti, mu bo to zares uspelo. In mu na nek način tudi je. Zato svoje formule v resnici niti ne spreminja. Tisti, ki pričakujejo vedno nove presežke, tako v stilu kot v vsebini, že jedikujejo in govorijo o kaki izpetosti, dolgočasnosti, neizvirnosti. Pa naj jedikujejo, jaz ne bom. John Green piše fine knjige, v naših prevodih zvenijo izredno dobro. V svojih delih uspe bralca večino časa pomešati med ameriške najstnike in njihov življenjski slog, s katerim se lahko poenoti tudi veliko ostalih, in nato v ta svet vrže kako bombo in tega istega bralca pre...

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez ...

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane...