Konteksti

vir slike: emka.si Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo . Zatorej to, da sem pomislil na...

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je ...