12. avgust 2017

Jezero: vstopi Taras Birsa

vir slike: goga.si
Kot se dobro spomnim branja skandinavskih kriminalk, sem užival v čisto vsem: zoprni in temačni preiskovalci, še bolj temačno vzdušje, venomer prisotni hlad in razgledi po norveških in švedskih pokrajinah, za katere se je zdelo, da nanje nikdar ne posije sonce. Nato so tu tudi zares neprijetni zlikovci, ob katerih ti poleg odpora in želje po tem, da jih končno nekdo že ustavi, ponujajo tudi premislek o naravi zla na sebi. Le ena stvar, to se dobro spomnim, mi je šla vedno na živce: nekoliko težje sem bral o krajih in imenih, ki so mi jezikovno zelo oddaljena. In tule se končni iztek mojega branja Golobovega Jezera pridružuje mnogim bralcem, ki pritrjujejo njegovi moči. Jezero ima čisto vse, kar mora imeti sodobni kriminalni roman. Najbrž pa sem užival toliko bolj zaradi tega, ker je še zgoraj omenjeno neugodje izginilo. Pa seveda ne le zaradi tega.

Tadej Golob je spisal prvovrstno in kvalitetno žanrsko čtivo. V njej bralca popelje na iskanje odgovorov na vprašanja o identitetah žrtve, morilca in motivu, dodano pa je tudi dovolj raziskanega vpogleda v delo forenzikov, patologov, kriminalistov, tu je tudi nekaj politike, predvsem pa življenje glavnega protagonista, višjega inšpektorja Tarasa Birse.
Zakaj potem nisi vesel tega primera? Na žensko truplo brez glave človek niti v tem poklicu ne naleti vsak dan. Mogoče nikoli.

Pričnemo na koncu leta. Na silvestrovanju, ki ga Taras s svojo ženo, pediatrinjo Alenko, preživlja z njenimi kolegi in prijatelji zdravniki v Ukancu. Kraju, ki je svoje ime dobil po koncu sveta. Potem, ko se odločita, da bosta vendarle, kljub slabemu vremenu, nemogočemu sneženju, skušala priti nazaj do Ljubljane, na poti naletita na policijsko vozilo, v katerem sedi prestrašeno dekle. Prestrašena je zaradi tega, ker je malo poprej odkrila truplo v reki, ki je pritekla iz Bohinjskega jezera. In to truplo je brez glave. Taras kot izkušen kriminalist ni mogel iti mimo in tako je hitro postal del zgodbe, ki se je je nato še nekaj časa otepal. A ta je svojega junaka dobila in Taras je po praznovanju, ki ga je nato vendarle preživel v Bohinju, v Ljubljani dobil primer umora dekleta, ki ga ni nihče poznal. In ja, zares, kako poiskati morilca, če ne veš, kdo je žrtev.

Tarasova ekipa sestoji še iz dveh kolegov, Brajca in Osterca, ter povsem nove sodelavke, mlade Tine. Po začetnem obveznem odporu se ekipa seveda spozna in počasi tudi privadi na skupno delo. Odpravijo se na sled v Bohinj, V Ribčev laz, v Ukanc, na Jesenice. Počasi razpletajo vse tisto, kar se v teh koncih v tem letnem času malega pravzaprav dogodi. A v resnici se stvar vedno bolj zapleta, saj se pojavita sledi tako preteklega družinskega dogodka kot tudi ne povsem nedolžno srečanje, ki ga v času umora tam opravijo dekan Biotehniške fakultete, direktor večje farmacevtske korporacije in nekaj študentov, ki so bili na sledi velikemu odkritju mogočnega antibiotika. Pri raziskovanju teh sledi v pripoved na pravem mestu udari še en umor in še ena sled, ki jo je treba raziskati. A navkljub povsem delnemu uspehu, tu nekje pride najnižja točka romana, v kateri se zdi, da so naši junaki povsem brez ideje, kako priti odgovorom do dna. Kaj je pravzaprav v ozadju brutalnega umora in ja, še vedno, komu pripada tisto žensko truplo brez glave. Napade tudi javnost, ki ni navdušena ob nikakršnem napredku, napadejo tudi novinarji, ki se grdo lotijo Tarasa osebno.

Mogoče sem gledala preveč teh nadaljevank. Ne vem, kaj sem pričakovala, ampak vsekakor ne navadnega norca.

A razplet vendarle ni tako daleč. Zanj je v resnici skoraj najbolj zaslužen bradati bohinjski hlapec, ki je zablodelo prepričan, da so v Bohinjskem jezeru somi in jih tudi, povsem neuspešno seveda, tudi lovi. V enem od teh poizkusov, sredi noči pravzaprav in na sredi jezera, na svoj trnek ne ujeme ribe, pač pa še eno truplo. To truplo je pokazalo smer, v katero mora Taras in njegova kompanija začeti gledati. Ta smer pa bo presenetljiva za marsikoga, povsem korektno tudi bralcem, ki tega zagotovo ne bodo pričakovali. Taras bo svoje delo zaključil tam, kjer nihče tega ne bo pričakoval. Še enkrat znova smo dobili junaka, katerega osebna intuicija in pravzaprav tudi vse, kar poteka mimo njegovega službenega življenja, v končni fazi pripomore k rešitvi uganke. Odličen zaključek in dobro zasnovana zgodba. Slastno branje za vsakogar, ki prisega na krimiče. Med tistimi, ki se za te še niso navdušili, se bo v prihodnosti, rad verjamem, našel tudi takšen, ki ga je Golob s svojim Jezerom prepričal, da se je lotil še česa drugega v žanru.

Tako, kot se mi je zapisalo na začetku: Jezero ima pravzaprav vse, kar morajo imeti dobre kriminalke. Gre za zelo kompleksno pripoved, v kateri je bralcu v obraz vržen gnusen zločin, ki si zasluži kazen. V knjigi se pokaže, da je družba sestavljena tako, da se ob zadosti iskanja v še tako preprostem okolju najdejo grehi. In pripovedovalec se igra z bralčevo presojo, ko ga z nizanjem teh zapletov v resnici prevprašuje, kateri od teh spornih dogodkov je dovolj zrel, da se iz njega lahko rodi zločin. Zato Golobu v resnici uspe držati bralca v suspenzu, ki vendarle ni premočan, da bi knjiga svoje navdušence iskala le tu, kot je to uspelo recimo V najtemnejšem kotu, ali Snežaku. Golob se namesto za neprestano stopnjevanje, pri katerem bi zgrizli vse nohte, svojo pripoved odloči raje poglobiti na osebni nivo glavnih protagonistov. Pri tem odmeri manj prostora bivšemu alkoholiku in gurmanu Brajcu ter tehničnemu navdušencu, rahlo introvertiranemu Ostercu. Precej več prostora nameni ravnokar prispeli Tini. Ta je v svojem neizkušenem antipodu odigrala komplementarno vlogo Tarasu in zatorej tudi pri rešitvi uganke, a hkrati tudi vlogo vseh nas, ki se v resnici prvič soočamo s takšnimi primeri. Njeno zgražanje nad primeri, nad zločini in znanje o kriminalističnem delu, ki izvira le iz serij CSI in Nesbovih knjig, je pozicija, s katere v to zgodbo spadamo vsi mi. Največ pa izvemo, kakopak, o Tarasu.

Dobra stran kopičenja trupel je ta, da se z njimi množijo tudi podatki.

Golobu je povsem uspel razvoj karakterja, ki označi višjega inšpektorja kot rahlo samotarskega in razmišljajočega, z izkušnjami in modrostjo bogatega borca proti zlu. Za razliko od mnogih podobnih protagonistov Taras nima neurejenega življenja in prav tako tudi ne polomljenega ljubezenskega življenja. Edino, kar ga na neizpolnjen način spremlja, je življenjska sprememba, ki jo je moral sprejeti, ko sta na svet prišli njegovi hčeri. Taras je pred tem užival v alpinizmu, hodil je v Himalajo in tega sedaj ni več. Manko, ki je iz tega zrasel, fizično lahko nadomešča z rednimi športnimi aktivnostmi, psihično pa tega nikdar ni uspel kompenzirati. In iz tega slednjega Golob črpa končno utemeljitev za sporno dejanje, ki ga je uprizoril tisto noč v tistem hotelu v Bohinju. Ne glede na to, ali mu je v tem utemeljevanju uspelo, bo – v to sem prepričan – ta del romana in ta del razvoja karakterjev tisti, na katerem se bodo pogosto lomila kopja mnenja o Jezeru. Sam v tem ne bom prestrog. Srečal je fascinacijo nad malodane mitološkim likom vzornika in kompenzacijo izgubljenega občutka iz preteklosti. In to srečanje se v resnici ni moglo končati drugače. Kar bi bilo bolj predvidljivo, bi bilo to, da vse skupaj odloži na eno od naslednjih knjig. Potem bi nemara tudi strožji bralci to lažje prebavili.

Jezero je izjemno dobro napisana kriminalka, ki v svojem nihanju med temačnim ruralnim področjem hladnega zimskega okoliša Bohinjskega jezera in njihovih prebivalcev ter urbanim življenjem protagonistov pravo kontrastiranje pripovedi umešča med reševanjem temačnega zločina, o katerem nam do vsega konca razplet ni znan in osebno zgodbo Tarasa Birse. Mojstrsko nihanje in umeščanje različnih elementov v žanrsko branje, ki ga – v slogu nekaterih najboljših piscev in pisk – tudi ustrezno poglobi. Tole pa, upam, pelje k rojstvu serije zgodb. Z veseljem se jih lotim.

Taras si skozi knjigo ponavlja besede, če veš kaj iskati, boš to tudi našel. Pri dobrih knjigah, med katere brez kančka dvoma sodi tudi Jezero, ni treba iskati česa posebnega. To, kar jih dela dobre, preprosto najdeš.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

02. avgust 2017

Pod gladino: o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu

vir slike: emka.si
Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku, se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga. Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih zopet nihče v resnici ni brez greha.

17. julij 2017

Sedma funkcija jezika: Binetov poklon Ecu in drugo

Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja, ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabavna.

12. julij 2017

Črna umetnost v barvah: o prvotiskih, knjižnih slikarjih in lepoti knjige

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]


Gre za knjigo Črna umetnost v barvah, dvojezično slovensko-angleško pripoved o prvotiskih, upodobitvah v prvotiskih Narodne in univerzitetne knjižnice ter knjižnih eksponatih z istoimenske razstave. Predstavlja najnovejšo študijo zbirke prvotiskov Narodne in univerzitetne knjižnice z vidika njenih splošnih značilnosti, obsega, datacije, provenienc, vsebine ter likovnega okrasja. Pomembna je tudi za širše razumevanje razvoja tiskarstva v 15. stoletju ter zgodovine Narodne in univerzitetne knjižnice. Avtorji knjige ddr. Nataša Golob, priznana slovenska umetnostna zgodovinarka in pedagoginja, dr. Sonja Svoljšak in mag. Marijan Rupert iz Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK, so v besede ujeli najpomembnejša dejstva, ki se dotikajo tako občih informacij o prvotiskih kot tudi povsem specifičnih lastnosti, ki se nanašajo na zbirko inkunabul v NUK. Knjiga bo svoje bralce zato našla v širokem razponu ljubiteljskih bibliofilov in vseh, ki se profesionalno ukvarjajo z zgodovino knjige ter zbirkami starih tiskov v Sloveniji. Seveda pa knjiga, ki se ukvarja s prvotiski in njih nesporno revolucijo v kulturni zgodovini človeštva, nujno ne more ostati v svojih prvotno začrtanih okvirih, kajti odmev pomena, ki ga prvotiski s svojim sporočilom prinašajo, je velikanski. In zato je potrebno znanstveno ukvarjanje na tem področju posebej izpostaviti; zato je potrebno zapisati tudi nekaj besed o knjigi, ki spremlja istoimensko razstavo, ki bo do 22. septembra na ogled v NUK.

09. julij 2017

Knjiga zrcal: dober občutek za skrivnostnost

vir slike: emka.si
Knjiga zrcal razkriva, kako zabavno mora biti pisanje, ki si v razkrivanju podrobnosti zgodbe privošči različne pripovedovalce. Obenem pa jasno da vedeti, kako drugačni so ti pripovedovalci drug od drugega, kako drugačen pogled imajo in s kako različnimi nameni se lahko lotevajo svojih pripovedi. Kar je posebej zanimivo zato, ker se kopičijo tudi pripovedi tistih, ki so v pripovedi. Ali v pripovedih. Knjiga zrcal je v svojem jedru kriminalka. Zgodba o zločinu, ki se je zgodil kar nekaj časa nazaj in bil zmotno rešen, ponuja izjemne možnosti za pripoved. Ali pripovedi. In to je vir, ki ga je Eugen Ovidiu Chirovici dobro izkoristil. To, da gre za kriminalko, nikakor ni tisto, kar je najboljšega v Knjigi zrcal.

V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije,
njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svojim večnim sanjam in napiše knjigo. Zato literarnemu agentu pošlje del rokopisa, v želji, da bi izdal tudi

29. junij 2017

Knjiga o Baltimorskih: o neuničljivih povezavah in o tistem, kar jih uniči

vir slike: bukla.si
Joël Dicker je tisti pisatelj, ki je pred skoraj natanko dvemi leti navdušil mene in kar nekaj drugih s svojo Resnico o aferi Harry Quebert. Napeto delo, v katerem se je Marcus Goldman, pisatelj podal v iskanje resnice o izgubljenem dekletu, je navdušilo zaradi ideje, sloga pripovedi in suspenza, ki bralca prikuje h knjigi. Odlična knjiga, ki jo še danes marsikomu z veseljem podtaknem med priporočila. In zato sem bil zelo navdušen, ko je pred kratkim izšel prevod njegovega novega dela, Knjige o Baltimorskih. V njej ponovi suspenz kriminalke, čeprav ne gre za žanrski roman. V tej je tudi na izjemen način ponovno prikazal svojo moč pripovedovanja in v njej se zdi, da je imel res veliko vsebine, ki jo je želel podati. Gre za sago o treh generacijah družine Goldmanovih, predvsem potomcev podjetnika in njihovih sinov, sosedov, prijateljev, ljubezni in vsega, kar se med njimi lahko zgodi.

V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcus Goldman.

15. junij 2017

720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

vir slike: manicnipoet.net
Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikakor ne deluje banalno. 720 utripov srca je zelo uspešen Tomčev poizkus v žanru.

07. junij 2017

Tombola ali življenje!: poziv k prisvojitvi

vir slike: dobreknjige.si
Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik, Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo. Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem.

Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta.

31. maj 2017

Povej mi po resnici: onstran želje po zasebnosti

vir slike: emka.si
Slovenska mladinska literatura je pred časom dobila nov prispevek, ki bo s svojo berljivo strukturo, enostavno pripovedjo in problemsko snovjo, ki jo neti, pripomogla bralcem, da bodo boljše razumeli svet. Avtorica Neli Kodrič Filipič, njeno delo Solze so za luzerje sem tule že bral, je pred nekaj tedni izdala nov mladinski roman z naslovom Povej mi po resnici. Gre za delo, v katerem se mladi junaki spopadajo z življenjem, ki sem jim postavlja nasproti, a jim avtorica jasno pove, da se spopad odvija v njihovi glavi, pri čemer pa razkriva tako takšne kot drugačne načine, s katerimi se odrasli s problemi mlajših soočajo. Zanimivo in enostavno branje, ki si privošči nekaj zasukov, hkrati pa ohranja osnovno idejo in nekoliko preseneti tudi z razpletom.

Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji statusni razred in tudi odnos, ki ga imajo med sabo, je na povsem drugačni ravni, kot pri Simonu. Pri starših uživa gromozansko zaupanje, ki razkriva, da je njihova preteklost minila v mnogih pogovorih in iskrenosti, na kateri sta starša osnovala svojo vzgojo. Tako jima tudi Evina odločitev,

20. maj 2017

Sijaj: dvojina in ednina

Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A ta zgodba je popolnoma drugačna. Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva. In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino. A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine. 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...