10. februar 2018

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

vir slike: miszalozba.com
V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.

Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed
prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra.

Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno!

O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, peščeni rakovici, hrošču, sovi, ščuki in mravlji. Povsem običajna bitja, ki jih srečamo na travniku, gozdu, morju ali le na televiziji in v živalskem vrtu. A v ta bitja je Tellegen položil kopico samozavedanja, jih soočil s svojo bivanjsko biti v svetu in jih sredi noči prebudil ali jim poklonil sanje, v katerih ni bilo miru pred odgovori, ki jih prinaša življenje. Tako se nekdo sprašuje o skrbi, da nekaj pozabiš; skrb, ki jo enačimo s skrbjo za drugega; spet drugje se sprašuje o sobitjih in morali, o neznosni teži izginotja sobitja, ki bi ga zlahka in brez posledic nekdo lahko pojedel. Pa o nemogočih fantastičnih močeh, s katerimi bitja, ki plavajo, lahko tudi letijo in tista, ki so preokorna za poskoke, celo plezajo po drevesih. Piše o majhnih in preprostih bitjih z majhnimi željami, ki jih lahko izpolnijo sanje, pa naj bodo to vsakodnevni rojstni dnevi ali pa obilje tort. Pa o svetu, kjer je vse neskončno majhno in o tem, kako se odločiš, da imaš tekmo, v kateri zmagaš in se nagradiš.

O zahajanju mu ni bilo treba sonca ničesar več naučiti. Saj če bi bil sam velik in okrogel in bi visel na nebu, bi znal tudi zaiti, si je mislil. Samo spustiš se. To zna vsak. Vzhajanje pa je nekaj, česar ne zna vsak.

Tu pa so tudi zgodbe, ki peljejo v nepričakovano globino motrenja duha. Bitja, ki se svetlikajo, se sprašujejo o tem, zakaj se svetlikajo in koliko jim prav ta bistvena pritiklina v resnici opredeljuje obstoj; pripoveduje o bitjih, ki se ne morejo nadzorovati in v dialogu predstavi učno uro političnega prepričevanja v lastne omejene fantazmatske okvire. Medtem, ko se zlahka vrže v fantazijsko potovanje brez očitnih basenskih vzgibov, pelje tudi k zgodbam, ki mladim bralcem navrže to in ono o samocenzuri in bitjih, ki skušajo ustrezati normam družbe, v katero si želijo priti in o življenjski nevarnosti tega, da živiš v prepričanju, da je vtis, ki ga napraviš na drugega bolj pomemben od drugega samega. Pa o žalosti izključenega bitja, na katerega so pozabili in načinu, kako se tej žalosti upreš. In o dobesedno najhujšem, ki se ti pripeti, kako se soočiti s tem. O tem, kako se soočiti z negativnimi vplivi iz okolice. In nato zopet o nevarnosti samocenzure, tesnobe ob tem, ko nekdo ne ve, kako naj se obnaša ob pomembnem obisku, na koncu pa si zaželi, da bi bil celo sam drugačen. Ali vse ostalo okrog njega. Ter o tem, kako lahko dva najdeta skupnega sovražnika in se ob tem izvrstno zabavata.

Vstala je, odšla do stene in s tanko črto prečrtala NAJHUJŠE.
Skoraj zagotovo vem, da si mimo, je zašepetala. 

Tu so tudi zgodbe, ki se spogledujejo z mitološkim dojemanjem naravnih pojavov. Izvrstne pripovedi o tem, kako skušati na svet okoli sebe pogledati s povsem drugačnimi očmi. Piše o pridnem bitju, ki je želelo zajeziti sonce, da ne bi nikdar zašlo, ker ni maral noči in spanja. Pa o še manjšem bitju, junaku, ki je želel sonca naučiti vzhoda. V tem ogrinjalu je tudi izjemno lepa zgodba o opazovanju boja med svetlobo in temo, ki ga mali protagonist opazuje tako dolgo, da ju ne more več razločiti. Ali pa o potovanju na začetek noči ali o tem, kako napisati pismo temi, ki je za nekatera bitja več kot le odsotnost svetlobe.
vir: miszalozba.com


Večina zgodb tako ali drugače pelje v težavo dojemanja samega sebe. V osmislitvi vrženosti v situacijo, v kateri so se znašli brez odgovorov. Neverjetna preprostost vije skozi zgodbe o tem, kako nekdo ne more zaspati, ker ne zna prisluhniti samemu sebi ali v prikazu naravne determiniranosti, v kateri ni prostora za dobro in zlo. Pa o upravičenosti do obstoja, če ti umanjka tisto, kar opredeljuje tvojo vlogo v družbi, v kateri Tellegen pravzaprav napeljuje na odlično diskusijo o Sartrovski eksistenci, ki predhaja esenci. Tu so tudi druge zgodbe o prevpraševanju usode in iskanju samega sebe, o času in neskončnem prijateljstvu. Konec koncev je tu tudi zgodba, ki bo nadebudne bralce peljala v podaljšek razmisleka o mišljenju med spanjem in ločevanju tega od budnosti, ki smo ga nemara srečali že pri velikem Descartesu. Prav v teh zgodbah tičijo tudi meni najljubše. Vse do poslednje, v kateri mravlja želi oditi tako daleč, da ne bo na nikogar več mislila, pride pa le do drevesa, v kateri živi veverica. Veverica iz prve zgodbe.

Z mravljo, ki ji je Tellegen namenil vlogo modre živali - tiste, na katero se druge pogosto sklicujejo, ko česa ne vedo, poveže tako formalni krog zgodb s prvo kot tudi simbolično ponudi povsem pozitivno sporočilo, da pravo prijateljstvo prevlada nad še tako temnimi prostori, v katere se lahko izteče nočni premislek. Izjemno premišljena proza, ki jo zlahka v roke porinete tudi zelo mladim bralcem. Tellegenu je namreč v isti sapi uspelo mnogo reči: skozi preobleko pravljičnega in basenskega je s pomočjo fantastičnih motivov v mnoštvo svojih zgodb vpletel problemske teme vsakdanje morale, spoznavne teorije, samozavesti, bontona, introspekcije in umeščenosti v to, kar nas obdaja. Junaki teh zgodb so živali, ki trčijo ob težave ali lepe sanje, ne glede na to, kako veliki ali kako majhni so, a navkljub tej in drugim univerzalnostim Tellegen zmaga predvsem s slogom pripovedi, ki je vsebinsko neverjetno poveden, hkrati pa asketski, malodane pesniški in obenem prijazno nezahteven do bralca. Odlično.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo. 

29. januar 2018

Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

vir slike: emka.si
Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki. Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb, ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori, zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje.

Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila, ki peljejo v razgradnjo intimnih odnosov med ljudmi in preučujejo smiselnost in absurdnost odnosov, ki nas definirajo. Te zgodbe s svojo strukturo in kratko, a udarno zamislijo bralca vabijo na pot, v kateri mu nikakor ne bo dolgčas. Ti Moderni klasiki so izjemno kratki in bodo dobro deli vsakomur, ki bi želel na kratko oditi v svet kratkih zgodb, pa še ni čisto prepričan. Od bralca terja manj kot kak Monterroso, je manj šokanten kot Temni paradiž, tudi ne kot Drag šov, vsekakor pa ga pelje na pot v prostranosti človekovih intimnih odnosov.

Ugajajo mi vis nameni, izrečeni ali skrivni, ki jih družno ne uresničujeva. Prav to imam najraje v najinem sožitju. Čudesa, odprta nekje drugje. Stvari, ki jih ne narediva.

Stvari, ki jih ne narediva, v prevodu Marjete Drobnič prinaša 30 zgodb, ki so razdeljene na pet

21. januar 2018

Deklina zgodba: prepoved človeka

vir slike: emka.si
Moje branje Dekline zgodbe ima podoben pedigre kot branje Lainščkove knjige Ki jo je megla prinesla. Kar pomeni, da sem ob prvi izdaji pri nas bil v drugih svetovih, drugih časih in z drugimi obveznostmi, zato je šlo mimo mene. Margaret Atwood je s prevodom Dekline zgodbe k nam prišla še pred (1990) Lainščkovo prvo izdajo in takrat sem bil v resnici še premajhnen za takšna branja. A k sreči je pred kratkim tudi na zaslone prispela istoimenska serija, ki je narejena po natanko tej literarni predlogi, kar je najbrž botrovalo tudi ponovni izdaji slovenskega prevoda, ki je luč sveta ugledala v pomembni zbirki Roman pri Mladinski knjigi, v prevodu Miriam Drev. In prav je tako.

Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako zelo daleč stran.

"Svoboda je dveh vrst," je rekla teta Lydia. "Lahko si svobodna, da počneš kaj, ali osvobojena česa. V dneh anarhiije je obstajala prva svoboda, zdaj vam dajemo osvobojenost. Nikar je ne podcenjujte."

Deklina zgodba prihaja v novi podobi z naslovnico Tine Dobrajc, ki se zdi najboljša izbira za oblikovanje naslovnice, saj se zdi, da zna izjemno dobro ujeti podobo ženske v zgodovinskem in naravnem

11. januar 2018

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

vir slike:miszalozba.com
Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.

O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice

26. december 2017

Časokljunov dosje (V): bralno leto 2017

Sedel je na stopnicah pred bivšo tovarno, kamor je toliko let hodil na dnino. Veter je okoli njega vrtinčil prah in majhne koščke pepela. Smrdelo je po postanosti včeraj spečenih golobov, ki jih je dobil v mestu. Tam sedaj umirajo sanje, tam so bitkojni razrezali še tisto malo resnice, kar je je bilo. V roke je vzel pretrgan list časopisa, ki ga je prineslo mimo in se zazrl v vremensko napoved. Ni napovedovala decemberskega snega. Tega, ki bo prišel, najbrž ne bo mogoče napovedati. Zato je prhnil in brcnil v zrak, da so s čevljev izginili odpadki včerajšnjega dne. Vanj je prineslo še en časopisni odtrgek in na njem je zagledal znano podobo. Previdno je pogledal naokoli, prisluhnil niču ob sebi in se zazrl v časokljunovo podobo. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 


Edwaert Collier - Vanitas - Still Life with Books and Manuscripts and a Skull
vir slike: commons.wikimedia.org

Peta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vest o njihovi odličnosti potuje naprej.

20. december 2017

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si
Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki, sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman.

Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je tudi zgodba o tem, kako te definira otroštvo, odnos do staršev, če ti seveda so prisotni ali če niso. Zgodba torej, ki skuša narediti lok razumevanja časa preko osnovnih matrik našega odnosa do sveta, skozi skoraj esejski obračun z lastno preteklostjo in dovoljšnjo ponižnostjo do prihodnosti, ki prihaja.

12. december 2017

Moj boj (2. knjiga): predvsem ponovno oče

vir slike: emka.si
Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala.

Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso sodobnostjo oblikovani produkt družbe skuša krmariti med dnevnimi obveznostmi do družine in obveznostmi, ki mu jih nalaga delo. Tudi Kar Ove pri tem ni drugačen. Drugačen je način pripovedovanja, ki nas v to relativno običajno vsakdanjost vplete in v njej uspe zadržati. 

29. november 2017

Izruvana: o takšni in drugačni magiji

vir slike: emka.si
Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda, v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik, Izruvana. Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger, je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot.

In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Branje Novikove ni zahtevno, pravzaprav sega v področje, kjer se je v tem času med drugim tudi z razmahom Martinove nedokončane Pesmi ledu in ognja ter vsesplošne pottermanije utrdil velik krog ljubiteljev žanra. Nekateri so bili tam že od prej, nekateri so tu na novo. Nekateri pa tu ne bodo nikdar. Tako kot je to običajno pri žanrskih zadevah.

08. november 2017

Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

vir slike: emka.si
Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar.

Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, zanj je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in po knjižni predlogi s tem naslovom je bil posnet tudi film Mokuš. V knjigi sledimo pravzaprav dvema zgodbama. V glavni sledimo kaplanu Jonu Urskemu, ki je napačno ravnal s cerkvenim premoženjem in zato ga čakam zagovor pri škofu.

24. oktober 2017

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj


vir slike: emka.si
Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom. A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata. Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba.

Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer se skupaj z družino in prijatelji in sosedi prebija skozi siv vsakdanjik. Ta mu ponuja vse, kar nujno potrebuje za
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...