18. april 2017

Rdečelaska: ta in ona prekletstva

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma.

Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tednov njegove mladosti, ko ga je za vedno zaznamovala izkušnja na podeželju.

06. april 2017

Pokrpajmo žive: imejte telo

Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi.

Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini.

Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem je seveda bolj kot s čimerkoli to povezano z desko, s katero nekega jutra s prijateljema odide na obalo in uživa v iskanju popolne lepote in

27. marec 2017

Česar ne moreš povedati frizerki: impresije in podaljški


Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa operandi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam.

Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki, je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.

19. marec 2017

Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? in Mavec: dve knjigi in problem

O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ. 

O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo odkrito ali prikrito podtaknejo družbeni problem. Torej temo, s katerim se običajno v svojem življenju srečajo nekoliko kasneje, a gre za situacije, ki jim nujno in pomembno oblikujejo osebnost v skladu s tistim, kar sem napisal nekoliko višje. Seveda to ne pomeni, da doma beremo zgolj takšne knjige, a problemska literatura v rokah in ušesih mladih in še mlajših bralcev se mi zdi, da lahko naredi spremembo. Takrat, ko je dobro narejena.

14. marec 2017

Hiša: ravno toliko fikcija in prav toliko tudi ne

Nekaj samorefleksije nikdar ne škodi. Pogled v ogledalo, pa četudi gre za retrovizor, s katerim opazuješ drugega. Ali ponovitev tega, kar počnejo drugi, tudi to v sebi skriva moč, da začutimo drugost v sebi in obrnemo vse, kar vemo, skoraj na glavo. Nikdar ne škodi, občasno pa je tudi nujno. Da se spoprimemo z nevarnostmi in pokažemo jezik vsem sovražnikom, ki sedijo poleg naše gredice udobja in namesto nas vsakokrat upihnejo svečke na tortah vseh, tudi tistih, ki jih imamo radi. Pa nič ne moremo napraviti glede tega. Mogoče bo tisti pogled v retrovizorju pomagal, da je sovražnik v resnici globoko zasidran v bazenu naše sreče; nemara celo, da smo brez tega Damokleja težko srečni. Na pot premisleka o tem me pelje knjiga Ivane Djilas, Hiša.

vir slike: emka.si

Hiša je takšen samorefleksivni roman, družbeno kritični in cinično zabavni ekskurz v razmišljanja ljudi, ki pri rosnih štiridesetih prebivajo in lovijo oprimke sreče v steni naše družbe.

06. marec 2017

Lepota je pogubna: fatalne ženske

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje.

vir slike: emka.si

Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...