Konteksti

vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel s...

vir slike:emka.si Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet , je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta . Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.  Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po bran...

vir slike: bukla.si Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v Zusakovem Odposlancu . Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi Kradljivki knjig , je tule napisal nadvse pozitivno knjigo . Skozi lik glavnega junaka najdemo turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki , ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi . Tudi knjiga o življenju drugih . O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, o tem, kaj in kako je potrebno storiti . Zgodba, ki je napisana kot intrigante...

vir slike: miszalozba.com Knjige kot zapis misli nekega časa , tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve , mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje . Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja , nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje . Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku , nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale . In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba . V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš . Grad G...

vir slike: bukla.si Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno . Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne v...

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz...

vir slike: emka si Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje . Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčal...

vir slike: emka.si Mračno obokano podmostje krasi naslovnico prve knjige nadaljevanja Follettove trilogije Kingsbridge , malodane življenjskega dela tega plodnega pisatelja, njegova veleuspešnica, s katero je literariziral zgodovinsko dogajanje v Angliji. Začenši v dvanajstem stoletju, ko je bil osrednji del zgodbe, prav tako raztezajoče se na krepkih prekotisočih straneh, se sedaj dogajanje premakne dvesto let v prihodnost. Kraj ostaja isti. Kingsbridge. In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa...

vir slike: emka.si Za seboj imam še eno prijetno branje Modernih klasikov . V 103. ediciji zbirke prinašajo pripoved o zadnjih dnevih vojne . O tem, kako prebivalci Kostelca na Češkoslovaškem doživljajo konec nemške agresije, pričakujejo ruske vojake in se doma skušajo bolj ali manj uspešno organizirati v vojaške skupine, ki bo poskrbela za nadvse miren začetek nove dobe . Dobe po koncu druge svetovne vojne. Beremo dnevniške zapise mladega fanta , ki ga bolj kot kar koli drugega zanimajo dekleta in položaj, ki ga išče v družbi, da bo zakorakal v prihodnost, ki mu jo politična situacija pravkar odpira.  Josef Škvorecký , ki je življenje večinoma preživel v Kanadi, je ta roman spisal po koncu vojne  v letih 1948-1949; delo je nekaj let ostalo v predalu in bilo objavljeno kasneje, 1958. Danes gre za izjemno pomembnega pisca in prav tako izjemno pomembno delo, tako Nives Vidrih, prevajalka romana, v odlični spremni besedi, tako tudi že George Gibian leta 1980 (Škv...

vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim . Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca . Oba dela v središče postav...

vir slike: bukla.si Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo , izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar.  In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje , j...

vir slike: emka.si Goran Stojičić je v pogovoru za srbski portal Crna ovca izjavil, da je sam črna ovca postal s trenutkom, ko je o ljubezni začel pisati drugače, v vseh njenih niansah, o katerih piše z minimalnim številom besed . In s tem opravil tudi enega najkrajših povzetkov svoje zbirke kratkih zgodb Besani, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Knjigo so v prevodu Tatjane Cestnik oskrbeli pri Mladinski knjigi pod naslovom Nespečni . V zbirki nas pričaka 35 zgodb , ki so zgrajene na različne načine. Različnih dolžin, različnih oseb in krajev, različnih potekov časa . Zgodbe, v katerih se zdi, da ne gre česar koli predpostavljati; zgodbe, ki znajo presenetiti. Večina njih odgovarja vprašanjem ljubezni. Razmerij, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Nadnaravnih moči, ki jih daje ljubezen in nemogočih odločitev, ki jih zaradi nje sprejmemo . Je pa tudi knjiga, ki ima navodilo za branje. In tam najdete priložnost, da vsaki zgodbi dodate tudi glasbo, ki jo je avtor...

vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv ( Turtles all the way down ). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu...

vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini . In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednj...

vir slike: emka.si Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki . Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb , ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori , zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje. Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila...

vir slike: emka.si Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala. Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso...

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...

Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A t a zgodba je popolnoma drugačna . Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva . In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino . A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine. 

O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ.  O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo ...

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje. vir slike: emka.si Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.