Konteksti

vir slike: emka.si Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam. Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili Živi pesek avtorice Malin Persson Giolito , v prevodu Petre Piber. Gre za izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višje...

vir slike: sanje.si Pred dnevi, ko sem se svaljkal in zijala pasel na zagrebškem knjižnem sejmu, me je ob obilici novosti, ki jih ponuja bestsellerski in tudi siceršnji knjižni trg pri sosedih, prešinilo, da v resnici ni tako zelo drugače od tega, kar je pri nas. Kar drži, da marsikateri prevod prej uzre bralne lučke kot pri nas. A s tem ni nič posebnega narobe. Bistveno se zdi to, da vendarle pridejo in so tu. Natanko to sem razmišljal, ko sem v množici razstavljenih eksponatov naletel na serijo prevodov del Ransoma Riggsa, ki pripovedujejo o posebnežih, nenavadnežih. Naključje je hotelo, da sem seveda ravno pred kratkim prebral nadaljevanje Riggsovega Otoka nenavadnih otrok , ki je pod naslovom Votlo mesto izšlo pri založbi Sanje, v prevodu Maje Ropret. Ransom Riggs v Votlem mestu nadaljuje odlično zgodbo o otrocih, ki so s svojimi posebnimi močmi divjajo skozi časovne zanke, se skušajo ogibati votležem in človeškemu pohlepu, sklepajo nenavadna zavezništva, vedno bolj je prisotn...

vir slike: bukla.si Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo , ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo . Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature , ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč . Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V oz...

vir slike: emka.si Za seboj imam še eno prijetno branje Modernih klasikov . V 103. ediciji zbirke prinašajo pripoved o zadnjih dnevih vojne . O tem, kako prebivalci Kostelca na Češkoslovaškem doživljajo konec nemške agresije, pričakujejo ruske vojake in se doma skušajo bolj ali manj uspešno organizirati v vojaške skupine, ki bo poskrbela za nadvse miren začetek nove dobe . Dobe po koncu druge svetovne vojne. Beremo dnevniške zapise mladega fanta , ki ga bolj kot kar koli drugega zanimajo dekleta in položaj, ki ga išče v družbi, da bo zakorakal v prihodnost, ki mu jo politična situacija pravkar odpira.  Josef Škvorecký , ki je življenje večinoma preživel v Kanadi, je ta roman spisal po koncu vojne  v letih 1948-1949; delo je nekaj let ostalo v predalu in bilo objavljeno kasneje, 1958. Danes gre za izjemno pomembnega pisca in prav tako izjemno pomembno delo, tako Nives Vidrih, prevajalka romana, v odlični spremni besedi, tako tudi že George Gibian leta 1980 (Škv...

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot juna...

vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv ( Turtles all the way down ). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu...

vir slike: bukla.si Ne tako dolgo nazaj smo na knjižne police dobili zanimivo delo nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie v prevodu Gabriele Babnik: roman Škrlatni hibiskus. Knjiga, ki v naslovu skriva čudovito rožo, ki skozi pripoved romana simbolizira neko upanje in preživetje v turbulentnem razvoju njenih junakov, pa je vendarle le krona smisla celotne zgodbe. Na nek način usmerja smisel pripovedi k napredku in ponuja optimističen epilog sicer dokaj tragični pripovedi o družini in družbi . Škrlatni hibiskus je izjemno berljiv, načeloma in na prvi vtis prav tako zelo enostavno strukturiran roman, ki sapo zajema ob zgodbi družine očeta Eugena, predvsem njegovih otrok Kambili in Jaje . Zgodba iz Nigerije, kjer politične razmere ustvarjajo kaos in družinskih odnosih med trkom različnih avtoritet . Tukaj se znajdemo v družbi rahločutnega in odraščajočega glasu petnajstletne Kambili. Kambilina pripoved zvečine zajema obdobje enega leta. V tem času spoznamo njeno druži...

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...

vir slike: ocean-si.com Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo . V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko ...

vir slike: bukla.si Joël Dicker je tisti pisatelj, ki je pred skoraj natanko dvemi leti navdušil mene in kar nekaj drugih s svojo Resnico o aferi Harry Quebert . Napeto delo, v katerem se je Marcus Goldman, pisatelj podal v iskanje resnice o izgubljenem dekletu, je navdušilo zaradi ideje, sloga pripovedi in suspenza, ki bralca prikuje h knjigi. Odlična knjiga, ki jo še danes marsikomu z veseljem podtaknem med priporočila. In zato sem bil zelo navdušen, ko je pred kratkim izšel prevod njegovega novega dela, Knjige o Baltimorskih . V njej ponovi suspenz kriminalke, čeprav ne gre za žanrski roman. V tej je tudi na izjemen način ponovno prikazal svojo moč pripovedovanja in v njej se zdi, da je imel res veliko vsebine, ki jo je želel podati. Gre za sago o treh generacijah družine Goldmanovih, predvsem potomcev podjetnika in njihovih sinov, sosedov, prijateljev, ljubezni in vsega, kar se med njimi lahko zgodi . V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcu...

vir slike: dobreknjige.si Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik , Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo . Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem. Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta.

vir slike: emka.si Slovenska mladinska literatura je pred časom dobila nov prispevek, ki bo s svojo berljivo strukturo, enostavno pripovedjo in problemsko snovjo, ki jo neti, pripomogla bralcem, da bodo boljše razumeli svet. Avtorica Neli Kodrič Filipič, njeno delo Solze so za luzerje sem tule že bral, je pred nekaj tedni izdala nov mladinski roman z naslovom Povej mi po resnici. Gre za delo, v katerem se mladi junaki spopadajo z življenjem, ki sem jim postavlja nasproti, a jim avtorica jasno pove, da se spopad odvija v njihovi glavi, pri čemer pa razkriva tako takšne kot drugačne načine, s katerimi se odrasli s problemi mlajših soočajo. Zanimivo in enostavno branje, ki si privošči nekaj zasukov, hkrati pa ohranja osnovno idejo in nekoliko preseneti tudi z razpletom. Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji status...

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega po...

Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov , kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen. vir slike: emka.si Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovi...

Pred kratkim smo na police dobili še en prevod Johna Greena, ki je, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi pri nas povsem upravičeno zaslovel s svojim mladinskim pisanjem, še posebno z romanom Krive so zvezde . A slednji je pravzaprav zaenkrat zadnji roman, ki ga je objavil in tako v slovenskih prevodih v zadnjih letih tako lahko beremo njegova starejša dela, izbor pa nima kakega posebnega kronološkega reda. Po Zvezdah smo dobili Kdo si, Aljaska? , ki je bil njegov prvi roman, nato Lažna mesta , ki ga je izdal 2008, sedaj pa lahko beremo še Katherine, Katherine, v originalu An abundance of Katherines , roman, ki ga je izdal po Aljaski in pred Lažnimi mesti. In kot pri vseh delih, ki so Zvezdam sledili v prevodih, je potrebno tudi tu vedeti, da ne bomo brali Krive so zvezde. Kdor bo v Katherine, Katherine iskal to, bo zelo razočaran. Gre preprosto za delo, ki ga je napisal na poti svoje sedaj že kar bleščeče kariere, v kateri je sedaj postavljen prav gotovo kot eden od najboljših mla...

Prav danes, ko se začenjajo Slovenski dnevi knjige, lahko zopet pišem o izjemnem branju, ki sem ga z veseljem bral v zadnjem tednu. Zgodba, ki je večplastna in pomaga razumeti svet. Zgodba, ki v sebi skriva svetove, v resnici čisto blizu nas, pa se jih vseeno ne moremo tako zlahka dotakniti, ker v njih vlada neko tenkočutje, do katerega se je treba še prebiti. To je zgodba, ki me je spomnila na tisto, kar je nekoč zapisal Freud v svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo , ko je pisal o fobijah otrok. O strahu pred temo in strahu pred samoto, o tem, kako se prva lahko obdrži celo življenje, obema pa je skupno pogrešanje ljubljene osebe. Pisal je, kako je nekega otroka, ki ga je bilo v temi strah, slišal klicati v sosednjo sobo: "Teta, pogovarjaj se vendar z menoj, strah me je." "Ampak kaj boš imel od tega? Saj me ne vidiš." Temu je sledil otrokov odgovor: "Če kdo govori je svetleje" (slovenski prevod na str. 382). Odkar sem prvič prebral ta del kultne Freu...

Musta kuin eebenpuu je tretja knjga cikla Sneguljčica avtorice Salle Simukke, ki vsaj zaenkrat zaključuje zgodbe o najstniškem dekletu v borbi proti kriminalu in zlu. Prvič je knjiga izšla pred dvema letoma, na naše police pa je Črna kot ebenovina priletela pred nekaj tedni in prvi dve deli zapolnjuje na zelo zanimiv način. V nekaterih elementih se popolnoma odmika od zasnove, na katero smo pomislili na začetku, a prav zato je branje lahko še bolj zanimivo. V prejšnjih delih cikla, Rdeča kot kri in Bela kot sneg , sem na začetku poudarjal predvsem pisateljičin poizkus ustvariti podobo najstniške gverile, ki se bori proti kriminalu, najprej doma in v drugem delu v Pragi, v ospredju katere je Lumikki Andersson, Sneguljčica. Dekle, s katero je Salla Simukka zgradila zelo zanimivo literarno osebo, ki ni vsemogočen pravljični lik in ima svoje šibke točke, a vseeno jo odlikuje neverjetni pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav zaradi nje je bilo najbolj zanimivo brati celotno t...

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva...

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni p...