19. marec 2019

Stvari, ki padejo z neba: sreča, nesreča, prekletstvo, usoda in naključje

vir slike: sodobnost.com
Med novostmi, ki so v zadnjem času dospele iz založbe KUD Sodobnost International, mi je najbolj v oči padla knjiga s pomenljivim naslovom Stvari, ki padejo z neba. Selja Ahava je za roman leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. In ta je zdaj na voljo tudi v slovenskem jeziku. Delo, ki je izjemno zanimivo v mnogih smereh, tako po vsebinski plati, kot predvsem v zgradbi. Razgibano, s polno domišljije, izzivalnih gledišč in neverjetno lahkoto, s katerimi v bralcu vzbudi premislek o prav tako neverjetnih situacijah, v katerih se lahko znajde. V tem ga nato premika korak dlje, ko ga povpraša o tem, kaj naj s tem stori. Kako naj se s temi neverjetnimi situacijami sooči in kje najti smisel. In ali takšen sploh obstaja. Odlično čtivo, ki sem ga z užitkom prebral.

Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način izgubil mamo, nato v fizične učinke, ki jih ima lahko sreča pri loteriji na telo na to povsem nepripravljene ženske, prav tako življenje, ki ga živi človek, več kot očitno izjemen magnet za strele in na koncu koncev tudi mlajše ženske, ki se trudi sprijazniti se z dejstvom, da z otrokom, ki raste v njenem telesu, nikakor ni vse prav. Selja je vse te zgodbe povezala v nit, ki se je drži prav najmlajša vseh, ki v romanu nastopajo, osemletna Saara. Zatorej sledimo otroškemu glasu, ki slika podobe, se premaknemo v roman v pismih in na koncu, ko sešijemo konce skupaj, sledi njen povratek.In njena

03. marec 2019

Svet brez konca (trilogija Kingsbridge, #2, drugi del): kuga

vir slike: emka si
Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje. Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčali. Svet brez konca se po mojem bere povsem enako razburljivo brez, da bi pred tem brali Stebre zemlje. Najbrž bi bilo prav tako zanimivo tudi zamenjati vrstni red in najprej prebrati Svet, ki bi mu sledila predzgodba v Stebrih.

V kontekstih prvega zvezka sem zapisal, da je Svet brez konca Stebri zemlje v bolj intimni obliki. Follet je v tej knjigi izpostavil posameznike, njihove družinske vezi, ljubezni in neskončna sovraštva. Bilo je tudi manj gradnje, a veliko o navezanosti, lepoti, umetnosti in prevpraševanju norm, ki so v veljavi v štirinajstem stoletju. Na koncu je prevagal občutek neke cikličnosti, ki osnovne motive, ki poganjajo človeštvo, manifestira le nekoliko drugačno, v osnovi pa ostajajo isti. Denar, poželenje, oblast, telo, moč, vpliv, lepota in dobro. Da, tudi dobro, delanje dobrega. Po branju tega drugega zvezka mi je v mislih ostala tudi ta ideja.

Sliši se preprosto, si je mislil Ralph; povelja so bila vedno takšna. V resnici pa bo krvavo.

Še vedno gre za prigode, v katerih sta v središču dve prijateljici, prav tako še vedno dva brata in
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...