Konteksti

vir slike: emka.si Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: " Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih ." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón . Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig . Roman, ki sem ga že dolgo čakal.  Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig. Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi . Roman je...

Prevod Zafonovega Ujetnika nebes sem kar težko čakal. Zato ker sem zelo užival v Senci vetra . Nekje v ozadju imam še obljubo, ki sem si jo dal že pred leti, da preberem tudi Igro angela . Natanko ta tri dela tudi tvorijo nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s pokopališčem pozabljenih knjig. To pokopališče je glavni gradnik, ki Zafonovim trem zgodbam daje ecovski pridih skrivnostnosti, ki jo lahko s seboj prinaša knjiga in literatura sploh. Skrivnostnost, ki jo v času, ko je največji dogodek na vasi guglovo snemanje naših cest, preprosto preveč zanemarjamo. Ker jo knjige imajo in literatura prinaša odprta vrata v neskončne svetove. Odprta pa so le za bralca, ki se odloči prestopiti nje prag. Poguma prestopanja teh pragov je, kot ugotavlja knjigarnar Sempere, ena glavnih oseb v Ujetniku nebes, vedno manj. Zato je tudi svet vedno bolj uboren in manj neskončen. Tako razumem eno glavnih idejnih puščic te knjige. S skrivnostjo, ki jo moramo razrešiti, odpreti nove svetove in ujeti refleksijo...