Konteksti

vir slike:emka.si Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet , je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta . Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.  Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po bran...

vir slike: emka.si Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song . Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov , ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se doga...

vir slike: bukla.si Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige Bolanove 2666 in z občudovanjem čislam Monterrosa , ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa  kakšne Ana María Shua in njenega bogastva mikropripovedi, takisto Andrés Neuman . Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo Antonia Di Benedetta z naslovom Zama , svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica , ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo. Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja nenavadno bralno izkušnjo . Lahko bi jo označil kot kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo od...

vir slike: bukla.si Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor , prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni...

vir slike: bukla.si Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr . Nosi naslo...

vir slike: vigevageknjige.org Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve . Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede . Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi . Obrazi začuden...

vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu , ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze . Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen , ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post . Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati. Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se...

Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja , ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabav...

Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov , kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen. vir slike: emka.si Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovi...

Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh c...

Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogle...

Branje Lászla Krasznahorkaija je nedvomno težko ponovljiva izkušnja. Malo je knjig in avtorjev, ki bi omogočali tako silovito borbo v možganih sodelujočih bralcev. Borba, ki je nikakor ne želite izgubiti, saj v knjigi na nek skoraj sprevržen način uživate, čeprav v njej ni razlogov za veselje. Nič lepega ni v njej. Vsebinsko vas ne bo navdala z ničemer navdušujočim, dogajanje prav nikdar ne botruje aplavzu uma, ki bi spremljalo katarzična občutja ali veselja, ki bi ga delili z nastopajočimi. Nič manj vam ne bo prihranjeno že na ravni strukture romana, avtorjevega sloga. Tega naj bi, po Krasznahorkaijevih lastnih besedah, vodila potreba po pisavi, ki se trudi na nek način zreti v zrcalno podobo naravne govorice. Ta ne pozna pik in željno vleče svoje govorjenosti naprej in naprej, vedno znova želi povedati še več in še bolje, kot nekoliko prej. Tako tudi v Krasznohorkaijenem literarnem svetu ni pik. So le dolgi stavki. So poglavja, ki so stavki. In težko boste zajemali sapo. Tako, kot v...

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj. Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa , ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč ; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to . vir slike: emka.si In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman....

Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen nači...

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik , ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje , mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zao...

Kaj bi pa vi napisali, če bi vedeli, da bo to zadnja stvar, ki jo boste napisali? Kako bi naredili piko na i svoji literarni dediščini? Bi se ukvarjali s tem, da bi gledali nazaj, naredili nekakšen literarni cv svojemu življenju? Bi se raje ozrli v čas, ko vaših spominov ne bo več in bo – če seveda bo – tam spomin na vas? Bi se zahvalili tistim, ki jim nekaj dolgujete, da ste prišli od tja, kjer ste? Bi prazne liste raje popisali z opisovanjem svojega videnja stanja, v katerem smo? Bi nemara rajši izkoristili prostor, da bralcem in bodočim rodovom zapustite tisto, kar menite, da jim bo pomagalo k boljšemu jutri? Bi se trudili napisati kratko zgodbo? Takšno, ki jo bodo lahko prebrali vsi? Ali bi raje napisali nekoliko daljšo, da bi imeli dovolj prostora za vse, kar želite povedati? Bi uporabili malo oseb in razvijali njihove karakterje? Bi raje uporabili več oseb in bistvo knjige premaknili v osvetlitev neke širše ideje, ki posameznika presega? Imate takšno idejo? Kakšna je ta ideja? J...