Konteksti

vir slike: sodobnost.com Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg . Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International . Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce. Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta . O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni ...

vir slike:zalozba-chiara.si Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu . Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja . In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah. Drevo želja je razmeroma kratka knj...

vir slike: bukla.si Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v Zusakovem Odposlancu . Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi Kradljivki knjig , je tule napisal nadvse pozitivno knjigo . Skozi lik glavnega junaka najdemo turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki , ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi . Tudi knjiga o življenju drugih . O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, o tem, kaj in kako je potrebno storiti . Zgodba, ki je napisana kot intrigante...

vir slike: sanje.si Pred dnevi, ko sem se svaljkal in zijala pasel na zagrebškem knjižnem sejmu, me je ob obilici novosti, ki jih ponuja bestsellerski in tudi siceršnji knjižni trg pri sosedih, prešinilo, da v resnici ni tako zelo drugače od tega, kar je pri nas. Kar drži, da marsikateri prevod prej uzre bralne lučke kot pri nas. A s tem ni nič posebnega narobe. Bistveno se zdi to, da vendarle pridejo in so tu. Natanko to sem razmišljal, ko sem v množici razstavljenih eksponatov naletel na serijo prevodov del Ransoma Riggsa, ki pripovedujejo o posebnežih, nenavadnežih. Naključje je hotelo, da sem seveda ravno pred kratkim prebral nadaljevanje Riggsovega Otoka nenavadnih otrok , ki je pod naslovom Votlo mesto izšlo pri založbi Sanje, v prevodu Maje Ropret. Ransom Riggs v Votlem mestu nadaljuje odlično zgodbo o otrocih, ki so s svojimi posebnimi močmi divjajo skozi časovne zanke, se skušajo ogibati votležem in človeškemu pohlepu, sklepajo nenavadna zavezništva, vedno bolj je prisotn...

vir slike: bukla.si Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo , ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo . Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature , ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč . Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V oz...

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot juna...

vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv ( Turtles all the way down ). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu...

vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu , ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze . Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen , ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post . Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati. Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se...

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...

vir slike: ocean-si.com Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo . V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko ...

vir slike: dobreknjige.si Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik , Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo . Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem. Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta.

vir slike: emka.si Slovenska mladinska literatura je pred časom dobila nov prispevek, ki bo s svojo berljivo strukturo, enostavno pripovedjo in problemsko snovjo, ki jo neti, pripomogla bralcem, da bodo boljše razumeli svet. Avtorica Neli Kodrič Filipič, njeno delo Solze so za luzerje sem tule že bral, je pred nekaj tedni izdala nov mladinski roman z naslovom Povej mi po resnici. Gre za delo, v katerem se mladi junaki spopadajo z življenjem, ki sem jim postavlja nasproti, a jim avtorica jasno pove, da se spopad odvija v njihovi glavi, pri čemer pa razkriva tako takšne kot drugačne načine, s katerimi se odrasli s problemi mlajših soočajo. Zanimivo in enostavno branje, ki si privošči nekaj zasukov, hkrati pa ohranja osnovno idejo in nekoliko preseneti tudi z razpletom. Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji status...

O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ.  O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo ...

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega po...

Pred kratkim smo na police dobili še en prevod Johna Greena, ki je, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi pri nas povsem upravičeno zaslovel s svojim mladinskim pisanjem, še posebno z romanom Krive so zvezde . A slednji je pravzaprav zaenkrat zadnji roman, ki ga je objavil in tako v slovenskih prevodih v zadnjih letih tako lahko beremo njegova starejša dela, izbor pa nima kakega posebnega kronološkega reda. Po Zvezdah smo dobili Kdo si, Aljaska? , ki je bil njegov prvi roman, nato Lažna mesta , ki ga je izdal 2008, sedaj pa lahko beremo še Katherine, Katherine, v originalu An abundance of Katherines , roman, ki ga je izdal po Aljaski in pred Lažnimi mesti. In kot pri vseh delih, ki so Zvezdam sledili v prevodih, je potrebno tudi tu vedeti, da ne bomo brali Krive so zvezde. Kdor bo v Katherine, Katherine iskal to, bo zelo razočaran. Gre preprosto za delo, ki ga je napisal na poti svoje sedaj že kar bleščeče kariere, v kateri je sedaj postavljen prav gotovo kot eden od najboljših mla...

Musta kuin eebenpuu je tretja knjga cikla Sneguljčica avtorice Salle Simukke, ki vsaj zaenkrat zaključuje zgodbe o najstniškem dekletu v borbi proti kriminalu in zlu. Prvič je knjiga izšla pred dvema letoma, na naše police pa je Črna kot ebenovina priletela pred nekaj tedni in prvi dve deli zapolnjuje na zelo zanimiv način. V nekaterih elementih se popolnoma odmika od zasnove, na katero smo pomislili na začetku, a prav zato je branje lahko še bolj zanimivo. V prejšnjih delih cikla, Rdeča kot kri in Bela kot sneg , sem na začetku poudarjal predvsem pisateljičin poizkus ustvariti podobo najstniške gverile, ki se bori proti kriminalu, najprej doma in v drugem delu v Pragi, v ospredju katere je Lumikki Andersson, Sneguljčica. Dekle, s katero je Salla Simukka zgradila zelo zanimivo literarno osebo, ki ni vsemogočen pravljični lik in ima svoje šibke točke, a vseeno jo odlikuje neverjetni pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav zaradi nje je bilo najbolj zanimivo brati celotno t...

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva...

Kot sem že večkrat povedal, imamo veliko srečo, da lahko uživamo v knjigah, ki so v zadnjem času izšle pod oznako mladinske literature. Neverjetno je, koliko vsega, od dobrega pisanja, super pripovedi, kvalitetnih zgodb in odličnega odpiranja največjih družbenih problemov lahko najdemo v delih, ki so v zadnjem obdobju izšla. Od Greena , Nessa , pa do Maxa , Šrámkove , Palacia, celo Zafona se veje seznam čudovitih branj, ki ciljajo prav na publiko, ki se osamosvaja, si sama pričenja izbirati življenje in odločitve, ki jim bodo ta življenja najbolj zaznamovala. K tej druščini se je pridružilo še eno delo, ki od imenovanih v ničemer ne zaostaja. V marsikaterem pogledu jih, po mojem mnenju, močno presega. Gre za knjigo Eleanor in Park, avtorice Rainbow Rowell. Prav gotovo gre ponovno za delo, ki presega mladinski žanr, saj v njej, če odmislimo starost in dogajalno ozračje v zgodbi, v resnici ne manjka problemov, s katerimi se soočamo tudi nekoliko starejši. A nič od omenjenega ni glavni...

Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina? vir slike: sensa.si Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Na...

Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi ...