30. april 2019

Kar noč dopušča: ne odpiraj starega Macallana prehitro in počakaj malo, preden se znebiš papagaja

vir slike: sodobnost.com
Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine.

Pred tedni sem pisal o Selji Ahava, ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost, sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka. Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid, Kar noč dopušča, ki jo je izdal leta 2011. In niti ne vem, kaj me je pritegnilo v to, da sem se lotil branja. Mogoče pomanjkanje dolgometražnih del, ki bi me v tistem trenutku povlekla vase ali klasično izobilje dejavnosti, ki v svoji nasičenosti prav kliče po kratkih zgodbah, ki omogočajo krajše zaključene izlete v druge svetove in zanimive zaplete. O avtorju nisem vedel kaj dosti, o njegovem delu tudi ne. Kratkih zgodb glede na lansko leto, ko sem jih prebiral kar pogosto, tudi nisem posebej iskal. A vendar si je ta dokaj kratka knjiga že po nekaj prebranih odstavkih izborila pozornost. Tiste iskrice, o katerih sem pisal malo višje. Kar noč dopušča je v prevodu Andreja Pleterskega izšla pri KUD Sodobnost International.

Mejlak je zbral trinajst odličnih kratkih zgodb, med katerimi vlada dobro ravnovesje med dolžino, intenzivnostjo, zasuki, osredotočenostjo in aktualnostjo. Bralna izkušnja vseh teh zgodb meri v prostore, ki so bralcu lahko blizu, junaki pa vse tisto, kar se lahko zgodi sosedom, cimrom, sovaščanom in nam

18. april 2019

Prebežnik: teža enega pisma

vir slike: modrijan.si
Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig, se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza, ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik. Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan.

Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo stran, je to roman o vojaku nemške vojske, ki se skozi norosti druge svetovne vojne nekje na vzhodni fronti sooča s strahom pred smrtjo, fantazmatskim okvirjem fanatičnih privržencev ideologije, sanjarjenjem o prihodnosti, ljubeznijo in predvsem temeljno gesto humanizma, s katero skozi dvojno krivdo doživlja svojo eksistenco. Prebežnik, ki je kriv prebega in kriv je umorov, išče pomiritve.

In medtem ko je napenjal ušesa v globino zatohlega sveta preteklosti, medtem, ko se mu je zdelo, da vidi svoje nizko, široko čelo, svoj mišičasti vrat in od sonca posvetljene lase v oddaljenem zrcalu vodnjaka, v zrcalu minulega, preživetega in prestanega – medtem ko se mu je vse to dogajalo, so iz megle časa vznikale podobe njegovega spomina.

Roman ima prolog in epilog, glavnina dogajanja pa je vmes. Začetek in konec razkrivata dogajanje po koncu vojne, ko je že vse mimo. A bistveno vplivata na razumevanje romana. V prvem delu sledimo junaku Walterju Proski, ki se

01. april 2019

Zimska zaročenca (Zrcalka #1): Ofelija


vir slike: bukla.si
Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame. 

Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkrito grozo, pa vseeno koncu koncev v brk namrgodenega in dolgočasnega vsakdana pošiljajo prostrane načrte polimorfnih idej o možnih svetovih, v katere naselijo zgodbe majhnih, nebogljenih, vpetih v tradicijo in zlo, ki kar čaka, da se mu nekdo zoperstavi. Točno takšna je tudi prva knjiga Zrcalke, Zimska zaročenca, izpod tipkovnice francoske avtorice Christelle Dabos: dolgometražna pripoved, v kateri se sučejo nasprotja med svetovi, umeščenost mladih v tradicijo, boj dekleta s kolesjem političnih intrig in preživetje v skrajno neprijazni in odkrito smrtonostni družbi, postavljeno v okolje sveta, ki ga je Bog razbil na koščke in ljudeh, ki berejo predmete, prehajajo skozi zrcala, ustvarjajo neverjetna slepila in zadajajo bolečino brez dotika.

Zimska zaročenca je pravzaprav dolg uvod. Govori o mladem dekletu Ofeliji, ki s številčno družino prebiva na miroljubni Animi. Zemlje ni več. In Anima se zdi miroljubna.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...