06. november 2018

Belo se pere na devetdeset: kot preprost in ponižen Rilkejev verz

vir slike: beletrina.si
Čas lahko merimo s povsem svojimi vatli. Od nekod se prikrade prej in se hipoma spremeni v kasneje, za seboj pusti spomin in na novo nastavi možnosti. A vsega tega si ne moremo tako zlahka predstavljati. Zato imamo stvari, podobe, oblike. Zato imamo besede in obraze. Ti so sestavljanke spomina in oprimki trenutka, v katerem prebivamo. Besed je lahko malo, a tisto, kar opisujejo, za nekoga pomenijo vse, da stvari postavi na svoje mesto. Obrazi in besede. Skozi slikanje spominov, ki bi jih lahko bilo za celo življenje. Veselja, nesporazumov, sreče in bolečine. Toliko tega na nekaj straneh. Za skoraj celo življenje.

Prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset, mi je v roke takorekoč porinila urednica Špela, ki mi ga je priporočila, takole v mimobežnem srečanju. In prav je bilo tako. Najbrž je povsem neumno slediti zgolj nekemu začrtanemu seznamu, ki zaradi količine zamujenega, neodprtega in neprebranega tako ali tako nima globljega smisla. Zato sem vesel, saj je za menoj čudovito branje. Vrhunsko delo, zapišem in podpišem takoj. Splet dokumentarnega zapisa, ki ponekod z roba vsebine kaplja v humorno črtanje podobe časa, nekega zeitgeista, ki bo marsikomu ponudil nenadejan izlet v mladost; nato avtobiografsko izpoved, ki se ne trudi biti neosebna in objektivna, ampak svoje smisle vleče iz popolnoma intimne zgodbe doživljanja vseh preklemansko hudih reči, ki te lahko doletijo in na koncu še posebno nekako tiho, ponižno, asketsko, nemalokrat poetično poslovilno besedilo, s katerim je avtorica pokazala, kaj ima povedati mami, ki je prezgodaj odšla iz njenega in svojega življenja. Belo se pere na devetdeset objema besede iz naslova, ki so pomembne le zato, ker jih je izrekla izjemno pomembna oseba v romanu in ker jih je takrat, ko jih je. Roman Bronje Žakelj je odgovor na te besede, odgovor skozi pogovor. Ta roman so ubesedeni vatli, s katerimi Bronja meri svoj čas. Odlična reč, ta mera. To učasovanje.

"Belo se pere na devetdeset, pika," mi rečeš kmalu potem. "Zapomni si, belo se pere na devetdeset."
Zapomnim si to.


Belo se pere na devetdeset nas pričaka v avtoričinem otroštvu. A Bronja ne piše nam. Bronja piše svoji materi. Z njo se pogovarja. Opisuje, kako je doživljala svoje majhne sanje in otroštvo z mlajšim bratom Rokom na Vojkovi v Ljubljani. Opisuje očeta, pojasnjuje, kako lepo je bilo z mamo. In Dado, babico. Kako so odhajali tudi na obiske k njej v Stražišče pri Kranju, zelo blizu kraja, kjer domujem tudi sam. Bronja piše o tem, kako je doživljala smučarske treninge, ki so igrali pomembno vlogo v njenem otroštvu. Bronja opisuje tudi čudovite počitnice na Hrvaškem, ki so jih preživeli vedno v enakem času, vedno na enakem kraju. Vedno bolj se kristalizira njena navezanost na mamo, brata in še posebno Dado. Nato se v zgodbo počasi priplazi tudi bolezen. Mama zboli za rakom. Hudo je. Bronja piše jasno in razločno o načinu, kako se je borila proti tesnobi in vsemu, kar to prinaša s sabo. Opisuje, kako dolgo ni vedela. In pojasnjuje, s to jasno in razločno pisavo učasovanja zapisuje, urejuje zapiske za svojo mater. Podoživlja grozo, ki jo žre, ker jo je pustila čakati pred hišo po napornem posegu, sama pa je iz adolescenčne kaprice pozabila nanjo. Bronja išče mir s svojimi spomini. In piše naprej.

Ko greš, je drugače vse.

Piše o tem, kako so ostali sami. Piše o Dadi, ki pomaga, ki je vedno tu. O babici, na katero se lahko vedno zaneseš. O življenju, ki ga skušaš živeti, o času, merjenem po svojih vatlih. Piše o želji po Londonu. O pismih, ki jih pošilja od tam. In o bolečini, ki se takrat enkrat prvič pojavi. Piše o povratku domov. O lepem in srečnem času, ki ga preživlja s svojim bratom Rokom. In o dnevu, ko odide na pregled zaradi bolečine, ki ne izgine. Nato piše o svojem peklu, ki ga je preživela od trenutka, ko je izvedela, da je tudi sama zbolela za rakom do dneva, ko je naredila čisto vse, kar je mogla in ji je dejansko uspelo. Piše o grozni terapiji, o neznosni kemoterapiji, o počutju, ki ga uspe stlačiti v še vedno enako asketsko, a vseeno poetsko pripoved, ki je napisana za njeno mater. Piše o podpori fanta, ki ji stoji ob strani ves čas bolezni. In očetu, ki ne prenese ponovne poti skozi ves pekel, ki ga je že drugič doletel v njegovi družini. Piše tako, da je njena bolečina tu, pri nas. In z vsem srcem prosimo vse, da ji prizanesejo. Na nekaterih koncih me je prijetno spomnila na prav tako vrhunsko Giordanovo Črnino in srebro, čeprav je mnogo bolj temno delo.

Misli v glavi šumijo in se belo penijo. V blazino zarivam svoj obraz in takrat je dobro, da te ni. Takrat je dobro, da si šla, ker ne vem, ali bi prenesla, da bi me predala še ti, tega pa res ne vem.

Nato piše o svojem bratu. Veliko pove o Roku, predvsem o njegovi vedno rastoči želji po gorah, po hribih, po plezanju. O želji, ki jo je razumela, ker ga ima rada. In Rok ima rad njo, se z njo šali. Igrata se igro s steklim polžem in jaro kačo. Vse to, kar pač bratje in sestre počnejo. Bronja nato piše o dnevu, ko Roka ni bilo več nazaj s plezanja. O usodni nesreči, ki je potokla še eno ravno in lepo pot časa, ki je neusmiljeno še enkrat spremenil tok Bronjinega življenja. In vatlov, s katerimi je merila njegovo učasovanje. Bronja zleze nazaj. Počasi, a vzdržema. In nato nadaljuje. Nadaljuje se tudi njeno učasovanje. Pelje marsikam, kamor najbrž ne bi peljalo, če se ne bi zgodilo vse to, kar se je. Pripoved prihaja k svojemu koncu, v trenutek, ko se zgodba zlomi v sedaj in za sabo pušča spomine. Odlična pripoved, ki se takole na prvo branje zdi, da ni namenjeno nam, zapelje v grenko-sladke sledi življenja, ki je terjalo veliko, a veliko tudi dalo. Bronji tudi izjemno pisanje, ubeseditveno moč in veličino poguma, da vse to zapiše v odgovor na preprost materin napotek, ki ga je dobila v njenih zadnjih trenutkih. In poseben poklon, da je vse skupaj zapisala njej. Intenzivnost, ki se je spominjam tudi pri Nessovi Sedem minut čez polnoč. Bolečina, družina, babica, oče. Nekje v dalji sorodno, a na povsem drugačen način zapisano.

In tesnoba vseh let se več kot za misel v tišini sestavi v spokoj.

Zdi se preprosto lepo. V romanu sem užival od prve do zadnje strani. Ta izjemni preplet otroškega glasu, ki kliče po razumevanju tega, kar se ji dogaja, in ženske, ki skozi odraščanje in soočanje z lastnimi demoni hodi skozi preizkušnje, se v njih neskončno zahvaljuje vsem dragim in poklanja spominom na svojo in tudi našo preteklost, ki jo riše, sem doživljal kot lepo izkušnjo. V polnem me navdušuje slog, ki skozi večkrat kratke povedi s tišino in pikami zareže v sunkovito refleksijo dogajanja glavne junakinje, tako kot zareže preprost in ponižen Rilkejev verz, ki odgovarja bežeči reki tam nekje v Sonetih na Orfeja: sem. Nemočno izgubljanje v zankah učasovanja, z neprestano skušnjavo, da naprtimo vse skupaj neki vsemogočni neprevidnosti, vse dokler v tem ne uvidimo sebe. To sem menil, ko sem zapisal, da čas merimo s svojimi vatli.

Belo se pere na devetdeset pa je v tem trenutku nedvomno nekje pri vrhu meni ljubih knjig, ki sem jih letos bral.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Beletrina
Dobre knjige
Dnevnik
Večer
Literarna lekarna


Recenzijski izvod je prispevala založba Beletrina. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...