Konteksti

Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni p...

Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo   http://outsider.si/   V umetnosti obstaja nekakšen estetski ozir, skozi katerega lahko v delo strmiš dolgo časa, pa ne moreš biti prepričan, da boš zagledal pravo stvar. Spoznanje, da si na sledi nečemu velikemu, te vase sprejme šele post festum takšnemu strmenju in temu čudenju. A ko se enkrat zgodi, se skoraj utopiš v grozi lastnega obupa, sledeč žalosti očitne površne pozornosti, ki si jo namenil točno temu delu, takšnemu avtorju. Moral bi biti boljši in poslušati bolj natančno. A vseeno škode pravzaprav ni. Prava stvar je tu, strmenje in čudenje prav tako. In avtor je Avtor. V tem primeru Stefan Zweig s svojim izjemnim delom, Včerajšnji svet . vir slike: bukla.si Včerajšnji svet bi lahko brali na mnogo načinov. Lahko bi drzno zapisal, da gre za presežek izjemne kakovosti opisovanja nekega obdobja. Lahko bi zapisal tudi, da...

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki , našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement. vir slike: bukla.si Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nas...

Če se prav spomnim, so bili ponedeljki. Dolgi ponedeljki na fakulteti, podprti z mnogo preveč popitih kav, ob katerih smo velikokrat rešili svet. Ob teh ponedeljkih smo se s sošolci v popoldanskih urah, ki so se običajno potegnile v večerne, praviloma zadržali na izjemnih predavanjih profesorja Božoviča. Ni bilo želje po izpuščanju predavanj, čeprav smo bili izjemno nevedni glede praktično vsega, kar nam je želel pojasniti. Verjamem, da mu ni bilo lahko. Predaval je noro težke stvari. In tam sem se tako prvič srečal s Spinozo. O njegovi misli bi se dalo razpredati na več načinov in ob mnogih priložnostih. Vendar pa sem o njegovem sistemu, s katerim je pojasnjeval in izpeljeval vse tisto kar nas obdaja, vključno z nami, dobil veliko prijetnih spominov. A če bi moral danes z eno besedo opisati Spinozo in sistem, ki ga je izpeljal v svoji Etiki, bi to ne bila substanca, ne atributi, ne afekcije. Bil bi to red. Neuničljivost matematičnega reda in nujnosti, ki iz tega sledi. (vir slik...

Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky ); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed. vir slike: mladinska.com Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – pre...

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi. (vir slike: emk a.si) Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni...