Konteksti

Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja , ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabav...

Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi. Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini. Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem...

Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusser...

V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne)...

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich , kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich .  HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah. In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba...

Medtem, ko je Houellebecq pred kratkim v zelo neposrečenem trenutku predstavil svoj zadnji roman, Soumission , sem teh nekaj zadnjih dni izkoristil za druženje z njegovo Platformo. Roman je njegov tretji po vrsti in je izšel že daljnega 2001. Pri nas pri Modernih klasikih le leto kasneje. Občutki po branju pa takšni, da gre za sila zanimivo čtivo, ki se ga lahko bere v mnogih plasteh. Globina sporočilnosti, ki jo nosi s seboj, je najbrž tudi malo kriva tega, da delo ni tako šokantno, ko bi želelo biti, vsaj na prvi pogled. A s temi globinami je bržkone tako, da vsak bralec nekoliko drugače zabrede vanje, zato bo tudi učinek romana deloval nekoliko drugače na vsakega bralca posebej. vir slike: mladina.si A to ni roman o bralcu. To je roman o zdolgočasenem Michelu, javnemu uslužbencu francoskega Ministrstva za kulturo, ki priliki razmer pride do priložnosti, da gre na potovanje na Tajsko. Tam spozna nekaj ljudi, o katerih si hitro napravi svoje mnenje, hkrati pa se mu srce ogrej...