 |
| vir slike: emka.si |
Romanu je naslov Strahopetci.
Doživljanje Strahopetcev je sila zanimivo. Bralec sledi dnevnim peripetijam Dannyja Smiřickýja v začetku maja 1945. Hitler je mrtev, med prebivalci krajev, ki imajo končno dočakati konec vojne, buči v pričakovanju, kaj se
bo pravzaprav zgodilo. Bodo Nemci šli brez boja? Se bodo predali? Kako bo, ko pridejo Rusi? V to sliko se pridružimo Dannyju, ki s prijatelji iz skupine, kjer igra saksafon, vadi in se pogovarja o revoluciji. V zraku je negotovost, nihče prav dobro ne ve, kaj se bo zgodilo. A življenje jim, tako se zdi, vojna ne obremenjuje povsem v meri, kot bi z današnje perspektive pričakovali. Revolucija prihaja. Prihajajo časi, ko se bo potrebno organizirati v skupine, prevzeti vojaško komando nad mestom in uspešno nadzirati vse do prihoda Rusov. In to se je tudi zgodilo. Danny se vsak večer vrača domov, kjer ima očeta in mater, ki ju zanj seveda neskončno skrbi. Bralca tule nekako zajame tudi ta razlika med dojemanjem stanja, kot ga prikazujejo Dannyjevi zapisi in mati, ki prestrašeno in upajoče na najboljše vsak večer roti svojega sina, da vendarle ne išče težav, kjer niso potrebne. Težav Danny in njegova klapa niso imeli kaj prida. Še največ je takšnih, ki so si jih sami nakopali. In te nikakor ne kažejo, da bi izhajale iz vojnega stanja.
Oče naš, sem začel, ampak zakaj sem pravzaprav hotel molit? Aja, zaradi občutkov. Ampak sem jih že imel. Ni mi več treba molit. Občutke že imam. Irena in tiste druge Irene v Pragi. In očaral jih bom s saksafonom.
Danny je na vso moč, do ušes neskončno zaljubljen v Ireno. Čudovito dekle, ki pa mu čustev ne vrača. Ireni sicer godi njegovo laskanje, a njeno srce pripada drugemu, zato vztrajno zavrača vse Dannyjeve poizkuse. Dannyjev odnos do deklet, ki jih želi omrežiti, in seveda še posebno do Irene, ki tule zavzema osrednji položaj, je ena od pomembnejših rdečih niti Strahopetcev. Fantje so mladi. Razmišljajo o povsem vsakdanjih rečeh. Konec vojne pomeni predvsem priložnost za razmislek o prihodnosti, ki jih čaka. In ti fantje, vključno z Dannyjem, razmišljajo o svojem položaju, o tem, kaj je potrebno narediti. A ta moralna nuja v skrbi za družbo, ki ji pripadajo, pogosto trči tudi ob čisto osebne želje po miru in tem, da vendarle nimajo namenov kar tako, brez tehtnih razlogov oditi in prodajati svoje kože. Zato je marsikaj, kar se z neke zgodovinske perspektive zdi nujno in častno početje, skozi Dannyjeve oči bolj ali manj odveč. In če se le da, se bodo izognili prehudim naporom in konfliktom, medtem ko deške potrebe po koketiranju z dekleti in osvajanju njihovih src niti za hip niso drugotnega pomena. Tako si recimo z romanom Morfij ne deli le druge svetovne vojne, ampak tudi protagonistovo navezanost na ženske, čeprav iz povsem drugega ozira.
Irena je šklepetala z zobmi in se tiščala k Zdenku in jaz sem zlezel ven iz drvarnice in se postavil pod luknjasto strehico, od zgoraj je kapljalo name in stal sem zunaj na dežju in sem gledal dol v dolino na pozlačene vrhove skal in na mavrico, ki se je bočila nad njimi, in na breze in na obešenca in na temne smrekove vrhove v dežju, in za mano v kolibi je bila Irena z Zdenkom, jaz pa sem bil sam in sam in sam.
Danny se s prijatelji vpiše v nekakšno ad hoc zgrajeno paravojaško združbo, ki se je formirala v mestu in pričela z vzpostavitvijo reda, pri čemer jim je prav prišlo orožje, ki ga je vojna pustila za seboj, na čelo teh pa postavila vojaške starešine. Ti so odredili patrulje, ki so čisto zares vzele nadzor mesta. A fantje na vse to niso bili preveč pripravljeni. Ti nekajurni pohodi po mestu so bili utrujajoči, naši junaki so bili hitro lačni. Zdi se, da nihče vsega skupaj ni jemal prav resno. Tam so bili zato, ker so to od njih pričakovali. Družba, starši, zgodovina, predvsem pa dekleta. Dialogi negodovanja mladcev, ki bi jih moralo razganjati od ponosa in adrenalina, pa jih ne, hkrati pa pretirana vojaška resnost vodij, ki so jim dodelili poveljstva patrulj, bi skupaj kmalu lahko zašlo v spogledovanje z montypythonovsko interpetacijo, ki pa jo Škvorecký preseka s krvavo realnostjo. Z ženskami, ki so prišle iz koncentracijskega taborišča in jim Danny pomaga do kuhinje, kjer jim bodo dali obroke in z angleškimi vojaki, ki jih pomaga nastaniti v različnih delih mesta, kjer bodo lahko dostojno pričakali konec vojne in prihod zaveznikov.
Vse to, kar sem doživel, je bilo luštno in srečno. To, kar sem ravnokar doživljal, to obžalovanje in obup, v katerem se tičal, pa je bilo bedno. Ampak komaj sem to preživel, že je bilo lepo. Vedno je bilo tako.
V teh epizodah se Škvorecký obrne v realnost vojne, ki je vendarle še ni konec. Da ne bi kdo ob branju Dannyjevega razmišljanja mogoče razumel, da je kako drugače ali zapadel v preveliko lahkotnost razumevanja konteksta, v katerem se vse to odvija. Ti vojaki in te ženske, kot tudi manjši spopad ob koncu romana pa so tu zaradi tega, da nam pokaže Dannyjev odnos do vojne in nazor. Če se zdi, da gre za nepremišljenega fanta, ki se skuša ogniti dolžnostim, nam tu kaže, da ga vodi povsem brezpogojna skrb za sočloveka in da bo poprijel za vse, kar bo potrebno. Dasiravno svoj film vrti naprej in naprej. Prizadeva si priti do pravega orožja, se z njim fotografira in napravi slike, s katerimi bo naredil vtis, ki ga je potreboval. Postavljati se želi z dosežki, ki niso pripomogli h koncu vojne, k revoluciji v Kostelcu. In tega se ne sramuje. Je pač mlad fant, ki ima prioritete drugje, kot bi od njega mogoče zahtevali mi, ki vse skupaj beremo v neke zgodovinski perspektivi in tudi oblast v mestu, ki se to revolucijo na svoj preračunljivi način tudi gre. V končni fazi, in tega ne smemo pozabiti, Danny in prijatelji v resnici ne morejo vedeti, ali bo vojne zares konec ali pa je to le še ena epizoda pod agresorjem. Kot že nekaj let doslej. In v tem kontekstu je sila pomembna gesta proti koncu zgodbe, ko po akcijskem prizoru, v katerem Danny s prijateljem čisto zares uspešno sodeluje v bitki in ju potem takole zmagoslavno povprašajo po imenu, da ju bodo kasneje nagradili, Danny svojega imena ne pove, temveč se zlaže. "Ah," sem rekel, " stari, ni mi bilo do tega. Še po kakšnih praznovanjih bi naju vlačili." To je gesta, ki se takole pridružuje onima dvema od prej, gesta, v kateri sebe postavi v ozadje, skozenj pa spregovori želja, da se ne izpostavlja. In tule, čeprav še vedno v nasprotju z oblastjo, ki bi seveda želela verjeti, da so heroji na piedestalu in nagrajeni, prepoznani, je v naših očeh Danny utrjen kot moralni zmagovalec. Brez prenarejanja, ki ga je v romanu dovolj drugje. Povsem mimo vsega tega bi predlagal tudi zanimivo vzporedno branje, ki ga najdemo v zaključnih poglavjih Maxa, ki opisuje junakovo doživljanje prihoda Ivanov, kot so imenovali Ruske vojake, v Berlin ob koncu druge svetovne vojne.
Pomislil sem, kaj vse sem že preživel z njimi, mater, orkester in punce in vse, in začutil sem veliko simpatijo do njih. Totalno sem jih ljubil. Naenkrat sem začutil, da je tudi tole ljubezen, drugačna ljubezen od tiste do Irene. Ampak če na svetu sploh obstaja kakšna ljubezen, potem je tole prava ljubezen. Rad sem jih imel, te fante.
Zgodba se počasi zaključuje. Sedemdnevni zapis Strahopetcev gre proti koncu. Oblasti v mestu prirejajo proslave, Danny pa ob strani stoji svoji Ireni, ki čaka na Zdeneka. In razmišlja o njej, o njiju, tehta svojo moralno dilemo, ki se giblje med željo, da se Zdenek nikoli ne vrne iz bitk, in tem, da bi bila Irena v resnici srečna. Tako pravzaprav okrona celotnega duha tega romana z razmislekom o le sebi pripravljenih prioritetah, ki so natanko tam, kjer so ves čas bila: o skrbi za dekleti, Ireni in svoji prihodnosti. Tako Škvorecký s tem, ko se Danny počasi predaja ideji prihodnosti v Pragi, prihodnosti, v kateri Irene ni, zgodbo zaključuje v glasbo, v jazz, s katerim jo je začel.
..., in jaz sem jim igral in mislil na vse tiste običajne stvari, na katere sem zmerom mislil, na punce in na džez in na tisto neznano punco, ki jo bom srečal v Pragi.
Strahopetci so kot nalašč za Moderne klasike. Intenzivno branje, v katerem se spopadeta mladostna, malodane neverjetna sproščenost osmišljanja sveta in družbe ter zgodovinske situacije, ki od te sproščenosti terja drugačne pristope. Strahopetci so lahko zgodovinsko branje o zadnjih dnevih vojne v Kostelcu in stopnjevanju pričakovanja tega, kako bo končno prišel konec svetovne vojne; hkrati so lahko tudi parodično slikanje prenarejanja, političnih akcij mestnih oblasti in duhovitih pogledov na gosposko revolucijo skozi oči mladega protagonista. Seveda, konec koncev predvsem to, pogled mladega Dannyja Smiřickýja, skozi iskrive, boječe, neizkušene besede v dialogih s prijatelji, ki jih Škvorecký piše z lahkotnostjo pogovornega vsakodnevja, njegove ljubezenske nedorečenosti, strasti do glasbe in pogostih refleksijah tega, kar se dogaja. Roman o začetku nove dobe.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Emka
Wikipedia
Goodreads
Komentarji
Objavite komentar