Preskoči na glavno vsebino

Strahopetci: Danny Smiřický in njegova revolucija

vir slike: emka.si
Za seboj imam še eno prijetno branje Modernih klasikov. V 103. ediciji zbirke prinašajo pripoved o zadnjih dnevih vojne. O tem, kako prebivalci Kostelca na Češkoslovaškem doživljajo konec nemške agresije, pričakujejo ruske vojake in se doma skušajo bolj ali manj uspešno organizirati v vojaške skupine, ki bo poskrbela za nadvse miren začetek nove dobe. Dobe po koncu druge svetovne vojne. Beremo dnevniške zapise mladega fanta, ki ga bolj kot kar koli drugega zanimajo dekleta in položaj, ki ga išče v družbi, da bo zakorakal v prihodnost, ki mu jo politična situacija pravkar odpira. Josef Škvorecký, ki je življenje večinoma preživel v Kanadi, je ta roman spisal po koncu vojne  v letih 1948-1949; delo je nekaj let ostalo v predalu in bilo objavljeno kasneje, 1958. Danes gre za izjemno pomembnega pisca in prav tako izjemno pomembno delo, tako Nives Vidrih, prevajalka romana, v odlični spremni besedi, tako tudi že George Gibian leta 1980 (Škvorecký's "The Cowards" Twenty Years Later. World Literature Today, 54(4), 540-543), ko je po dvajsetih letih izdaje pisal o tem, kako roman večini Čehom pomeni simbol svobodne literature.

Romanu je naslov Strahopetci.

Doživljanje Strahopetcev je sila zanimivo. Bralec sledi dnevnim peripetijam Dannyja Smiřickýja v začetku maja 1945. Hitler je mrtev, med prebivalci krajev, ki imajo končno dočakati konec vojne, buči v pričakovanju, kaj se
bo pravzaprav zgodilo. Bodo Nemci šli brez boja? Se bodo predali? Kako bo, ko pridejo Rusi? V to sliko se pridružimo Dannyju, ki s prijatelji iz skupine, kjer igra saksafon, vadi in se pogovarja o revoluciji. V zraku je negotovost, nihče prav dobro ne ve, kaj se bo zgodilo. A življenje jim, tako se zdi, vojna ne obremenjuje povsem v meri, kot bi z današnje perspektive pričakovali. Revolucija prihaja. Prihajajo časi, ko se bo potrebno organizirati v skupine, prevzeti vojaško komando nad mestom in uspešno nadzirati vse do prihoda Rusov. In to se je tudi zgodilo. Danny se vsak večer vrača domov, kjer ima očeta in mater, ki ju zanj seveda neskončno skrbi. Bralca tule nekako zajame tudi ta razlika med dojemanjem stanja, kot ga prikazujejo Dannyjevi zapisi in mati, ki prestrašeno in upajoče na najboljše vsak večer roti svojega sina, da vendarle ne išče težav, kjer niso potrebne. Težav Danny in njegova klapa niso imeli kaj prida. Še največ je takšnih, ki so si jih sami nakopali. In te nikakor ne kažejo, da bi izhajale iz vojnega stanja.

Oče naš, sem začel, ampak zakaj sem pravzaprav hotel molit? Aja, zaradi občutkov. Ampak sem jih že imel. Ni mi več treba molit. Občutke že imam. Irena in tiste druge Irene v Pragi. In očaral jih bom s saksafonom.

Danny je na vso moč, do ušes neskončno zaljubljen v Ireno. Čudovito dekle, ki pa mu čustev ne vrača. Ireni sicer godi njegovo laskanje, a njeno srce pripada drugemu, zato vztrajno zavrača vse Dannyjeve poizkuse. Dannyjev odnos do deklet, ki jih želi omrežiti, in seveda še posebno do Irene, ki tule zavzema osrednji položaj, je ena od pomembnejših rdečih niti Strahopetcev. Fantje so mladi. Razmišljajo o povsem vsakdanjih rečeh. Konec vojne pomeni predvsem priložnost za razmislek o prihodnosti, ki jih čaka. In ti fantje, vključno z Dannyjem, razmišljajo o svojem položaju, o tem, kaj je potrebno narediti. A ta moralna nuja v skrbi za družbo, ki ji pripadajo, pogosto trči tudi ob čisto osebne želje po miru in tem, da vendarle nimajo namenov kar tako, brez tehtnih razlogov oditi in prodajati svoje kože. Zato je marsikaj, kar se z neke zgodovinske perspektive zdi nujno in častno početje, skozi Dannyjeve oči bolj ali manj odveč. In če se le da, se bodo izognili prehudim naporom in konfliktom, medtem ko deške potrebe po koketiranju z dekleti in osvajanju njihovih src niti za hip niso drugotnega pomena. Tako si recimo z romanom Morfij ne deli le druge svetovne vojne, ampak tudi protagonistovo navezanost na ženske, čeprav iz povsem drugega ozira.

Irena je šklepetala z zobmi in se tiščala k Zdenku in jaz sem zlezel ven iz drvarnice in se postavil pod luknjasto strehico, od zgoraj je kapljalo name in stal sem zunaj na dežju in sem gledal dol v dolino na pozlačene vrhove skal in na mavrico, ki se je bočila nad njimi, in na breze in na obešenca in na temne smrekove vrhove v dežju, in za mano v kolibi je bila Irena z Zdenkom, jaz pa sem bil sam in sam in sam.

Danny se s prijatelji vpiše v nekakšno ad hoc zgrajeno paravojaško združbo, ki se je formirala v mestu in pričela z vzpostavitvijo reda, pri čemer jim je prav prišlo orožje, ki ga je vojna pustila za seboj, na čelo teh pa postavila vojaške starešine. Ti so odredili patrulje, ki so čisto zares vzele nadzor mesta. A fantje na vse to niso bili preveč pripravljeni. Ti nekajurni pohodi po mestu so bili utrujajoči, naši junaki so bili hitro lačni. Zdi se, da nihče vsega skupaj ni jemal prav resno. Tam so bili zato, ker so to od njih pričakovali. Družba, starši, zgodovina, predvsem pa dekleta. Dialogi negodovanja mladcev, ki bi jih moralo razganjati od ponosa in adrenalina, pa jih ne, hkrati pa pretirana vojaška resnost vodij, ki so jim dodelili poveljstva patrulj, bi skupaj kmalu lahko zašlo v spogledovanje z montypythonovsko interpetacijo, ki pa jo Škvorecký preseka s krvavo realnostjo. Z ženskami, ki so prišle iz koncentracijskega taborišča in jim Danny pomaga do kuhinje, kjer jim bodo dali obroke in z angleškimi vojaki, ki jih pomaga nastaniti v različnih delih mesta, kjer bodo lahko dostojno pričakali konec vojne in prihod zaveznikov.

Vse to, kar sem doživel, je bilo luštno in srečno. To, kar sem ravnokar doživljal, to obžalovanje in obup, v katerem se tičal, pa je bilo bedno. Ampak komaj sem to preživel, že je bilo lepo. Vedno je bilo tako.

V teh epizodah se Škvorecký obrne v realnost vojne, ki je vendarle še ni konec. Da ne bi kdo ob branju Dannyjevega razmišljanja mogoče razumel, da je kako drugače ali zapadel v preveliko lahkotnost razumevanja konteksta, v katerem se vse to odvija. Ti vojaki in te ženske, kot tudi manjši spopad ob koncu romana pa so tu zaradi tega, da nam pokaže Dannyjev odnos do vojne in nazor. Če se zdi, da gre za nepremišljenega fanta, ki se skuša ogniti dolžnostim, nam tu kaže, da ga vodi povsem brezpogojna skrb za sočloveka in da bo poprijel za vse, kar bo potrebno. Dasiravno svoj film vrti naprej in naprej. Prizadeva si priti do pravega orožja, se z njim fotografira in napravi slike, s katerimi bo naredil vtis, ki ga je potreboval. Postavljati se želi z dosežki, ki niso pripomogli h koncu vojne, k revoluciji v Kostelcu. In tega se ne sramuje. Je pač mlad fant, ki ima prioritete drugje, kot bi od njega mogoče zahtevali mi, ki vse skupaj beremo v neke zgodovinski perspektivi in tudi oblast v mestu, ki se to revolucijo na svoj preračunljivi način tudi gre. V končni fazi, in tega ne smemo pozabiti, Danny in prijatelji v resnici ne morejo vedeti, ali bo vojne zares konec ali pa je to le še ena epizoda pod agresorjem. Kot že nekaj let doslej. In v tem kontekstu je sila pomembna gesta proti koncu zgodbe, ko po akcijskem prizoru, v katerem Danny s prijateljem čisto zares uspešno sodeluje v bitki in ju potem takole zmagoslavno povprašajo po imenu, da ju bodo kasneje nagradili, Danny svojega imena ne pove, temveč se zlaže. "Ah," sem rekel, " stari, ni mi bilo do tega. Še po kakšnih praznovanjih bi naju vlačili." To je gesta, ki se takole pridružuje onima dvema od prej, gesta, v kateri sebe postavi v ozadje, skozenj pa spregovori želja, da se ne izpostavlja. In tule, čeprav še vedno v nasprotju z oblastjo, ki bi seveda želela verjeti, da so heroji na piedestalu in nagrajeni, prepoznani, je v naših očeh Danny utrjen kot moralni zmagovalec. Brez prenarejanja, ki ga je v romanu dovolj drugje. Povsem mimo vsega tega bi predlagal tudi zanimivo vzporedno branje, ki ga najdemo v zaključnih poglavjih Maxa, ki opisuje junakovo doživljanje prihoda Ivanov, kot so imenovali Ruske vojake, v Berlin ob koncu druge svetovne vojne.

Pomislil sem, kaj vse sem že preživel z njimi, mater, orkester in punce in vse, in začutil sem veliko simpatijo do njih. Totalno sem jih ljubil. Naenkrat sem začutil, da je tudi tole ljubezen, drugačna ljubezen od tiste do Irene. Ampak če na svetu sploh obstaja kakšna ljubezen, potem je tole prava ljubezen. Rad sem jih imel, te fante.

Zgodba se počasi zaključuje. Sedemdnevni zapis Strahopetcev gre proti koncu. Oblasti v mestu prirejajo proslave, Danny pa ob strani stoji svoji Ireni, ki čaka na Zdeneka. In razmišlja o njej, o njiju, tehta svojo moralno dilemo, ki se giblje med željo, da se Zdenek nikoli ne vrne iz bitk, in tem, da bi bila Irena v resnici srečna. Tako pravzaprav okrona celotnega duha tega romana z razmislekom o le sebi pripravljenih prioritetah, ki so natanko tam, kjer so ves čas bila: o skrbi za dekleti, Ireni in svoji prihodnosti. Tako Škvorecký s tem, ko se Danny počasi predaja ideji prihodnosti v Pragi, prihodnosti, v kateri Irene ni, zgodbo zaključuje v glasbo, v jazz, s katerim jo je začel.

..., in jaz sem jim igral in mislil na vse tiste običajne stvari, na katere sem zmerom mislil, na punce in na džez in na tisto neznano punco, ki jo bom srečal v Pragi.

Strahopetci so kot nalašč za Moderne klasike. Intenzivno branje, v katerem se spopadeta mladostna, malodane neverjetna sproščenost osmišljanja sveta in družbe ter zgodovinske situacije, ki od te sproščenosti terja drugačne pristope. Strahopetci so lahko zgodovinsko branje o zadnjih dnevih vojne v Kostelcu in stopnjevanju pričakovanja tega, kako bo končno prišel konec svetovne vojne; hkrati so lahko tudi parodično slikanje prenarejanja, političnih akcij mestnih oblasti in duhovitih pogledov na gosposko revolucijo skozi oči mladega protagonista. Seveda, konec koncev predvsem to, pogled mladega Dannyja Smiřickýja, skozi iskrive, boječe, neizkušene besede v dialogih s prijatelji, ki jih Škvorecký piše z lahkotnostjo pogovornega vsakodnevja, njegove ljubezenske nedorečenosti, strasti do glasbe in pogostih refleksijah tega, kar se dogaja. Roman o začetku nove dobe.

✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Wikipedia
Goodreads
Enotes

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez