Konteksti

vir slike:emka.si Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet , je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta . Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.  Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po bran...

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj. Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa , ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč ; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to . vir slike: emka.si In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman....

Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt. To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna mo...

My reading of Bradbury’s  Martian Chronicles  had different stages. Firstly there was an anxious state of expectation. Searching for the truth about horrible Martian race but none was there to be found. Secondly, the desire to meet the truth about fine Martians, the saviors of our doom, but there were also none there. After a while I learned that the Martian Chronicles aren’t about Martians at all. It’s  on the truth of our, human race . Here are two examples. Firstly, the chapter  The Earth Men  is a good example of what can be scary when exploring the unknown land. There is no bigger disappointment than not being accepted as you expect to be. Captain Williams and his team suffer the inevitable death, but the lesson here is pretty simple: never forget that your reality can be regarded merely as a delirium of a madman. And what is more, there is no way you can prove otherwise. Ad usum delphini here is a Bradbury’s logical statement repeating Leibniz’s: ...

Wells is one of those authors who explored the vast space outside known realms and at the same time dug into the questions of inner laws that rule the societies. One thing he managed to convince me, is that some lines aren’t meant to be crossed. In at least two of his superb works. The Island of Doctor Moreau  is a tale of many themes and motifs. I understand it mainly as a tale of frustrated, “mad” scientist, who is banished from the native country because of his idea of mocking the nature itself and having the god-complex. Moreau managed to create the world in which he is the creator and the ruler of all beings. He did everything to create a new civilization, where even laws appear to work as they have to. But things have their inner necessities. As such, “stubborn beast-flesh” (1) can’t become human. That line, as story tells us, isn’t meant to be broken. Another work and even harder argument:  The country of the blind  addresses the argument how the borders of o...