Preskoči na glavno vsebino

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite.

Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful. Javier Bardem je odigral carsko.

S takšno silovitostjo zadane tudi knjiga Johna Greena, Krive so zvezde.

Zgodba in še bolj način pripovedovanja peljeta skozi marsikatero razbitje pričakovanega. Ali združevanja tistega, kar se zdi nezdružljivo. Pa bi ob tem lahko uničil učinek na bralca? Seveda, zlahka. Vendar v Krive so zvezde vse pade na svoje mesto. Učinek je neposreden, nedvoumen in resničen. Roman prinaša tragično zgodbo, ki ne ponuja katarze za bralca, a ima namesto tega v resnici lep konec. Roman je napisan prvoosebno skozi oči mlade Hazel, vendar se mi zdi, da je pisatelj John Green izbiral bolj gledišče njenega Augustusa. Gusa. Roman bi po površno napisanem sinopsisu štel za solzno dolino, polno sočustvovanja z mladostjo, ki je obkrožena s smrtjo, a če je John Green tu na kakršnem koli bojnem pohodu, je to pohod proti sočustvovanju. Solze so žal še vedno tu. Roman spretno beži žanrskim šablonam, a bolj ko razmišljam o njem, gre za šablonsko, učbeniško fikcijo o tem, kaj je ljubezen. In spoštoval bom avtorjev nagovor iz opombe, ki jo je predvložil v knjigo, namreč to, da gre za fikcijo in da se nikakor ne smem podvreči razbiranju resničnih dejstev v njej. Zato se popravljam, ne gre za zgodbo o tem, kaj je ljubezen, temveč gre za ljubezensko zgodbo.


(vir slike: mladinska.com)


Na kratko: zgodba pelje v življenje šestnajstletne Hazel, pravzaprav Hazel Grace, ki je pred nekaj leti zbolela za neozdravljivim rakom. Tako jo spremljamo z njenimi starši, ki se s tem dejstvom borita po svoje, z njenimi obiski v terapevtski skupini, predvsem pa s samo seboj. V njeni situaciji dobi presenečenje povsem drug pomen. A srečanje z Gusom je prav to bilo. Od prvega trenutka, ko se ta dva spoznata, lahko beremo njuno zgodbo, polno upiranja, zatiranja čustev, truda, odrekanja, izpolnjevanja želja, dobrih novic in slabih novic. Zgodba, ki se po njunih dogodivščinah, ko sta odpotovala v Amsterdam, kamor si je želela v prvi vrsti Hazel, a je največ zaslug za to imel ravno Gus, kjer sta spoznala avtorja Hazeline najljubše knjige, doživela neljubo razočaranje, se seveda tudi zaključi. To, kako se zaključi, boste prebrali sami. Kar se mene tiče, je Green spretno napravil dvojni konec, v katerem boste nekateri nadvse žalostni, drugi pa srečni. Zopet torej govorimo o zgodbi, kjer bo bralec pomemben del knjige. Napisana je genialno. Pohvale tudi Boštjanu Gorencu Pižami za super prevod. Ob takšnih prevodih posegi po originalu niso potrebni.

Knjiga prevzame na mnogo načinov. Sam sem mogoče najbolj užival v dialogih med Hazel in Gusom. Preudarno in inteligentno dojemanje življenja. Pesniško, a brez meda in mleka. Močno in silovito bralno izkustvo, ki sili k dojemanju življenja. Metaforično. Da, predvsem metaforično. Moč metafor, ki jih producirajo liki v Krive so zvezde, je neverjetna. Predvsem Gus in Hazel, tudi avtor Vladarja vseh bolezni, najljubše Hazeline knjige. Tako neverjetna, da bo verjetno marsikaj do mene prišlo še precej kasneje. Kar je zelo dobro. V resnici se na smrt bojim knjig, ki jim pošljem besede, nazaj pa pridejo praznih pomenov IN brez želje po vračanju nazaj. Ja, metafore. Mogoče mi je najljubša tista s hotelskimi sobami v Amsterdamu. Hazel in Gus sta na obisku v Amsterdamu stanovala v hotelu Filosoof in Hazel je z mamo bila v sobi, ki se imenuje Kierkegaard in Gus nadstropje višje, v sobi Heidegger. Uf, kaj ta simbolika lahko dela v glavi nekoga, ki se je z filozofi, sploh s Heideggerjem ukvarjal lep kos študentskih let. Ona, ki išče odgovor na vprašanje svoje eksistence, zaenkrat še popolnoma v odnosu do višjega principa (Boga, Avtorja...), a ima jasno začrtano kritiko do abstrakcij in s tem jasno vpliva na Njega, ki je vprašanje eksistence zastavil bolj osnovno, ga primarno ločil od božjega in za osnovo postavil tudi pripoznanje svoje biti kot možnosti, ki ima svojo mejo nujno v možnosti nemožnosti, nebiti, smrti. Torej On, ki je na nek način bolj pri Stvari kot Ona (nadstropje nad njo), a je bila prav Ona ena izmed povodov, da je do Njega to razmišljanje prispelo. Super. In super je tudi to, da tega prav gotovo tako ne bodo brali vsi. Kot bo tudi vsak bralec nekoliko drugače videl vlogo Petra van Houtena (avtorja Vladarja vseh bolezni). Hazelina in Gusova izkušnja njunega obiska van Houtena se zdi v precejšnji meri prelomna, ker sem občutil, da je natanko takrat Hazel spoznala, da avtorja ni (več), fikcije je konec in na nek način se za Hazel pričenja življenje. Točno tam, v tistem trenutku. Tam se roman prelomi. 

Vsi, ki bodo posegli po tem čtivu, sem prepričan, bodo prav gotovo deležni izjemne bralne izkušnje. Bolj kot razmišljanje o raku, bo na pladnju razmišljanje o (življenju in) umiranju samem. Prvi je vendarle le stranski produkt drugega. A ne glede na ta del, je v ospredju še vedno zgodba. O Hazel in Gusu ter njuni poti do svobode. Takšne, ki bo osvetlila njuni poti drug do drugega. In, kjer za razliko od marsikje drugje, zgodba ne zvodeni v Hazelino ali Gusovo iskanje samega sebe, temveč preživi v iskanju njune ljubezni. O tem, kje in na kakšen način ta jasnina nastopi, pa vsekakor preberite. Tole je preprosto eno izmed tistih branj, ki se vam mora zgoditi.



O Krive so zvezde tudi na:

Mladinska knjiga
Bukla
Tumblr Krive so zvezde
Lisa, Pižama o prevajanju
Wikipedia
Imdb stran filma, ki prične naslednje leto
JohnGreenBooks
Goodreads
Avtorjeva stran na Facebooku
The New York Times
The Atlantic
NPR  

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga