Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite.
Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful. Javier Bardem je odigral carsko.
S takšno silovitostjo zadane tudi knjiga Johna Greena, Krive so zvezde.
Zgodba in še bolj način pripovedovanja peljeta skozi marsikatero razbitje pričakovanega. Ali združevanja tistega, kar se zdi nezdružljivo. Pa bi ob tem lahko uničil učinek na bralca? Seveda, zlahka. Vendar v Krive so zvezde vse pade na svoje mesto. Učinek je neposreden, nedvoumen in resničen. Roman prinaša tragično zgodbo, ki ne ponuja katarze za bralca, a ima namesto tega v resnici lep konec. Roman je napisan prvoosebno skozi oči mlade Hazel, vendar se mi zdi, da je pisatelj John Green izbiral bolj gledišče njenega Augustusa. Gusa. Roman bi po površno napisanem sinopsisu štel za solzno dolino, polno sočustvovanja z mladostjo, ki je obkrožena s smrtjo, a če je John Green tu na kakršnem koli bojnem pohodu, je to pohod proti sočustvovanju. Solze so žal še vedno tu. Roman spretno beži žanrskim šablonam, a bolj ko razmišljam o njem, gre za šablonsko, učbeniško fikcijo o tem, kaj je ljubezen. In spoštoval bom avtorjev nagovor iz opombe, ki jo je predvložil v knjigo, namreč to, da gre za fikcijo in da se nikakor ne smem podvreči razbiranju resničnih dejstev v njej. Zato se popravljam, ne gre za zgodbo o tem, kaj je ljubezen, temveč gre za ljubezensko zgodbo.
(vir slike: mladinska.com)
Na kratko: zgodba pelje v življenje šestnajstletne Hazel, pravzaprav Hazel Grace, ki je pred nekaj leti zbolela za neozdravljivim rakom. Tako jo spremljamo z njenimi starši, ki se s tem dejstvom borita po svoje, z njenimi obiski v terapevtski skupini, predvsem pa s samo seboj. V njeni situaciji dobi presenečenje povsem drug pomen. A srečanje z Gusom je prav to bilo. Od prvega trenutka, ko se ta dva spoznata, lahko beremo njuno zgodbo, polno upiranja, zatiranja čustev, truda, odrekanja, izpolnjevanja želja, dobrih novic in slabih novic. Zgodba, ki se po njunih dogodivščinah, ko sta odpotovala v Amsterdam, kamor si je želela v prvi vrsti Hazel, a je največ zaslug za to imel ravno Gus, kjer sta spoznala avtorja Hazeline najljubše knjige, doživela neljubo razočaranje, se seveda tudi zaključi. To, kako se zaključi, boste prebrali sami. Kar se mene tiče, je Green spretno napravil dvojni konec, v katerem boste nekateri nadvse žalostni, drugi pa srečni. Zopet torej govorimo o zgodbi, kjer bo bralec pomemben del knjige. Napisana je genialno. Pohvale tudi Boštjanu Gorencu Pižami za super prevod. Ob takšnih prevodih posegi po originalu niso potrebni.
Knjiga prevzame na mnogo načinov. Sam sem mogoče najbolj užival v dialogih med Hazel in Gusom. Preudarno in inteligentno dojemanje življenja. Pesniško, a brez meda in mleka. Močno in silovito bralno izkustvo, ki sili k dojemanju življenja. Metaforično. Da, predvsem metaforično. Moč metafor, ki jih producirajo liki v Krive so zvezde, je neverjetna. Predvsem Gus in Hazel, tudi avtor Vladarja vseh bolezni, najljubše Hazeline knjige. Tako neverjetna, da bo verjetno marsikaj do mene prišlo še precej kasneje. Kar je zelo dobro. V resnici se na smrt bojim knjig, ki jim pošljem besede, nazaj pa pridejo praznih pomenov IN brez želje po vračanju nazaj. Ja, metafore. Mogoče mi je najljubša tista s hotelskimi sobami v Amsterdamu. Hazel in Gus sta na obisku v Amsterdamu stanovala v hotelu Filosoof in Hazel je z mamo bila v sobi, ki se imenuje Kierkegaard in Gus nadstropje višje, v sobi Heidegger. Uf, kaj ta simbolika lahko dela v glavi nekoga, ki se je z filozofi, sploh s Heideggerjem ukvarjal lep kos študentskih let. Ona, ki išče odgovor na vprašanje svoje eksistence, zaenkrat še popolnoma v odnosu do višjega principa (Boga, Avtorja...), a ima jasno začrtano kritiko do abstrakcij in s tem jasno vpliva na Njega, ki je vprašanje eksistence zastavil bolj osnovno, ga primarno ločil od božjega in za osnovo postavil tudi pripoznanje svoje biti kot možnosti, ki ima svojo mejo nujno v možnosti nemožnosti, nebiti, smrti. Torej On, ki je na nek način bolj pri Stvari kot Ona (nadstropje nad njo), a je bila prav Ona ena izmed povodov, da je do Njega to razmišljanje prispelo. Super. In super je tudi to, da tega prav gotovo tako ne bodo brali vsi. Kot bo tudi vsak bralec nekoliko drugače videl vlogo Petra van Houtena (avtorja Vladarja vseh bolezni). Hazelina in Gusova izkušnja njunega obiska van Houtena se zdi v precejšnji meri prelomna, ker sem občutil, da je natanko takrat Hazel spoznala, da avtorja ni (več), fikcije je konec in na nek način se za Hazel pričenja življenje. Točno tam, v tistem trenutku. Tam se roman prelomi.
Knjiga prevzame na mnogo načinov. Sam sem mogoče najbolj užival v dialogih med Hazel in Gusom. Preudarno in inteligentno dojemanje življenja. Pesniško, a brez meda in mleka. Močno in silovito bralno izkustvo, ki sili k dojemanju življenja. Metaforično. Da, predvsem metaforično. Moč metafor, ki jih producirajo liki v Krive so zvezde, je neverjetna. Predvsem Gus in Hazel, tudi avtor Vladarja vseh bolezni, najljubše Hazeline knjige. Tako neverjetna, da bo verjetno marsikaj do mene prišlo še precej kasneje. Kar je zelo dobro. V resnici se na smrt bojim knjig, ki jim pošljem besede, nazaj pa pridejo praznih pomenov IN brez želje po vračanju nazaj. Ja, metafore. Mogoče mi je najljubša tista s hotelskimi sobami v Amsterdamu. Hazel in Gus sta na obisku v Amsterdamu stanovala v hotelu Filosoof in Hazel je z mamo bila v sobi, ki se imenuje Kierkegaard in Gus nadstropje višje, v sobi Heidegger. Uf, kaj ta simbolika lahko dela v glavi nekoga, ki se je z filozofi, sploh s Heideggerjem ukvarjal lep kos študentskih let. Ona, ki išče odgovor na vprašanje svoje eksistence, zaenkrat še popolnoma v odnosu do višjega principa (Boga, Avtorja...), a ima jasno začrtano kritiko do abstrakcij in s tem jasno vpliva na Njega, ki je vprašanje eksistence zastavil bolj osnovno, ga primarno ločil od božjega in za osnovo postavil tudi pripoznanje svoje biti kot možnosti, ki ima svojo mejo nujno v možnosti nemožnosti, nebiti, smrti. Torej On, ki je na nek način bolj pri Stvari kot Ona (nadstropje nad njo), a je bila prav Ona ena izmed povodov, da je do Njega to razmišljanje prispelo. Super. In super je tudi to, da tega prav gotovo tako ne bodo brali vsi. Kot bo tudi vsak bralec nekoliko drugače videl vlogo Petra van Houtena (avtorja Vladarja vseh bolezni). Hazelina in Gusova izkušnja njunega obiska van Houtena se zdi v precejšnji meri prelomna, ker sem občutil, da je natanko takrat Hazel spoznala, da avtorja ni (več), fikcije je konec in na nek način se za Hazel pričenja življenje. Točno tam, v tistem trenutku. Tam se roman prelomi.
Vsi, ki bodo posegli po tem čtivu, sem prepričan, bodo prav gotovo deležni izjemne bralne izkušnje. Bolj kot razmišljanje o raku, bo na pladnju razmišljanje o (življenju in) umiranju samem. Prvi je vendarle le stranski produkt drugega. A ne glede na ta del, je v ospredju še vedno zgodba. O Hazel in Gusu ter njuni poti do svobode. Takšne, ki bo osvetlila njuni poti drug do drugega. In, kjer za razliko od marsikje drugje, zgodba ne zvodeni v Hazelino ali Gusovo iskanje samega sebe, temveč preživi v iskanju njune ljubezni. O tem, kje in na kakšen način ta jasnina nastopi, pa vsekakor preberite. Tole je preprosto eno izmed tistih branj, ki se vam mora zgoditi.
O Krive so zvezde tudi na:
Mladinska knjiga
Bukla
Tumblr Krive so zvezde
Lisa, Pižama o prevajanju
Wikipedia
Imdb stran filma, ki prične naslednje leto
JohnGreenBooks
Goodreads
Avtorjeva stran na Facebooku
The New York Times
The Atlantic
NPR
Komentarji
Objavite komentar