Konteksti

vir slike: emka.si Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: " Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih ." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón . Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig . Roman, ki sem ga že dolgo čakal.  Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig. Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi . Roman je...

Poleti, medtem ko je veliko bralcev svoje knjižne simpatije že odpeljalo na dopust ali pa so bili z njimi potiho domenjeni za ta aranžma, je čisto premalo opazno izšel nov Zafonov prevod. Potem je prišla jesen, ko je knjižna bera povsem polna drugih uspešnic, pričakovanj novih bralnih dogodkov, tudi knjižnih sejmov. Meni pa se zdi prav, da spišem tudi nekaj besed o Marini. Carlos Ruiz Zafon slovenskemu bralcu ni neznan, daleč stran od tega. Na voljo je kar nekaj prevodov njegovih del, znana je trilogija Pokopališče pozabljenih knjig. V teh delih je prikazal bogat smisel za pripovedovanje, v katerem je bralca peljal na ulice Barcelone in ga zanesljivo posrkal v temne prikazni dogajanja, zmešnjavo kriminalnega, zgodovinskega in fantastičnega romana, pri čemer je iz vsakega vil duh strasti, ki mora pisati o ljubezni. Zafon me običajno navduši. Kje je tu Marina? vir slike: sensa.si Marina je roman, na hrbu knjige lahko preberete, da velja za prelomno in kultno Zafonovo delo. Na...

Prevod Zafonovega Ujetnika nebes sem kar težko čakal. Zato ker sem zelo užival v Senci vetra . Nekje v ozadju imam še obljubo, ki sem si jo dal že pred leti, da preberem tudi Igro angela . Natanko ta tri dela tudi tvorijo nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s pokopališčem pozabljenih knjig. To pokopališče je glavni gradnik, ki Zafonovim trem zgodbam daje ecovski pridih skrivnostnosti, ki jo lahko s seboj prinaša knjiga in literatura sploh. Skrivnostnost, ki jo v času, ko je največji dogodek na vasi guglovo snemanje naših cest, preprosto preveč zanemarjamo. Ker jo knjige imajo in literatura prinaša odprta vrata v neskončne svetove. Odprta pa so le za bralca, ki se odloči prestopiti nje prag. Poguma prestopanja teh pragov je, kot ugotavlja knjigarnar Sempere, ena glavnih oseb v Ujetniku nebes, vedno manj. Zato je tudi svet vedno bolj uboren in manj neskončen. Tako razumem eno glavnih idejnih puščic te knjige. S skrivnostjo, ki jo moramo razrešiti, odpreti nove svetove in ujeti refleksijo...

Zafonovo delo Senca vetra je stilsko nedoločljivo. V osnovi bi ga formalno lahko opisal kot darkerski Pulp fiction v knjižni obliki. V toku cele knjige sem se bojeval z idejo, da vsebino popredalčkam v nek znani okvir in se do nje tako tudi obnašam. Ko mi je naposled le uspelo, da sem s to neumnostjo prenehal, sem začel v knjigi dejansko tudi uživati. Zgodba je vse prej kot preprosta. Gre za zgodbo v zgodbi pravzaprav. Okvirna zgodba pripoveduje o mladem fantiču, ki ga oče v delčku svoje vzgoje in iniciacije v zrelo kulturno družbo v Barceloni popelje na pokopališče knjig, kjer ta fantič, Daniel, dobi priložnost v rejništvo izbrati si knjigo. In tu se vse začne. Naključje, če je v tej knjigi sploh kaj naključje, da je izbral to knjigo, je bilo verjetno prvo in edino na 600 straneh dotičnega čtiva. Izbral si je knjigo Senca vetra avtorja Juliana Caraxa. Daniel knjigo prebira, pomaga v očetovi knjigarni, odrašča skozi najstniške peripatije in se začenja vpletati v raziskavo avto...