Konteksti

Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hi...

Vstal je, z rokami na hitro hlače očistil blata, jo prijel za roko in z njo stekel po prazni ulici. Po kakšnih stotih metrih sta zavila na desno in šla mimo nekdanje vile, ki se je še oni dan bohotila z ošabnostjo svojih prebivalcev. A tako hitro, kot sta v mimobežnih ulicah izginila dva umazana otroka, je hokus pokus tega časa uspešno razblinjal sanje vseh, ki so jih želeli imeti. Krhkost, lomljivost tega, kar spleta nečimrnost in lažnost, ne zmore več povezati, da bi še kaj držalo. Posledica nima več vzroka, ki bi ga prepoznala, vzroku pa še nikdar ni bilo tako vseeno za posledice, ki prihajajo za njim. Temelji sveta prihodnosti so blatni in njega ulice prazne, razpadajoče podobe spomenikov časa pa vztrajajo in vendarle stremijo k boljšemu. Tu nekje, v medprostorju sanj, nečimrnosti, posledic brez vzroka, otroške igre in stremljenja k boljšemu, je mogoče najti Časokljunov dosje . Saj se spomnite časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali ple...

Leto je zopet okoli. December prešerno trosi svoje nečimrnosti vsepovsod, kakor bi pijanec iskal sledove treh kosov, ki so pred njim v mestno blato risali svoje sledi. Vse je temno, svetloba brlizga edinole skozi šibko odsevnost umazanih oken, kjer se je njega dni zrcalila ponosna lepota prazničnih luči. Vse ostalo je prazno. Duše so odšle, svečke ugasnile, žica pa je pretesno objela še tista srca, ki so v osamljenosti iskala topline, našle pa le krvaveče razočaranje. A tule nas je še vedno dovolj, tolažbe ne zmanjka. Na cesti, v telovadnicah, trgih, parkih ali v vaških, že davno od boga pozabljenih krčmah. V iskanju teh pravih resničnosti radostno vzkipim vsakokrat, ko v teh surovih mimobežnostih naletim na Časokljunov popis . Saj se spomnite Časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli . Seveda odlično opravlja svoj posel. A Bea...

Dolgo sem se otepal Murakamija. Ne vem prav gotovo, ali je šlo za namenoma provocirano gesto zanikanja,s katero nisem želel brati tistega, kar bere mainstream, ali pa sem enostavno imel dovolj drugega v kotličku, česar nisem smel pustiti na ognju, ker bi zagotovo povzročil beden sprimek na dnu, ki ga še dolgo ne bi zdrgnil proč. Pa je prišel trenutek. Časa je dovolj, hujše majske obveznosti v službi so tudi mimo, lahko grem torej na to potovanje. In potovanje je to bilo. Nekaj več kot štirinajst dni sem hodil po pokrajini Harukija Murakamija, slavnega japonskega pisatelja, ki je osvojil tako veliko število bralcev. Ja, tudi sam sem navdušen. Tole je bilo vsekakor nekaj posebnega. Kdor želi na to potovanje, naj za popotnico vzame odprtega duha, pripravljenega na čarobno fantazijo. In ne čudi se, če boš vmes in na koncu na nebu iskal dve luni. Eno večjo in eno manjšo poleg nje. (vir slike: svetknjige.si) 1Q84 je mojstrovina žlahtne kovine. Dragulj sodobnega romana. Ni brez napak,...

Roman Samotnost praštevil (Paolo Giordano, La solitudine dei numeri primi, 2008)   sem pričel brati v nedeljo zvečer, tam nekje okoli pol desetih zvečer. Tokrat na suho, ne da bi bil opremljen s kakimi predhodnimi informacijami o tem, kaj bom bral. V torek, ko sem se z vlakom vračal iz službe, sem obrnil zadnji list. Vmes sta bila torej dva dneva, polna svojih običajnosti, kjer sem z vso vestnostjo skrbnega uslužbenca opravljal svoje delo in s prav nič manjšo vestnostjo skrbno opravljal tudi dolžnosti, ki jih nalaga družina. Knjigo sem dobesedno požrl. Tako, kot se mi je že nekajkrat dogodilo do sedaj, a vendarle nikoli s kakim deklariranim romanom, ki se ne želi ujeti v kako žanrsko omejitev. Vedno je kaj takega nastopilo le ob Nesbøjevih krimičih, tudi Larssona sem prečital hitro, čeprav nobena od teh knjig nima problemov z anoreksijo. Kot tudi Samotnost praštevil ne. Nekaj čarobnega je v tem romanu. Nekaj, zaradi česar me je pritegnil in sem ga, popolnoma neprisiljeno, pogoltn...

Roman Jojo Moyes z izvirnim naslovom Me Before You , je v slovenski jezik preveden z Ob tebi . Ne gre za zahtevno čtivo. Pravzaprav v resnici zelo hitro prideš do spoznanja, o čem bo knjiga govorila in takrat se zdi preprostost čtiva še preveč očitna. Glede na naravo teme, s katero se ukvarja, so verjetno napisane mnoge filozofske knjige, prav tako marsikateri novodobni  new age priročniki. Ker sem sam (sploh teh drugih) prebral premalo ali skoraj nič, težko naredim konkretno primerjavo o moči sporočila, ki ga za takšne teme ti priročniki pobašejo v bralno torbo. V Ob tebi lahko govorim o romanu, ki je napisan za množice. Operira z enostavnim jezikom, bralna hitrost je nekakšnih 40-50 strani na uro (če koga zanima primerjava, Heglova Fenomenologija duha pri meni pomeni hitrost 1-2 strani na uro, Krvavi poldnevnik kakih 15-20), glavnih junakov je dovolj malo, da se ne izgubiš v poplavi njihovi karakternih posebnosti, poleg tega pa so te slednje povsem vsakdanje. Torej, ja, knjiga...

Edini pravi način, tako se mi zdi, da bi nekaj dobrega vrnil dobremu branju zadnjega Houellebecqua, se v tem primeru zdi slika. Knjiga je tako polna povsem neposrednih priznanj, ki jih je avtor prinesel do bralca, da se bi zdelo edino prav, da bi v tem primeru temu sledil in naslikal tisto, kar se mi zdi, da Zemljevid in ozemlje  skrivajo za bralca. Do slikarij ima avtor skoraj zagotovo prijazen odnos, takšno je bilo v tem primeru eno izmed teh specifičnih priznanj. A ne bom. Ker ne znam lepo risati, kaj šele slikati.  (vir slike: emka.si) Zemljevid in ozemlje je ena izmed tistih knjig, ki jo resnično lahko, kot bi po šolsko rekli, jemljemo večkrat in na mnogo načinov. Pa ne zato, ker bi bilo v ozadju kako mnoštvo enakovrednih interpretacij, ki bi klicale po mnogoboju argumentacij. Bolj zato, ker je sama zgodba tako večplastna, da bo marsikdo v njej našel zase kaj svojega. Pa ne bo branje zato nič manj zabavno. Zemljevid prinaša zgodbo v treh delih, ki nam l...

Krvavi poldnevnik je roman, o odločitvi za katerega se verjetno vprašuješ kar nekaj časa. Ko končaš s tem branjem, si preprosto pretresen, prebutan in odvržen kot nepotrebna cunja tja pod lijak, čakajoč na naslednje pomladansko čiščenje, ko boš zopet uporaben. Zato obstajajo tudi druge knjige, takšne, ki ne terjajo toliko v zameno. Obstaja namreč nekaj največjih mojstrov, ki so sposobni preseči preprosto naracijo in napraviti nekaj, kar v glavi bralca zapusti apokaliptičen mir. Pri tem, da tu ne gre za preprosti mir, ki bi se bratil s spokojnostjo, temveč gre za mir, ki je tišina. Predvsem tišina, ker zahteva molk in premislek, tudi če ga nočeš. V skladu z Wittgensteinom, da je treba o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, pač molčati. V druščino mojstrov te nepovratne stezo bi štel recimo še Leonarda Cohena z mnogimi vrsticami (na primer tista z There is a crack in everything. That's how the light gets in ) , pa Nick Cave, predvsem s poezijo, a tudi s svojim Ko je oslica zagled...

Prvenec Jonasa Jonassona je izjemna knjiga. Tako trdijo vsi, na katere je moje oko naletelo v vsakodnevnih spletnih druženjih. Ne vem, če so ga vsi ti tudi prebrali, a to v resnici sploh ni pomembno. Mnenje imaš lahko o marsičem, česar se ne dotakneš. Pa tudi to ni pomembno. Bistveno je, v mojem primeru, da gre tu za knjigo, o kateri je nasploh težko pridobiti negativno mnenje. In sedaj, ko zadnje strani, bolje zadnje povedi epiloga Stoletnika, gledam v rit, kako polzijo dol po goltancu, čakajoč na mentalno prebavo, tudi sam opažam, da bom o Stoletniku stežka povedal kaj slabega. Zato bi  takšni poizkusi bile bučke in slednjih se nikakor ne lotim, če imam občutek, da bodo obtičale nekje v neizrekljivih vicah, očiščujoče svojih grehov slabih misli in čakajoče na vstop nazaj v raj dobre volje. Ker natanko tu zdaj sem. Ko so zadnje povedi izginile po bralnem goltancu in se moram od Alana, Stoletnika, počasi posloviti.  (vir slike: emka.si) In zakaj je knjiga ta...

Po priporočilih imdbja za knjige, kot nekateri imenujejo spletišče Goodreads.com , sem se lotil branja romana Gillian Flynn z naslovom Gone Girl . To nikakor ni samoumeven stavek. Med različnimi tipi bralcev bi se uvrščal med takšne, ki se trudijo svoje bralne navade podvreči nekemu sistemu, ki ima nek določen cilj. Ne glede na to, ali je uresničljiv. Zato sem vedno v nekakšnem suspenzu obsedenosti s tem sistemom, v katerem očitno še nisem spoznal, da je knjižna produkcija preobsežna, da bi lahko prišel do konca. Vedno - ne glede na to, ali gre za tematsko usmeritev, žanrsko besedoploatacijo, pretekle subjektivne dolgove ali dolgove, ki mi jih nalaga zgodovina – se zakvačkam. A v tem tudi uživam in se tolažim s tem, da je izbor branja nekaj, čemur sledim na podlagi imanentne nujnosti, ne pa arbitrarnih zunanjih vplivov. Zato sem v tem primeru mehurček z veseljem razbil in se lotil knjige, ki jo je spletna skupnost Goodreads izbrala za eno izmed najboljših branj leta 2012 . Mimogre...

Zdi se mi edino prav, da letošnje leto tudi na tak način sklenem neko obdobje, v katerem sem se precej ukvarjal z bratoma Grimm . Letošnji božič je namreč zaznamovala  200. obletnica prve izdaje njunih pravljic, ki jih pozna ves svet. Tudi Slovenci smo bili zelo pridni v prevodih in prevajamo jih – nekatere več, druge manj – že več kot 150 let. Kar je edino prav, kajti malo katero delo je tako kompleksno in izzivalno, kot je njuna zbirka 211 pravljic. Zanimive so tudi vse teorije, ki postavljajo kontekste o izpuščanju, popravkih, spremembah in stalnicah, ki so jih mnogi učenjaki postavljali (in jih še) o bratih in njunem izboru pravljic. Recimo ena takšna noro dobra zadeva je zapis Jacka Zipesa na The Public Domain Review. V tem trenutku se mi slednje niti ne zdi toliko zanimivo. Bolj si bom v tem zapisu potrudil podati mali prerez te zbirke pravljic. Mnogo je namreč zanimivega, kar se skriva v teh zgodbah, likih in dialogih. Tozadevši se zdi, da je ena večjih zmot, v ...