Konteksti

vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel s...

vir slike: emka.si O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko. V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328 . Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sred...

vir slike: bukla.si Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots . V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War , v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je ...

vir slike: emka.si Najbrž je naključje hotelo, da v zadnjih nekaj tednih berem knjige, ki so sicer na različne načine obtežene z moralnimi izzivi in prav tako na različne načine odstirajo temine, ljubezni, šibkosti in pokvarjenosti človekove narave, a imajo pa skupno stičišče, da se kar nekaj pokrajine njihovih fabul dogaja na sodišču. Sodna veja oblasti je očitno še vedno zanimiva, ker s svojo načelno neodvisnostjo, a natanko zaradi absolutno poudarjene moči zanimiva, intrigantna v iskanju dvoma vanjo. Pri meni zaradi dveh reči: zaradi tega, ker so tudi sodišča ljudje in zaradi tega, ker v sprejemanju pravnih odločitev prekrivajo življenje družbe tudi v etičnem oziru. Zato ne dvomim, da so zanimiva tudi piscem in piskam. Prva v tej mini poletni seriji, ki sem si jo privoščil, je na voljo že nekaj časa. Na police so nam pri Mladinski knjigi postavili Živi pesek avtorice Malin Persson Giolito , v prevodu Petre Piber. Gre za izvrstno in napeto branje, ki nas pelje v življenje višje...

vir slike: emka.si Vsi ti razmisleki, ki so tako ali drugače osvetljevali Bralno značko in njeno moč za prihodnost in preteklost, so tudi meni seveda dali nekaj spominov. Na to, kako v resnici nisem nikoli dvomil o tem, da je to nekaj dobrega. Da je branje nekaj, kar je v redu, za razširjanje tako besednega kot tudi spoznavnega horizonta, v to sem bil naučen že zelo zgodaj. Najbrž že pred prvimi šolskimi urami. In seveda sem delal Bralno značko, ves čas. Tudi nisem se kaj pretirano obremenjeval s seznami: v nižjih razredih se je z njimi moja mama, v višjih sem večkrat kar svoje izbore nosil k učiteljicam za slovenščino. Med temi je bila, če me spomin ni izdal, tudi klasika Maria Puza, Boter. Kriminalno biografska drama o vzponih in padcih družine Corleone, ki bo za vedno ostala v moji zavesti. In najbrž še komu drugemu tudi. In natanko v obdobju teh silnih razprav o Bralni znački sem bral, takole z nekajmesečnim zamikom, Mojco Širok in njeno Pogodbo . Zatorej to, da sem pomislil na...

vir slike: bukla.si Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot , v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham.  Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav...

vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega . Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča , v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih . Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine . In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen . Takšna in drugačna.  Piše...

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje. vir slike: emka.si Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom. Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu. vir slike: emka.si Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela ...

Pred časom sem bral Nikoli ne reci, da te je strah . Ta se presunljivo loteva begunske teme in razkriva vidike migracij in bega, vztrajnosti in trme in bolečine bežečih, ki jih mogoče nimamo dovolj pred očmi. Knjiga, ki sem jo sedajle odložil, te zgodbe jemlje kot jasna dejstva in dogajanje polaga v njih okvir. Na koncu je ta okvir še vedno tu. Avtor si ne dela utvar glede tega, da tako obsežno problematiko lahko tako hitro pospravi. Zapakiral jo je v kriminalko, ki ni brez napak, a bralca popelje na vožnjo do končnega premisleka o žrtvi. Ja, žrtev bo v resnici prava beseda takrat, ko se boste pogovarjali o Danski zanki. vir slike: sanje.si Zgodba je nastavljena silovito hitro. V njej avtor ne izgublja odvečnega časa s pripovedovanjem preteklih ali drugih obstranskih zgodbic, čeprav je nastavkov za to več kot dovolj. Ozadje zgodbe je - in to je ena tistih največjih prednosti tega krimiča - postavljeno v sodobno podobo Balkana, še posebno v republike bivše Jugoslavije: Bosna ...

Predvčerajšnjim je ob 18. uri v Ljubljani v Konzorciju svoj večer pričel bosanski pisatelj Faruk Šehić. Nekako takrat enkrat sem jaz končal z branjem prevoda njegovega dela Knjiga o Uni, čigar izdaja je bila nekako tudi povod za to, da je prišel na obisk. In medtem, ko sam utapljam svoje izgovore za neudeležbo na tem večeru v odkritem pomanjkanju časa, v resnici sploh ne dvomim o tem, da je publiko, ki ga je prišla poslušati, uspel navdušiti. Pesniki imajo moč, ki se meri v besedah in svetlobi, ki jo prinašajo v temo tistih, ki ne znamo dovolj natančno povedati tega, kar bi radi. To je tudi moč Knjige o Uni. In čeprav ne gre za pesniško zbirko, spominja na natanko nekaj takšnega. Pred očmi hvaležnega bralca se razpira ocean mitologij, podob, hrepenenj in spominov, ki sosledje besed spreminjajo v pripoved, ta pa povsem brez sramu ne skriva bolečine, ki vse to sploh pelje naprej, vse do zadnje natipkane pike. Jaz včasih nisem jaz, jaz je Gargano. Tisti drugi sem resnični jaz. Tisti iz...

Kot sem že večkrat povedal, imamo veliko srečo, da lahko uživamo v knjigah, ki so v zadnjem času izšle pod oznako mladinske literature. Neverjetno je, koliko vsega, od dobrega pisanja, super pripovedi, kvalitetnih zgodb in odličnega odpiranja največjih družbenih problemov lahko najdemo v delih, ki so v zadnjem obdobju izšla. Od Greena , Nessa , pa do Maxa , Šrámkove , Palacia, celo Zafona se veje seznam čudovitih branj, ki ciljajo prav na publiko, ki se osamosvaja, si sama pričenja izbirati življenje in odločitve, ki jim bodo ta življenja najbolj zaznamovala. K tej druščini se je pridružilo še eno delo, ki od imenovanih v ničemer ne zaostaja. V marsikaterem pogledu jih, po mojem mnenju, močno presega. Gre za knjigo Eleanor in Park, avtorice Rainbow Rowell. Prav gotovo gre ponovno za delo, ki presega mladinski žanr, saj v njej, če odmislimo starost in dogajalno ozračje v zgodbi, v resnici ne manjka problemov, s katerimi se soočamo tudi nekoliko starejši. A nič od omenjenega ni glavni...

Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke , roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature. (vir slike: sanje.si) Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljud...

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich , kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich .  HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah. In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba...

Tole bo knjiga, ki vam bo prišla prav takrat, ko vas bo nekdo vprašal po branju, ki ga bo res prikovalo na fotelj. Ki ga bo prilepilo na potiskane strani in ga s silovitostjo prikovalo na neprestano premikanje oči od črke do črke, besede do besede, vse do zadnje pike. Občasno imam tudi jaz srečo, da tudi v žanrskem čtivu naletim na knjigo, ki je prav takšna. Kriminalke sicer običajno delujejo po takšnem principu, da ga napetost in impozantnost zla, ki se dogaja v teh zgodbah, napravijo takšne, da jih je nemogoče odložiti. A roko na srce, po metrih prebranega materiala se zdi težko, da katera od teh še napravi takšen učinek. Brutalno mesarjenje bralčevega psihološkega stanja, ki potrebuje vedenje o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo; tisto nekaj, kar je več od formul, ki so v navadi pri žanru; tisto nekaj, kar res potrebuješ takrat, ko si želiš dober krimič. V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivn...

V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira. Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče ...

Kaj bi pa vi napisali, če bi vedeli, da bo to zadnja stvar, ki jo boste napisali? Kako bi naredili piko na i svoji literarni dediščini? Bi se ukvarjali s tem, da bi gledali nazaj, naredili nekakšen literarni cv svojemu življenju? Bi se raje ozrli v čas, ko vaših spominov ne bo več in bo – če seveda bo – tam spomin na vas? Bi se zahvalili tistim, ki jim nekaj dolgujete, da ste prišli od tja, kjer ste? Bi prazne liste raje popisali z opisovanjem svojega videnja stanja, v katerem smo? Bi nemara rajši izkoristili prostor, da bralcem in bodočim rodovom zapustite tisto, kar menite, da jim bo pomagalo k boljšemu jutri? Bi se trudili napisati kratko zgodbo? Takšno, ki jo bodo lahko prebrali vsi? Ali bi raje napisali nekoliko daljšo, da bi imeli dovolj prostora za vse, kar želite povedati? Bi uporabili malo oseb in razvijali njihove karakterje? Bi raje uporabili več oseb in bistvo knjige premaknili v osvetlitev neke širše ideje, ki posameznika presega? Imate takšno idejo? Kakšna je ta ideja? J...