 |
| vir slike: sanje.si |
Če je potrebno, je kratka zgodba lahko tudi daljša.
In prenekatere Dahlove tudi so. Ni veliko smisla v tem, da bi šel čez čisto vse zgodbe. Veliko preveč jih je in raztezajo se krepko prek 700 strani. No, saj se za zbrano delo kaj takšnega tudi spodobi. Dahl se v teh zgodbah kaže kot izvrsten šahist, saj uspeva v raznovrstnih temah, motivih in žanrih, njegova naracija pa se poslužuje izvrstnih diverzij, ki z natančnostjo in podrobnostmi v pogosto na začetku zgodbe pozornost bralca usmerja nekam povsem drugam, zato je glavna tema prav tako pogosto tista,
ki služi kot presenečenje. In iztek sam je v resnici skoraj manj pomemben. Pa tudi to ne drži povsem, saj ponekod prav ta element v doslej prebranih kratkih držal pokonci marsikaj v žanru. Posebej velja izpostaviti Dahlovo neverjetno dobro pisanje. Izbran jezik in besede, ki jih suče sem in tja, bralca zlahka prestavijo nekam v poletni večer, ko sedeč na rkljih pritegnemo voljo tistega strica, dedka ali teto, ki jo tako radi poslušamo in se prepuščamo čarovniji zgodbe, da opravi svoje. Mimo tega pa z vsako bolj postajamo odvisni od naslednje in naslednje in naslednje. Veliko zaslug za odlično bralno izkušnjo imajo prevajalke Ana Barič Moder, Katja Zakrajšek, Tina Škoberne in Jedrt Maležič. Opravile so izjemno delo.
Zadrega, ljubček, je stvar, ki je ne smeš nikoli občutiti.
Zgodbe, zbrane v tej veliki knjigi, so deljene na posamezne sklope Poljubček, Zdaj pa ti, Babja jaga, Takšen kot ti in Še osem prečudovitih zgodb. Mene je na svojo stran dobil že s prvo. Zanimivo zgodbo Penzion, v kateri opisuje mladega moškega, ki je pristal v neznanem kraju in si privoščil poceni penzion, avtor pa prijetno pripoved, v kateri mladega protagonista v resnici vzljubimo, kaj hitro zapelje Hitchkockove vode, spomni na kakega Poeja ali na libreto kake uspešnice Slayer, ki se takole ostareli letos odpravljajo na poslovilno svetovno turnejo. Povsem odlično se loteva tudi fantastičnih tem, zgodba, ki sem jo z veseljem prebral nekajkrat, je Matični mleček, v kateri se mož, priznan pridelovalec medu in čebeljih izdelkov, ki z ženo skušata pomiriti in nahraniti mali naraščaj, posluži eksperimenta. In ta mu uspe v zelo neslutene razsežnosti. Znanstveno fantastično pionirstvo, čisto v slogu Shelley in njenega Frankensteina lahko preberemo v natančni in napeti William in Mary. Čudovito in srhljivo obenem. Ena tistih, ki te resno priklene na sedež. V Župnikov konjiček se Dahl loti mešetarjev s starinami, v kateri kratko potegne tisti, ki si to zasluži. Privošči si tudi pohlepno gospo Bixby, ki je v Gospa Bixbyjeva in Polkovnikov plašč, mimogrede zgodbi, v kateri mrgoli prenarejanja in dvojne morale, ki je na koncu dobila na pladnju servirano natanko tisto, kar je dolgo časa sama kuhala. Dahl se zaveda moči, ki jo kot avtor ima. Navsezadnje mi je kot bralcu pomembno, kako oster bo v premisleku, ki mi ga bo podajal. Prepustim se mu, ko me zapelje z besedami, pri njem ostanem, ker to rodi moje besede in misli. In tako tudi nadaljuje. V Geneza in katastrofa nas vnaprej opozori, da gre za resnično zgodbo. A to zlahka spregledamo, nato pa beremo o ubogem paru, ki se trudi obdržati bolehnega otroka in se zaklinja k bogovom onstran na pomoč, nič manj k zdravnikom tostran. Toliko, da nismo ob njej tudi sami, jo držimo za roko, ki jo tako hitro kot smo jo prijeli, tudi izpustimo, ko izvemo, za katerega otroka gre. Občutek, da se Dahl poigrava z nami je tule povsem na mestu, obenem pa je prav tako tudi dejstvo, da mu to ne bi tako zlahka uspevalo, če tega ne bi znal početi.
Ta naj primerjam mar s poletnim dnem?
Te naj ... joj, še pomisliti ne smem.
Saj kar vem zase, strašno me skrbi,
da kušnem korenjaka, kot si ti.
Mojstrsko je napisana tudi zgodba o Louisi in Edvardu, ki sta imela mačka, za katerega je bila gospa prepričana, da je reinkarnacija Franza Liszta, dokler ni skoraj povsem izgubila razsodnosti. Konec zgodbe, v katerem Edvard zadevo le reši, se znebi mačka, bi povsem zlahka dojeli kot srečno razbitje fantazme, v katero je Louisa zlezla, a način, kako ji reče, naj se pomiri, nas bridko pelje v spoznanje, da je v resnici tudi on globoko v svojem fantazmatskem okviru, za katerega pa se zdi, da ga nihče zlepa ne bo sesul, žena pa v njem zaseda nič več kot le mesto domače živali. Tako je banalna zgodba o zablojeni ženski v resnici iztek dobila v grenkem prepoznanju, kako v življenju delujemo le v borbi fantazem, v kateri preživijo, kakopak, le najmočnejše. To, dragi moji, je iskreno izjemno mojstrsko spisano. Ko si enkrat zmožen napisati takšno zgodbo, meja moči besede ni več. V užitek in premislek.
Ne dotikam se te! Ne smeš me pičiti! Saj veš, da se te ne dotikam!
Nekaj podobnega je zgodba Pujs, v katero je Dahl zapakiral tako kritiko kapitalizma kakor tudi kritiko neuspešnega zavijanja v vato pred njim; v podobno smer gre tudi Prvak sveta. Tega je res veliko. In mnogo tega zelo neprekosljivega. V zbirki Zdaj pa ti se loti svojih spominov na pilotska in vojna leta v drugi vojni. V Babji jagi gre po drugi strani za povsem druge zgodbe. Zgodbe strica Oswalda, ob katerem, kot pravi, bi se Casanovovi spomini brali kot cerkveno glasilo. Tu je zgodba o Oswaldu, ki si je noč pri gostoljubnem bogatašu privoščil nekaj preveč in v svoji samozavesti skupil neprijetnosti, ki si jih vsekakor ni obetal. Sledi izjemno zabavna in obenem napeta zgodba o prevari, ki sta jo načrtovala soseda, da bi si privoščila nekaj več, kot jima družbeni konsenz in institut poroke omogoča. O tem, za koga se je končalo bolje, za koga pa slabše, vabljeni v zgodbo Velika zamenjava. Cikel zaključi z še eno zgodbo strica Oswalda, v kateri se zmeša znanstvena fantastika in družbeni angažma, tako dobro kot je tisti nekdo v zgodbi Kuzla zmešal izjemno učinkovit parfum.
Ura je skoraj polnoč in vidim, da moram s pisanjem zgodbe začeti zdaj, ali pa tega ne bom nikoli storil.
V zbirki Takšen kot ti se ritem nadaljuje. V Okusu predstavi protagonista Richarda Pratta, znanega gurmana in odličnega poznavalca vin in zgodbo, v kateri ne manjka ostrega suspenza, na kocki je namreč hčerino življenje, zapelje v kritiko mojstrov, ki bi znali marsikje biti tudi le izjemni bleferji. V Loteriji se prav tako neusmiljeno loti pohlepnega in preračunljivega goljufa. A z manj pompa in povsem hladno. In mokro, če smo že ravno tu. Zgodbe gredo dalje. In tu nekje je najbrž ena krajših zgodb v knjigi, Želja. Zgodba, v kateri nas groza suspenza in težak zaključek še nekaj časa preganja v mislih. Snov za nočne more. Na koncu nas pričaka še sklop Še osem prečudovitih zgodb. O Butlerju, ki je uspel prijetno opehariti svojega gospoda in mnogo bolj preprostem triku Moža z dežnikom, ki je najbrž res želel le zgodbe v svojem življenju. In o fantastični domišljiji Gospoda Botibola, ki končno odkrije, kaj ga spravlja v srečo in mu pri tem v lepem naključju ponudi mnogo več, kot bi mu nadzorovano in pusto racionalno prebivanje. In nekaj podobnega, dasiravno z mnogo več kritičnega pogleda na znanstveno paradigmo, najdemo v preprosti Ah, ta sladka skrivnost življenja. Zopet o fantazmah, ki vladajo in zadovoljujejo. Povzročajo srečo in ravnovesje. Iztek se prične s Knjigarnarjem in Štoparjem, kjer se loti nepridipravov, vsakokrat nekolikanj drugače, dokončno pa se Zbrane kratke zgodbe Roalda Dahla zaključijo s Kirurgom, dvajsetstransko pripoved o srečno-nesrečnem pripetljaju zdravnika in diamanta, za katerega se zdi, da je v resnici prav želel k njemu.
Butler se je priklonil in počasi odkorakal iz sobe.
Odlična zbirka, v kateri se zdi, da avtor zadosti mnogim okusom. Tako v žanrskem kot tudi v etičnem smislu. Od vseh so mi najmanj ustrezale prav tiste, ki se navezujejo na njegova vojne izkušnje. Pri ostalih bi lahko zapisal, da gre za avtorja, ki se je jasno najbolj proslavil prav z literaturo, ki jo je spisal za mlade poslušalce in bralce, nikakor pa te kratke zgodbe ne zaostajajo. V teh ni toliko eksperimentiranja s formo, zgodbe v večini tudi niso (pre)kratke. Za marsikatero od teh si je vzel ogromno časa in najbrž načrtno vtisnil junake v spomin bralcu tako, da smo slednji lahko za hip celo nejevoljni, da je zgodbo zaključil. Privošči si dolge uvode, nato pa zasuka ali zaostri dogajanje, ki se izteče na pogosteje nepričakovan zaključek. V teh zgodbah je mnogo različnih poklicev, različnih namenov in slabega ter dobrega in veliko ljudi, ki jih družijo fantazme, grehi in prenarejanje, nekatere pa bi zlahka zapisal tudi na kak seznam kanonskega branja znanstvene fantastike in groteske po vzoru Nathaniela Hawthorna, Mary Shelley ali Edgarja A. Poeja. Stvari, o katerih je Rosa Liksom pisala v Temnem paradižu, se lahko povedo tudi drugače. Roald Dahl je velik pisatelj. Čeprav se zdi to povsem jasno že vnaprej, bo še nekoliko jasneje po branju te čudovite edicije Zbranih kratkih zgodb. Zakopljite se vanje.
Takole: V resnici nimam pojma, ali in kako je Dahl igral šah. A po strukturi njegovih kratkih zgodb in njih učinku bi rekel, da bi bil odličen. Brez nepotrebnih gambitov, a z jasnim ciljem. Zanesljivo, brez prehitevanja in predvsem lepo, domiselno in temno.
✭✭✭✭✭
Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar