Preskoči na glavno vsebino

Zbrane kratke zgodbe: Roald Dahl

vir slike: sanje.si
Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči, Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice. In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šablone preveč odrejajo fantazijo in moč upodobitvene besede.

Če je potrebno, je kratka zgodba lahko tudi daljša.

In prenekatere Dahlove tudi so. Ni veliko smisla v tem, da bi šel čez čisto vse zgodbe. Veliko preveč jih je in raztezajo se krepko prek 700 strani. No, saj se za zbrano delo kaj takšnega tudi spodobi. Dahl se v teh zgodbah kaže kot izvrsten šahist, saj uspeva v raznovrstnih temah, motivih in žanrih, njegova naracija pa se poslužuje izvrstnih diverzij, ki z natančnostjo in podrobnostmi v pogosto na začetku zgodbe pozornost bralca usmerja nekam povsem drugam, zato je glavna tema prav tako pogosto tista,
ki služi kot presenečenje. In iztek sam je v resnici skoraj manj pomemben. Pa tudi to ne drži povsem, saj ponekod prav ta element v doslej prebranih kratkih držal pokonci marsikaj v žanru. Posebej velja izpostaviti Dahlovo neverjetno dobro pisanje. Izbran jezik in besede, ki jih suče sem in tja, bralca zlahka prestavijo nekam v poletni večer, ko sedeč na rkljih pritegnemo voljo tistega strica, dedka ali teto, ki jo tako radi poslušamo in se prepuščamo čarovniji zgodbe, da opravi svoje. Mimo tega pa z vsako bolj postajamo odvisni od naslednje in naslednje in naslednje. Veliko zaslug za odlično bralno izkušnjo imajo prevajalke Ana Barič Moder, Katja Zakrajšek, Tina Škoberne in Jedrt Maležič. Opravile so izjemno delo.

Zadrega, ljubček, je stvar, ki je ne smeš nikoli občutiti.

Zgodbe, zbrane v tej veliki knjigi, so deljene na posamezne sklope Poljubček, Zdaj pa ti, Babja jaga, Takšen kot ti in Še osem prečudovitih zgodb. Mene je na svojo stran dobil že s prvo. Zanimivo zgodbo Penzion, v kateri opisuje mladega moškega, ki je pristal v neznanem kraju in si privoščil poceni penzion, avtor pa prijetno pripoved, v kateri mladega protagonista v resnici vzljubimo, kaj hitro zapelje Hitchkockove vode, spomni na kakega Poeja ali na libreto kake uspešnice Slayer, ki se takole ostareli letos odpravljajo na poslovilno svetovno turnejo. Povsem odlično se loteva tudi fantastičnih tem, zgodba, ki sem jo z veseljem prebral nekajkrat, je Matični mleček, v kateri se mož, priznan pridelovalec medu in čebeljih izdelkov, ki z ženo skušata pomiriti in nahraniti mali naraščaj, posluži eksperimenta. In ta mu uspe v zelo neslutene razsežnosti. Znanstveno fantastično pionirstvo, čisto v slogu Shelley in njenega Frankensteina lahko preberemo v natančni in napeti William in Mary. Čudovito in srhljivo obenem. Ena tistih, ki te resno priklene na sedež. V Župnikov konjiček se Dahl loti mešetarjev s starinami, v kateri kratko potegne tisti, ki si to zasluži. Privošči si tudi pohlepno gospo Bixby, ki je v Gospa Bixbyjeva in Polkovnikov plašč, mimogrede zgodbi, v kateri mrgoli prenarejanja in dvojne morale, ki je na koncu dobila na pladnju servirano natanko tisto, kar je dolgo časa sama kuhala. Dahl se zaveda moči, ki jo kot avtor ima. Navsezadnje mi je kot bralcu pomembno, kako oster bo v premisleku, ki mi ga bo podajal. Prepustim se mu, ko me zapelje z besedami, pri njem ostanem, ker to rodi moje besede in misli. In tako tudi nadaljuje. V Geneza in katastrofa nas vnaprej opozori, da gre za resnično zgodbo. A to zlahka spregledamo, nato pa beremo o ubogem paru, ki se trudi obdržati bolehnega otroka in se zaklinja k bogovom onstran na pomoč, nič manj k zdravnikom tostran. Toliko, da nismo ob njej tudi sami, jo držimo za roko, ki jo tako hitro kot smo jo prijeli, tudi izpustimo, ko izvemo, za katerega otroka gre. Občutek, da se Dahl poigrava z nami je tule povsem na mestu, obenem pa je prav tako tudi dejstvo, da mu to ne bi tako zlahka uspevalo, če tega ne bi znal početi.

Ta naj primerjam mar s poletnim dnem?
Te naj ... joj, še pomisliti ne smem.
Saj kar vem zase, strašno me skrbi,
da kušnem korenjaka, kot si ti.

Mojstrsko je napisana tudi zgodba o Louisi in Edvardu, ki sta imela mačka, za katerega je bila gospa prepričana, da je reinkarnacija Franza Liszta, dokler ni skoraj povsem izgubila razsodnosti. Konec zgodbe, v katerem Edvard zadevo le reši, se znebi mačka, bi povsem zlahka dojeli kot srečno razbitje fantazme, v katero je Louisa zlezla, a način, kako ji reče, naj se pomiri, nas bridko pelje v spoznanje, da je v resnici tudi on globoko v svojem fantazmatskem okviru, za katerega pa se zdi, da ga nihče zlepa ne bo sesul, žena pa v njem zaseda nič več kot le mesto domače živali. Tako je banalna zgodba o zablojeni ženski v resnici iztek dobila v grenkem prepoznanju, kako v življenju delujemo le v borbi fantazem, v kateri preživijo, kakopak, le najmočnejše. To, dragi moji, je iskreno izjemno mojstrsko spisano. Ko si enkrat zmožen napisati takšno zgodbo, meja moči besede ni več. V užitek in premislek.

Ne dotikam se te! Ne smeš me pičiti! Saj veš, da se te ne dotikam!

Nekaj podobnega je zgodba Pujs, v katero je Dahl zapakiral tako kritiko kapitalizma kakor tudi kritiko neuspešnega zavijanja v vato pred njim; v podobno smer gre tudi Prvak sveta. Tega je res veliko. In mnogo tega zelo neprekosljivega. V zbirki Zdaj pa ti se loti svojih spominov na pilotska in vojna leta v drugi vojni. V Babji jagi gre po drugi strani za povsem druge zgodbe. Zgodbe strica Oswalda, ob katerem, kot pravi, bi se Casanovovi spomini brali kot cerkveno glasilo. Tu je zgodba o Oswaldu, ki si je noč pri gostoljubnem bogatašu privoščil nekaj preveč in v svoji samozavesti skupil neprijetnosti, ki si jih vsekakor ni obetal. Sledi izjemno zabavna in obenem napeta zgodba o prevari, ki sta jo načrtovala soseda, da bi si privoščila nekaj več, kot jima družbeni konsenz in institut poroke omogoča. O tem, za koga se je končalo bolje, za koga pa slabše, vabljeni v zgodbo Velika zamenjava. Cikel zaključi z še eno zgodbo strica Oswalda, v kateri se zmeša znanstvena fantastika in družbeni angažma, tako dobro kot je tisti nekdo v zgodbi Kuzla zmešal izjemno učinkovit parfum.

Ura je skoraj polnoč in vidim, da moram s pisanjem zgodbe začeti zdaj, ali pa tega ne bom nikoli storil.

V zbirki Takšen kot ti se ritem nadaljuje. V Okusu predstavi protagonista Richarda Pratta, znanega gurmana in odličnega poznavalca vin in zgodbo, v kateri ne manjka ostrega suspenza, na kocki je namreč hčerino življenje, zapelje v kritiko mojstrov, ki bi znali marsikje biti tudi le izjemni bleferji. V Loteriji se prav tako neusmiljeno loti pohlepnega in preračunljivega goljufa. A z manj pompa in povsem hladno. In mokro, če smo že ravno tu. Zgodbe gredo dalje. In tu nekje je najbrž ena krajših zgodb v knjigi, Želja. Zgodba, v kateri nas groza suspenza in težak zaključek še nekaj časa preganja v mislih. Snov za nočne more. Na koncu nas pričaka še sklop Še osem prečudovitih zgodb. O Butlerju, ki je uspel prijetno opehariti svojega gospoda in mnogo bolj preprostem triku Moža z dežnikom, ki je najbrž res želel le zgodbe v svojem življenju. In o fantastični domišljiji Gospoda Botibola, ki končno odkrije, kaj ga spravlja v srečo in mu pri tem v lepem naključju ponudi mnogo več, kot bi mu nadzorovano in pusto racionalno prebivanje. In nekaj podobnega, dasiravno z mnogo več kritičnega pogleda na znanstveno paradigmo, najdemo v preprosti Ah, ta sladka skrivnost življenja. Zopet o fantazmah, ki vladajo in zadovoljujejo. Povzročajo srečo in ravnovesje. Iztek se prične s Knjigarnarjem in Štoparjem, kjer se loti nepridipravov, vsakokrat nekolikanj drugače, dokončno pa se Zbrane kratke zgodbe Roalda Dahla zaključijo s Kirurgom, dvajsetstransko pripoved o srečno-nesrečnem pripetljaju zdravnika in diamanta, za katerega se zdi, da je v resnici prav želel k njemu.

Butler se je priklonil in počasi odkorakal iz sobe.

Odlična zbirka, v kateri se zdi, da avtor zadosti mnogim okusom. Tako v žanrskem kot tudi v etičnem smislu. Od vseh so mi najmanj ustrezale prav tiste, ki se navezujejo na njegova vojne izkušnje. Pri ostalih bi lahko zapisal, da gre za avtorja, ki se je jasno najbolj proslavil prav z literaturo, ki jo je spisal za mlade poslušalce in bralce, nikakor pa te kratke zgodbe ne zaostajajo. V teh ni toliko eksperimentiranja s formo, zgodbe v večini tudi niso (pre)kratke. Za marsikatero od teh si je vzel ogromno časa in najbrž načrtno vtisnil junake v spomin bralcu tako, da smo slednji lahko za hip celo nejevoljni, da je zgodbo zaključil. Privošči si dolge uvode, nato pa zasuka ali zaostri dogajanje, ki se izteče na pogosteje nepričakovan zaključek. V teh zgodbah je mnogo različnih poklicev, različnih namenov in slabega ter dobrega in veliko ljudi, ki jih družijo fantazme, grehi in prenarejanje, nekatere pa bi zlahka zapisal tudi na kak seznam kanonskega branja znanstvene fantastike in groteske po vzoru Nathaniela Hawthorna, Mary Shelley ali Edgarja A. Poeja. Stvari, o katerih je Rosa Liksom pisala v Temnem paradižu, se lahko povedo tudi drugače. Roald Dahl je velik pisatelj. Čeprav se zdi to povsem jasno že vnaprej, bo še nekoliko jasneje po branju te čudovite edicije Zbranih kratkih zgodb. Zakopljite se vanje.

Takole: V resnici nimam pojma, ali in kako je Dahl igral šah. A po strukturi njegovih kratkih zgodb in njih učinku bi rekel, da bi bil odličen. Brez nepotrebnih gambitov, a z jasnim ciljem. Zanesljivo, brez prehitevanja in predvsem lepo, domiselno in temno.

✭✭✭✭

Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make