Ne obstaja le ena družina, družin je več. In lahko povsem funkcionirajo, brez slabih in žalostnih zaključkov, v katere nas skušajo prepričati nekateri. Obstajajo matere, ki se zavoljo otrok odpovedujejo vsem mogočim življenjskim ciljem in obstajajo očetje, ki v določenih trenutkih izkoriščajo le telefonske žice, da ohranijo stike. Pa je v danem trenutku dovolj. Vse, kar se na ta način zgodi, piše zgodovino neke močne vezi, ki je nič ne prelomi. Družin je več, življenj je več. Marsikaj jih lahko poveže, tudi razveže. Dobrih zaključkov je lahko mnogo, žal se vmes vsake toliko prikradejo tudi slabi. A o teh slednjih nemara kdaj drugič. Bistveno je to, kako zanimive zgodbe lahko pletejo življenja, še posebno takrat, ko se prepletejo med seboj. In knjige, ki takšne preplete ujamejo v zapisane misli, lahko živijo povsem po svoje, ločeno od žanrov. Ker prestavijo v svoj svet, preplet, preplet svetov. Ti prepleti so bistveni del romana Izgubljeni kovčki. Ali pravzaprav en sam preplet. Kakor va...
Med policami, pred zaslonom.