 |
| vir slike: emka.si |
Kingsbridge.
In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa nad liki, ki jih je avtor postavil v zgodbo. Drugi del, vsaj ta prvi zvezek, temu v večji meri pritrjuje. Še vedno gre tako za zgodbo o razvoju osrednjega kraja, mesta, ki se je razvilo okrog Kingsbriškega samostana, njegovega priorja, lokalnega earla in stolne cerkve, ki jo je postavil Jack. Še vedno so tu intrige, grozne intrige. Še vedno so tu izobčenci, pridno ljudstvo, ambiciozni cehovski mojstri, prijateljstva, izkoriščanja in sadistični možje z močjo, ki je ne bi smeli imeti. Okvir je torej enak. Tudi bralci našli enako zadovoljstvo.
Ladja se je hitro napolnila. Gwenda še nikoli ni videla toliko ljudi na kupu: živžav je bil večji kakor na trati pred stolnico na tržni dan. Ljudje so se veselo pozdravljali na tem svetem kraju, kjer so se počutili varne pred zlimi duhovi, in zvok vseh teh pogovorov je prerasel v hrum.
Potem je zadonel zvon, in vse je potihnilo.
Dvesto let kasneje je Kingsbridge že precej bolj razvita skupnost. Ima samostan, hiše, letni sejem runa, prekrasno po novih metodah z okni dopolnjeno stolno cerkev, poleg moškega tudi ženski redovniški del, prijazne in precej manj prijazne ljudi. Ob branju človek dobi tudi občutek, da je ljudi precej več. Zbirajo se ob slavjih, ob cerkvenih praznikih in sestankih tega ali onega ceha. Veliko več se dogodi v samem Kingsbridgu. To je ena od poglavitnih sprememb, ki jo boste zaznali ob branju nadaljevanja trilogije: veliko se zgodi v Kingsbridgu in precej manj je drugih lokacij. In tu je tudi druga sprememba. Praktično ni bojev. Ni vojn. Ni roparskih vpadov. Vojne, ki se dogajajo, so omenjene, a so drugje. Vojne Sveta brez konca se odvijajo med ljudmi, tistimi glavnimi osebami, ki v tem drugem delu nastopajo. Boji so ljubezenski, statusni, politični. Boji za oblast, za dober položaj v družbi, za svojo pravico, za svojo ljubezen. Avtor je v dogajanje celokupno vključil prav vse, za kar se komurkoli zdi vredno boriti. A vendarle seveda nikjer ni rečeno, da bodo vsi doživeli svoje zadoščenje. Navkljub vsemu temu, je jedro nadaljevanja Stebrov zemlje v ljudeh. Tistih, ki so si načeloma najbližje.
Zgodi se veliko. Tole bo le za pokušino.
Gre po eni strani za družino potomcev Jacka in Aliene in po drugi za naslednike zidarja Toma. Tu se bije srce velikega dela zgodbe te prve knjige. Follett je v zgodbo zopet vgradil kopico oseb na pomembnih položajih, a vsi se tako ali drugače stkejo v zgoraj omenjene družine. Tu imamo izjemno zanimiv lik Goodwyna, ki nastopa v vlogi pretendenta za priorstvo Kingsbriškega samostana. Veliki met mu tudi uspe, a je zanimivo prav to, kako nizko se je pripravljen ta cerkveni učenjak in dostojanstvenik spustiti, da bi dosegel svoje. In zanimivo ga je brati v tej spreminjajoči se podobi, ki mu jo avtor namenja, saj bralca sprva osvoji s klicem po sodobnih reformah, s sklicevanjem na dobo priorja Phillipa, ki se ga dobro spomnimo iz prvega dela, nato pa zavije v izjemno mračno smer, še posebno proti koncu knjige, ko se zaradi častihlepja obrne tudi proti svoji sestrični Caris. Ta nima zgolj obstranske vloge. Je glavna in daleč najmočnejša ženska figura doslej (spominja na Alieno), ki se izkaže z željo po vedenju, premikanju norm, običajev in borbo tako za zdravo pamet kot za žensko samostojnost; Follett ji je očitno namenil vlogo zgodovinske pionirke feminizma. V svoji podobi dekleta, ki si želi postati zdravnica, a ji je to zaradi tega, ker je ženska, onemogočeno, hkrati pa premore dovolj podjetnosti, da rešuje očetov posel z volno, posega po praksah iz tujine, izkaže kot dejansko najbolj pomembna oseba, ki s svojo moralno nespornostjo drži pokonci protagonizem zgodbe.
Medtem, ko se je Ralph s slabo novico vračal v Earlscastle, je na vso moč napenjal možgane, kako bi poraz spremenil v zmago.
Caris ima prijateljico Gwendo. Ta prihaja iz povsem druge tradicije, saj je iz drugega kraja, tudi ni hči kakega premožneža, temveč je doma v hiši tlačana, neprijaznega gospoda, ki za dosego svojih ciljev ne bo izbiral sredstev. Za Gwendo je to slednje še posebej boleče. Follett je njeni usodi, njeni neskončno veliki ljubezni do mladega Wulfrica, posvetil zajeten kos romana. Če je kaj zares želel sporočiti s temi odmerki, je bil to prikaz, da so tudi ljudje, ki jih v življenju sreča ne spremlja na vsakem koraku, zmožni odpovedi, dobrega in vztrajnega iskanja priložnosti, pri čemer nikakor ni potrebno, da se hkrati tudi oseba sama spremeni na slabše. Gwenda je poleg Caris zagotovo najpomembnejši ženski lik, nemara prav v paru z njo. Dinamika njunega obnašanja, njunih dejanj in načinov, kako lahko ženski, ki sta v dejanjih in namerah odlično pozitivno naravnani, pravzaprav vsaka zase vzor, pa vseeno tako drugačni v tem, kaj pravzaprav hočeta.
"Prava smola," je rekel oče, "da služita gospodarjema, ki sta si tekmeca, a vsak je dolžan opraviti svoje, kakor vojaki, ki se znajdejo na nasprotnih straneh državljanske vojne."
A pravo srce Sveta brez konca, vsaj tega prvega zvezka, leži v zgodbah, ki jih piše razmerje med dvema bratoma. Tu sta Merthin in Ralph. Tako kot Gwenda in Caris v romanu nastopata od prve do zadnje strani, zgodba se suče okoli njiju. A ne bi si mogla biti bolj različna. Oba sta potomca Jacka in Aliene, a le prvi je podedoval ljubezen do rokodelstva, inženirskega razmišljanja, konstrukcij in graditeljstva. Merthin, ki tudi skozi obojestransko ljubezen do Caris, plove predvsem med intrigami Kingsbridga, njegovega priorja in nevoščljivosti mojstra, kjer je bil vajenec, nato pa tudi prek nadležnih polen, ki mu jih pod noge meče zidarski ceh, vseeno ostaja pomemben protagonist. Pravi Jack, ki svojo glavno priložnost v zgodbi dobi v trenutku, ko se most, ki vodi do mesta zaradi dotrajanosti podre in pod sabo pokoplje ogromno ljudi. Merthinov most je Jackova katedrala. Ta pa ob koncu prvega dela Sveta brez konca še ne stoji. Nekaj tudi zaradi Merthinovega brata Ralpha, ki mu je usoda, pri kateri je imel prste tudi njun oče, namenila vojaško služenje pri earlu Rolandu. Ralph je vse tisto, kar Merthin ni: je krut, bojevit, častihlepen, neotesan, oblastiželjen, krut, sadističen in preračunljiv. Strahopetec, ki bo storil vse, da se reši zlega zase in v danem trenutku pride do najboljšega izida. Ralph je pravi bad guy prve knjige drugega dela trilogije Kingsbridge in v tej vlogi meša štrene tako Wulfricu in Gwendi kot tudi Merthinu in celotnemu Kingsbridgu. Zanimivo je spremljati tako Merthinov kot Ralphov razvoj, ki v tako nasprotnih si dejanjih meče skorajda nemogočo percepcijo tega, da sta otroka iste matere.
Vprašal se je, kaj je na njej tako očarljivega, in takoj našel odgovor: vse na njej je bilo tako skladno, kakor deli kakšne prelepe cerkve. Njena usta, njena brada, njene ličnice in njeno čelo so bili natanko takšni, kot bi jih narisal sam, če bi bil Bog, ki ustvarja žensko.
Follett v tem drugem delu nadaljuje v povsem isti maniri kot v prvem. Bralca mojstrsko povleče stoletja nazaj v preteklost, ne olepšuje in skuša, tako kot pač lahko, karseda avtentično prikazati življenje različnih slojev družbe štirinajstega stoletja. A čeprav gre za slogovno zelo podoben izdelek, je treba dodati, da bralci, ki bi se tega dela lotili v strahu, ker niso prebrali prvega, niso storili prav nič napak. Ta del se lahko bere povsem neodvisno od Stebrov zemlje. Nekaj referenc na prvi del Follett povsem pojasni, sicer pa gre za druge osebe, druge želje, drugo obdobje, drugo kri. Občutek je vsekakor drugačen, če bralec pozna zgodbo nastanka in gradnje stolne cerkve v Kingsbridgu, vlogo Phillipa in zidarja Toma in drugih, a najbrž deluje tudi brez njih. Svet brez konca se zdi zanekrat tudi bolj kompakten, vse se odvije okoli manj oseb, na manj različnih krajih. In, če dobro premislim, je res srž dogajanja postavljen znotraj dveh parov: Gwende in Caris na eni strani ter Merthina in Ralpha na drugi. Ti štirje predstavljajo glavne temelje zgodbe: siromašno dekle, ki bi naredila vse dobro in se odpovedala prav vsemu, da bi ustregla ljubezni svojega življenja; hči trgovca, ki razvija najbolj napredno razmišljanje v Kingsbridgu, a je tudi zaradi tega trn v peti marsikomu; obrtnik, ki je zgolj s svojim znanjem prišel daleč, uspel in živi za gradnje kot arhitekt z veliko začetnico; in zlo, častihlepno in povzpetniško zlo. Namesto vojne, ki bi delila strani, v tej knjigi za delitve poskrbijo prebivalci sami, njihovo prenarejanje in gonja po položajih, nekaj nezanemarljivega pa pristavi tudi reka.
Prva knjiga tega drugega dela trilogije Kingsbridge sledi Follettovi vsebinski formuli prvega dela Svet brez konca so Stebri zemlje, ki objema zgodbo razvoja naselja in iskanja sreče njegovih prebivalcev, med katerimi so tudi potomci junakov, ki smo jih spoznali pred 200 leti. Svet brez konca so Stebri zemlje v bolj intimni obliki. Precej manj časa je za dvor, ni vojskovanj. So pa posamezniki, njihove družinske vezi, ljubezni in neskončna sovraštva. Tudi gradnje je manj, in če smo že tu, tudi manj rušenja. Ljudje ostajajo ljudje, nič človeškega tu ni tujega. Zloba je zažrta v cerkveno dostojanstvo, sadizem in oportunizem peljeta tudi do želene oblasti, povsod tu pa se nasmihajo tudi skrivnosti neskončne ljubezni, srca predana lepoti in umetnosti ter povsem legitimne potrebe po rušenju ustaljenih norm. Ken Follett, ki nam skozi privlačno branje kaže, kako 200 let razvoja očitno ne prinese večjih sprememb. Še posebej ne na boljše.
Veselim se druge knjige.
(Dotlej tudi brez zvezdic)
Obišči tudi:
Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Komentarji
Objavite komentar