Konteksti

Nekaj je na tem Ženevskem jezeru. Tja so leta 1816 potovali George Gordon Byron, Percy Bysshe Shelley, Mary Wollstonecraft Godwin in Claire Claremont, med njimi je bil tudi John William Polidori, Byronov osebni zdravnik. In marsikaj pomenljivega, za svet kulture celo nepogrešljivega ima v tej druščini svoj pričetek. Vprašanje je le, ali so tisti ustvarjalni zanos prinesli s seboj, ali pa je tudi mesto in jezero doprineslo svoje. In vedno bolj se nagibam k temu drugemu. Izjemni posamezniki in očitno tudi vonj posebnega duha, ki ga najdemo tam nekje v levem spodnjem kotu Švice. Tako je po skoraj 200 letih Frankensteina še vedno fino vzeti v roke (tekst, ne doktorja) in seveda tudi jezero in mesto sta še vedno tam. In tam je doma tudi Joël Dicker, ki je napisal eno od najbolj prodajanih kriminalk v zadnjem času nasploh. Poleg imena Galbraith (J.K. Rowling) bo to še eno ime, ki bo konkuriralo na lestvici najboljših kriminalnih del. Izjemno dobro. Dicker je svoj prvenec izdal leta 20...

Salla Simukka je s prevodom Bela kot sneg kot nalašč k nam prispela z začetkom poletja. Poletje je bojda bolj naklonjeno krimičem. Z glavo na off in nasiljem v knjigi. Tam, kjer mora biti. Nasilje, ne glava. Nekoč si bom zagotovo vzel čas in temeljito raziskal, če a.) to, da poleti raje beremo krimiče, res drži ali gre le za varljiv občutek in b.) ali je branje o nasilju, kriminalu res sproščujoče. Oboje bom vzel kot delovno predpostavko. Zdi se, da drži. Iskanje zapletenih monolitov človeške psihe, preiskovanja temačnih globočin človekovega nerazumnega delovanja, neskončna nedoumljiva moč, do kod lahko raztegnemo iznajdljivost pri nemoralnih dejanjih, vse to in še mnogo več najdemo v žanrskih delih, ki pa vendarle privlačijo. Ena sicer bolj kot druga. A ljudje radi beremo takšne zadeve predvsem zato, ker radi vidimo, kako dobro premaga zlo in če smo kot bralci lahko soudeleženi pri razvozlavanju skrivnostnih zapletov – čeprav na koncu niti niso tako skrivnostni ali prepleteni – in se ...

Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini . vir slike: emka.si In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino? Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena , starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnic...

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik , ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje , mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zao...

To, da se avtor ali avtorica pod svoje lastno delo podpiše z nekim imenom, ki ni tisti, pod katerim ga ali jo poznajo drugi, ni nekaj novega. Prav tako je povsem jasno, da se za takšno odločitvijo skriva več možnih razlogov. Lahko gre za nekoga, ki ima pred očmi višji vsebinski cilj, ki ga nikakor ne želi podvreči kontekstualnemu okvirju svojega imena, najsibo ta znan ali pa neznan; lahko gre za nekoga, ki bi z uporabo svojega imena lahko škodil samemu sebi ali komu svojih bližnjih; lahko gre za marsikaj - tudi za to, da je nekdo svoje ime že posvetil enemu svetu in sklepa, da ga nihče pravzaprav ne vidi v katerem od svetov, ki so zunaj. Ta sklep niti ni tako iz trte zvit, če dobro pomislimo. Boji se, da bo fascinacija nad uspehom, ki ga je doživel ali doživela v tem svojem svetu enostavno premočno zacementirala njegovo ali njeno mesto v njem. Onkraj te fascinacije tega avtorja ali avtorice ni. Preprosto ne obstaja. Zato, si predstavljam, je takšnemu avtorju ali takšni avtorici lahko ...

Letos nekoliko kasneje, a vendar: moje čtivo poletnega branja 2014. Čeprav vem, da smo že krepko v poletju in da marsikdo že ve kaj bo bral v tem obdobju, ko mu že folklora prišepetava litanije upravičenosti te aktivnosti. Moje branje bodo letos sestavljale zvečine krajše knjige, iz povsem objektivnih razlogov. Vseeno pa mislim, da bo šlo za sila fine knjige. Najprej je tu Klic kukavice , v katerem se J. K. Rowling spopade z izzivom žanrskega pisanja in stopi v svet napete kriminalke. Vsekakor tu veljajo drugačna pravila, kot v fantaziji, a kritike so knjigi naklonjene, zato tole zagotovo ne bo brca v temo. V kupčku je tudi Slovo od Berlina Christoperja Isherwooda . Preprosto zato, ker imam z zbirko Moderni klasiki zelo dober odnos. Vedno znova mi ponudi nekaj več od običajnih romanov in nekaj mi pravi, da tokrat ne bo nič drugače. Sicer pa gre za zgodbe, ki so postavljene v Berlin v začetku 1930ih, ki je v tistem času (baje) ponujal dekadenco in vznikajoči nacizem v isti sapi...

Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt. To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna mo...

Projekt Rosie  (Graeme Simsion) je ena tistih knjig, ki navkljub lahkotnemu branju in trivialni zasnovi romantične komedije, pozornemu bralcu ponudijo veliko več. V marsičem tako spominja na lanskoletno branje Ob tebi , ki se je hočeš nočeš relativno hitro sprevrglo v navijanje za lep konec zgodbe. A ko zapreš knjigo, je ostalina vseeno pomenljiva. Za kaj je šlo to pot? (vir slike: bukla.si) Projekt Rosie je izjemno kratkočasna in prijetna zgodba z dovolj inteligence, da bo nekajdnevno zatočišče ponudila tudi nekoliko zahtevnejšemu bralcu, ki bi si želel oddiha od kake (vendarle velikokrat le navzven) resnejše literature. Gre za zgodbo izrednega profesorja genetike v srednjih letih, ki se odloči, da bo do potankosti racionaliziral svojo pot do bodoče neveste. To napravi tako, da sestavi vprašalnik, ki mu služi kot nekakšen filter, ki bo vnaprej precedil vse tiste neprimerne kandidatke, s kateri bi zgolj zapravil koristen čas. Seveda ima pri realizaciji iskanja na t...

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Ve...

Nemalokrat se mi dogodi, da sanjam zgodbe, ki jih berem. Kar je po svoje nekoliko čudno, saj običajno poslušam kar precej mnenj, da se v sanje prikradejo bolj zadeve, ki jih doživimo na vizualnem področju, torej, da jih vidimo. Ker naj bi se sanje dogajale v slikah in slike se nato povežejo v svojo zgodbo, ki nam svoj film plete ponoči v glavi. Freud k temu doda še željo in zaključi, da so sanje prav zato kraljevska pot do nezavednega. Ker so neposreden prikaz tega, česa te je strah, kaj si želiš, o čem premišljuješ. In pri tem sanje kurijo gradivo, ki ga skozi oči dobijo možgani. Žal sem o tem premalo podkovan in zato bom raje utihnil že na tem mestu. Dejstvo je, da poznam malo ljudi, ki bi sanjalo knjige. Lahko gre za slab vzorec. Ali pa je v resnici nekaj na tem. (vir slike: mladinska.com) Kakorkoli že, zgodilo se mi je nekaj dni nazaj, ko sem zaključil sila zanimivo kratko branje z naslovom Trgovinica za samomore (Jean Teulé), da sem o tej knjigi sanjal. Pa ne sanjal s...

Povsem zrel sem bil za eno knjižno utrgancijo. Ne verjamem namreč tistim, ki trdijo, da lahko berejo le resne knjige, knjige, od ''katerih nekaj odneseš'', od filmov gledajo le Tarkovskega in se v pogovoru nikoli ne poslužijo kakih neumnih tem, ki so tam le zato, da skrajšajo čas. Če vam uspe živeti resno življenje in se ukvarjati z resnimi problemi le na resen način, potem seveda kapo dol. Jaz vem, da tega ne zmorem. Brez sproščenih umojebov, ki so tu zato, da zabavajo in ponudijo ciničen, smešen, neškodljiv in hkrati popolnoma nekoristen način preživljanja časa, bi sam postal tak ljubek umojeb. Potem pa si zamislite, kako bi bilo, če bi se na svetu sprehajalo preveč takšnih ljubkih… aja,… ne, slaba primera. My bad. Kakorkoli že, knjiga z zgornjim naslovom spada v kategorijo popolnoma nekoristnega branja, ki pa močno zabava.  (vir slike: bukla.si) O tem delu sem dobil že nekaj vprašanj. Marsikoga je spodbodel nekoliko neumen naslov, ki ne pove ničesar, a vse...

Zopet krimič . Tako pač je, žanrska literatura je pri meni funkcija zapika. A veš tisto, ko imaš en priljubljen prostor v gozdu, najljubši sedež v kafani ali mehurček v glavi, kamor se zatečeš, ko imaš vsega drugega overload. No ja, mogoče tega ne potrebujejo vsi. Jaz se tja se z veseljem vračam na oddih, ker mi je fino reševati zapletenke in se navdihovati nad detektivskimi sposobnostmi sebe kot bralca. Krimiči so pač kul. Eni so boljši, drugi malo slabši; eni zelo predvidljivi, drugi te držijo pokonci do zadnje strani; eni so kljub predvidljivosti zelo berljivi, drugi te na koncu navkljub velikemu razkritju lahko pustijo hladnega. Kje se tukaj najde Harlan Coben ? (vir slike: emka.si) Coben se mi je vtisnil v spomin pred časom, ko je bila njegovo pisanje v Ljubljani oglaševano celo prek plakatov, česar ne vidim pogosto. Ali pa je bil plakat tako uspešen, da mi je ostal v spominu. Oglaševanje branja in knjig se mi na splošno zdi v redu. To v večini primerov ni prodajanje m...

Odkar sem pred dnevi obrnil zadnjo stran Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela , se kar neverjetno velikokrat zalotim pri branju odzivov na to knjigo. Med ljudmi, bralci in nebralci seveda. Ne toliko stroke. In branja so zanimiva, pozornega bodo popeljala od pohval do slabih kritik. Ob vsem tem se večkrat nasmejem, dostikrat prikimam, nekajkrat nemalo užalostim in obenem tudi razveselim. Všeč mi je doba, ko literarno delo dviguje prah. A bilo bi bolje, če bi ga dvigoval post festum branja vsaj nekaj poglavij, ne pa, kot se zdi, post festum branja naslova. (vir slike: knjigarna-beletrina.com) Moja izkušnja z Vojnovićevim romanom je super dobra. Inteligentno, tenkočutno, psihološko dovršeno napisano občutje mladega Vladana, ki se znajde na razpotju in v prihodnost lahko vidi le tako, da zaključi in dokončno obračuna z duhovi preteklosti. In to je to. Sledi izjemno berljiv in neprisiljen spust v njegovo popotovanje, v katerem išče svojega očeta in mu gume prečijo ceste do ...