Konteksti

vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim . Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca . Oba dela v središče postav...

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija , ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja . Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84 , pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali . vir slike: emka.si Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi ...

Spoštuj očeta in mater. Dokler ju ne spoštuješ več. Spoštuj družino, dokler je tu. Ali pa jo pripelji nazaj, ko je izginila, da jo boš zopet lahko spoštoval. Vse je v družini, vse lepe in vse grde stvari. Tudi tam, kjer družine ni. In so zato potrebni dodatki, da je življenje lahko nosilec klica želje po tem, da jutri pride. Smisla, vrednosti, pljunka na sovražnikovem obrazu in lepila, s katerim skupaj povežeš razbito ogledalo in v njem dvojno podobo samega sebe. Tistega, ki si in tistega, ki je s tabo. Ker je nastala praznina, ki si jo moral zapolniti. In potem se gledata, se pogovarjata in se odločita, da bosta spoštovala družino. A ogledalo zasuče nazaj popolnoma druge besede, nezmožne strinjanja z originalom. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati . Nemara pa je res ni in je vse svojevrsten original. Tudi odmev strte slike pred ogledalom lastne razdvojene podobe. Ki zdaj ni podoba, temveč bitje na sebi. In ta pravi, da je treba pripeljati družino nazaj, razrešiti samega sebe skozi...

Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke , roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature. (vir slike: sanje.si) Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljud...

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca , Ljubi moj sputnik , 1Q84 … Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove ...

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca . Kot je Kant izdal Prolegomeno , v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma . Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri . vir slike: brightbooks.co.uk ...

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju ? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene? vir: emka.si Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo ...

Kronika ptiča navijalca je zadnje prevedeno delo Harukija Murakamija, na voljo v slovenskem jeziku. Seveda ne gre za zadnje Murakamijevo delo, kajti napisano je bilo že pred 20 leti. In, nekako tako, kot ne boste Laphroaiga ponudili nekomu, ki ni vajen resnih enosladnih škotov, najbrž tudi Kronika ni delo, ki bi bila najprimernejša za nekoga, ki ni vajen Murkamijevega sveta. A ta najbrž je le predpostavka, ki jo lahko preberete tudi kje drugje. Resnica je lahko povsem drugačna. Lahko je tudi nezmotljiva v tisti sproščenosti, ki čarovniško povleče niti iz sveta domišljije enega največjih pisateljev, jih nekje pred tvojimi očmi, čeprav ne veš natanko kje, spretno zveže v nerešljiv klobčič. Takrat, ko je narejen, je urok že popoln in tvoje oči ima pisatelj posihdob negibno na sebi. Težko greš proč, nekaj povsem neprekosljivega je na načinu, kako gibko se te niti ponovno razpletajo in zapletajo hkrati. Kronika ptiča navijalca je Murakamijeva klasika, vsaj v tem nezmotljivem in privlačnem...

Tokrat sem si zaželel nekaj svežega na področju žanra, ki se mu neusahljivo vdajam že dolgo. Kriminalni romani so mi vsekakor en tak knjižni fast food, ki ga brezmožgansko lahko berem, ga hitro požiram in nato relativno hitro tudi pozabim. Ker sem strasten ljubitelj skandinavskih avtorjev, vsaj kar se žanra tiče, sem si zaželel nekaj drugačnega. Z drugega konca sveta. In ja, zadeva je bila precej drugačna. (vir slike: mladina.si) Rez ni klasičen kriminalni roman. Običajno imajo kriminalke strukturo, kjer na je na začetku predstavljen bolj ali manj grozljiv umor ali kaka podobna barabija, bodisi preko žandarjev, ki na primeru delajo bodisi prek podrobnosti dogajanja te barabije same. Nato pa sledi dolga pot, polna temeljitega preiskovanja, ki v končni fazi pripelje do tega, da izvemo, kdo je barabijo storil. Tu se v resnici kar lomijo različni nivoji pripovedništva in izgradnje kompleksnosti, kajti spekter tega žanra lahko zajema zelo zapletene zgodbe; obstajajo seveda tudi zgod...