Konteksti

Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A t a zgodba je popolnoma drugačna . Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva . In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino . A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine. 

Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In ...