26. julij 2018

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

vir slike: modrijan.si
Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec, za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi. Amanda Mihalopulu ne ponuja preproste linearne izkušnje. Tako kot ima čas v nekem odnosu, s spomini vred zelo pomembno vlogo, je tudi roman napisan v čistem rokenrolu. Stik bralca s prostorom in časom pripovedi je, v skladu z naracijo spominov, ki so bržkone natanko tako neurejeni, bitka s koncentracijo. Bitka, ki pa jo Amanda dobi zaradi dobrega pisanja.


Iskriva pripoved torej pelje od otroštva dveh deklet do njunih tridesetih. Spremljamo devetletno Mario, ki je pristala v Grčiji, kjer si ne želi biti. Pogreša svoj dom v Ikeji. V Nigerijo jo vlečejo spomini na hišo in vse, kar se je tam dogajalo, tudi ljudi in očeta. V Grčijo sta odšli skupaj z mamo,

11. julij 2018

Nespečni: o ljubezni in brez imen

vir slike: emka.si
Goran Stojičić je v pogovoru za srbski portal Crna ovca izjavil, da je sam črna ovca postal s trenutkom, ko je o ljubezni začel pisati drugače, v vseh njenih niansah, o katerih piše z minimalnim številom besed. In s tem opravil tudi enega najkrajših povzetkov svoje zbirke kratkih zgodb Besani, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Knjigo so v prevodu Tatjane Cestnik oskrbeli pri Mladinski knjigi pod naslovom Nespečni.

V zbirki nas pričaka 35 zgodb, ki so zgrajene na različne načine. Različnih dolžin, različnih oseb in krajev, različnih potekov časa. Zgodbe, v katerih se zdi, da ne gre česar koli predpostavljati; zgodbe, ki znajo presenetiti. Večina njih odgovarja vprašanjem ljubezni. Razmerij, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Nadnaravnih moči, ki jih daje ljubezen in nemogočih odločitev, ki jih zaradi nje sprejmemo. Je pa tudi knjiga, ki ima navodilo za branje. In tam najdete priložnost, da vsaki zgodbi dodate tudi glasbo, ki jo je avtor izbral. S tem branje dobi nove interpretacijske razsežnosti. Če ste pripravljeni temu slediti seveda. Ni pa nujno. Je pa zanimivo, kako sem ravno nedavno bral Davorina Lenka, ki je še mnogo bolj vsebinsko zvezal glasbeni in besedni izraz. In če bi se mi kje zdelo mnogo bolj potrebno posamezne besede opremiti z glasbo, je to pri Beli pritlikavki. Tule, v Nespečnih, učinkuje tudi brez.

Knjigo Nespečni lahko berete kot vsako drugo. Udobno se namestite in začnete. Z nekaj dodatnimi koraki pa zelo hitro in preprosto postane multimedijska.

Massive Attack, Tom Waits, Bryan Ferry, Tears for Fears, Air, Morphine, Alice in Chains, David Bowie, Depeche Mode, Amy Winehouse, tudi PJ Harvey, Roy Orbison in Nick Cave ter ostali peljejo
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...