Krvavi poldnevnik je roman, o odločitvi za katerega se verjetno vprašuješ kar nekaj časa. Ko končaš s tem branjem, si preprosto pretresen, prebutan in odvržen kot nepotrebna cunja tja pod lijak, čakajoč na naslednje pomladansko čiščenje, ko boš zopet uporaben. Zato obstajajo tudi druge knjige, takšne, ki ne terjajo toliko v zameno. Obstaja namreč nekaj največjih mojstrov, ki so sposobni preseči preprosto naracijo in napraviti nekaj, kar v glavi bralca zapusti apokaliptičen mir. Pri tem, da tu ne gre za preprosti mir, ki bi se bratil s spokojnostjo, temveč gre za mir, ki je tišina. Predvsem tišina, ker zahteva molk in premislek, tudi če ga nočeš. V skladu z Wittgensteinom, da je treba o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, pač molčati. V druščino mojstrov te nepovratne stezo bi štel recimo še Leonarda Cohena z mnogimi vrsticami (na primer tista z There is a crack in everything. That's how the light gets in ) , pa Nick Cave, predvsem s poezijo, a tudi s svojim Ko je oslica zagled...
Med policami, pred zaslonom.