Konteksti

Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove , Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo , kjer je to upokojensko not...

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku , ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine. vir slike: emka.si Analfabetki je ime Nombeko in pr...

Prvenec Jonasa Jonassona je izjemna knjiga. Tako trdijo vsi, na katere je moje oko naletelo v vsakodnevnih spletnih druženjih. Ne vem, če so ga vsi ti tudi prebrali, a to v resnici sploh ni pomembno. Mnenje imaš lahko o marsičem, česar se ne dotakneš. Pa tudi to ni pomembno. Bistveno je, v mojem primeru, da gre tu za knjigo, o kateri je nasploh težko pridobiti negativno mnenje. In sedaj, ko zadnje strani, bolje zadnje povedi epiloga Stoletnika, gledam v rit, kako polzijo dol po goltancu, čakajoč na mentalno prebavo, tudi sam opažam, da bom o Stoletniku stežka povedal kaj slabega. Zato bi  takšni poizkusi bile bučke in slednjih se nikakor ne lotim, če imam občutek, da bodo obtičale nekje v neizrekljivih vicah, očiščujoče svojih grehov slabih misli in čakajoče na vstop nazaj v raj dobre volje. Ker natanko tu zdaj sem. Ko so zadnje povedi izginile po bralnem goltancu in se moram od Alana, Stoletnika, počasi posloviti.  (vir slike: emka.si) In zakaj je knjiga ta...