Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice in kdo ne. Takšni trendi se nato pogosto nadaljujejo tudi kasneje. Seveda sem brez znanstvenih dokazov, to so zgolj osebna opažanja in občutki. A na podlagi slednjih bi prisegel, da ima mladinska književnost izjemno pomembno nalogo ohranjanja bralne kulture v najstniških letih.
Sicer mladinske književnosti kot vsebinske oznake v kakem drugem kontekstu ne razumem. Sploh. Zgodba je zgodba, roman je roman in če naj bi nagovoril bralce, svoje zanimivosti po mojem ne bi smel graditi na nobeni ozki ciljni skupini.
Delo Solze so za luzerje, ni takšno. Berljiva in hkrati pretresljiva zgodba nagovarja različne like sodobne družbe. Še več, postavlja se v njihovo kožo. Še več, znotraj različnih likov prepozna različnost tudi na nivoju človeka kot dela nekega lika. Zato je pisateljica opravila pogumno delo, ki je verjetno terjalo kar nekaj avtorske empatije, da pije vodo. In, za razliko od sodobnih trendov uspešnih mladinskih branj, ki meri predvsem v fantazijsko literaturo in so pri tem hudo učinkoviti, je prijetno med novostmi na policah najti tudi nekaj, kar v izrazju svojega pomena ne uporablja simbolike in drugih fantazijskih estetskih elementov. Nikakor ne trdim, da je fantazijska literatura brezvezna, ne razumite me narobe, govorim le, da je prijetno brati sodobno delo, ki osredišča predvsem mladino in svojo zgodbo podaja z elementi, ki jih ima mladina na dotiku današnjega dne.
Sicer mladinske književnosti kot vsebinske oznake v kakem drugem kontekstu ne razumem. Sploh. Zgodba je zgodba, roman je roman in če naj bi nagovoril bralce, svoje zanimivosti po mojem ne bi smel graditi na nobeni ozki ciljni skupini.
(vir slike: emka.si)
Zgodba Solze so za luzerje ni preprosta. Pravzaprav bi se lahko imenovala 50 odtenkov bede, a bi lahko izpadla preveč pesimistična. Vsekakor pa zgodba ni preprosta. Govori o družini, ki ima opravka z nasilnim očetom. Mati neke noči sklene, da ima vsega dovolj in pobaše otroka (najstnico in malčka) ter pobegne najprej v krizni center, nato v varno hišo. A problemi s tem nikakor niso rešeni, saj mora mati sedaj poskrbeti za ločitev in otroka. Predvsem je seveda na paleti Ajda, učenka zadnjega razreda osnovne šole, ki mora v novo šolo, k novim sošolcem, v iskanje novih prijateljev, pač vsega novega. In pri tem ji v resnici ne pomaga prav veliko ljudi. Nekateri nočejo, drugi ne vedo kako, nekaj pa takšnih vendarle je. Tako spremljamo zgodbo te male družine, predvsem Ajde in njene mame, kako si bosta organizirali prihodnost in kakšne prepreke bosta doživeli na poti do tja. Še poseben poudarek pa zgodba nosi na Ajdinem vključevanju in iskanju prostora v novi šoli. Več ne povem.
Avtorica je torej, kot rečeno, zastavila predvsem pogumen pristop, ki terja ogromno empatije. Zaradi tega, ker je zgodba sestavljena iz različnih gledišč na situacije, ki se odvijajo. Spoznamo tako to, kaj se odvija v glavi Ajde in njene mame, kot tudi to, kako na vse skupaj gledajo zaposlene in prostovoljke v varni hiši, pedagoginja v novi šoli, razrednik, sošolke in nekatere druge stanovalke v varni hiši. In večino časa zadeva štima. Le včasih imaš kot bralec malo pomislekov. Vseeno ugled tega načina podajanja zgodbe ni ogrožen. Užival sem in hvalim pogum k odločitvi za prvoosebno pripoved, ki ni omejena na eno osebo. Mogoče me vseeno moti, da 'oče', nasilnež, zaradi katerega se je vse pričelo, ni prišel do besede. A že tako kompleksna zastavitev bi na ta način preveč relativizirala problemsko rdečo nit, česar si avtorica mogoče pametno ni privoščila in s tem na drugo stran tveganja postavila le kakšno mimobežno oznako stereotipiziranja moškega nasilja. Zato odpustim, brez težav.
Naslednja zadeva v zvezi s pristopom je pravzaprav takšna, da še vedno premišljujem, koliko me v resnici moti. Gre za to, da se avtorica ni obremenila le z enim sodobnim problemom, temveč si je glavne junake drznila hkrati obremeniti z dvema velikima težavama, s katerima si lahko in tudi si (kot bi rekla Vid in Pero) žal družba postreže vse prepogosto. Povsem dovolj, sploh za mladega bralca, bi bilo, da bi se roman razvijal v smeri razumevanja in soočanja z nasiljem v družini. To je v bistvu velika stvar. Nemogoča stvar. Zadeva, ki je ne gre tolerirati. In vendar je avtorica na vrh tega položila, pravzaprav poudarila še nasilje in šikaniranje, ki se odvija med mladimi v šoli. Še več, med mladimi ob koncu osnovne šole. Med mladimi v istem razredu. V knjigi smo priča nekakšni slovenski verziji Kingove Carrie (vendarle ne čisto v celoti, na srečo manj krvavo in brez telekineze) in v resnici je grozno. Bralci moramo bojevati in stiskati pesti za (vsaj) dve situaciji, za kateri si želimo, da se razrešita. Na kakšen način se zgodba odvije, preberite sami. Poudarjam, da je ta dvojna situacija močno napeta, a spisana z dobrim občutkom.
Naslednja zadeva v zvezi s pristopom je pravzaprav takšna, da še vedno premišljujem, koliko me v resnici moti. Gre za to, da se avtorica ni obremenila le z enim sodobnim problemom, temveč si je glavne junake drznila hkrati obremeniti z dvema velikima težavama, s katerima si lahko in tudi si (kot bi rekla Vid in Pero) žal družba postreže vse prepogosto. Povsem dovolj, sploh za mladega bralca, bi bilo, da bi se roman razvijal v smeri razumevanja in soočanja z nasiljem v družini. To je v bistvu velika stvar. Nemogoča stvar. Zadeva, ki je ne gre tolerirati. In vendar je avtorica na vrh tega položila, pravzaprav poudarila še nasilje in šikaniranje, ki se odvija med mladimi v šoli. Še več, med mladimi ob koncu osnovne šole. Med mladimi v istem razredu. V knjigi smo priča nekakšni slovenski verziji Kingove Carrie (vendarle ne čisto v celoti, na srečo manj krvavo in brez telekineze) in v resnici je grozno. Bralci moramo bojevati in stiskati pesti za (vsaj) dve situaciji, za kateri si želimo, da se razrešita. Na kakšen način se zgodba odvije, preberite sami. Poudarjam, da je ta dvojna situacija močno napeta, a spisana z dobrim občutkom.
Roman ima mnogo dobrih plati. Najprej so tu ženske bralke,matere, ki nemara že predolgo trpijo nasilje v domačem okolju in ta zgodba jim pokaže, kako se vse skupaj lahko odvije tudi v lepšo smer. Neukemu bralcu prikaže pomen kriznega centra, varnih hiš, svetovalk in prostovoljk, nenazadnje tudi solidarnost sostanovalcev v varnih hišah. Vse skupaj se je danes izjemnega pomena. Nato bo mlademu bralcu, ki ima težave v prilagajanju šolskemu okolju, pokazal, kako se vsemu temu tudi upreti. Bralci starši bodo v knjigi našli poskus uvida v življenje svojih petnajstletnikov. In še marsikaj drugega. A tisto, kar sem sam dojel kot najbolj pretresljivo pri vse skupaj, je nekaj drugega. Namreč zelo dober psihološki profil devetošolke Ajde, ki se lahko (vsaj na začetku) tudi ne strinja z maminim načrtom in pobegom od doma. Ki se mora z vso gnojnico, ki ji jo drugi zlivajo po glavi, soočati brez osnovnega pozitivnega zagona (mama je imela od vsega začetka cilj, h kateremu je bila usmerjena, Ajda pač ne) in mora do tja šele priti. Ajda je središče romana. Vse se odvija okoli nje. Vsi si prizadevajo priti do nje. Nekateri bi jo radi tudi le izrabili kot obvod za svoje interese, drugi za interese tretjih, nekateri pa jo imajo preprosto radi. Prav zaradi tega, kako se bere Ajda, je knjiga super.
Upam, da knjiga, zaradi svojih mestoma izrazitih tendenc k pojasnjevanju življenja mladih, predstavljanju vloge varnih hiš in osveščanja mladine glede uporabe Facebooka, ne bo pristala le na seznamih branja, ki se ukvarjajo z mladostniško problematiko. Zasluži si tudi drugih bralcev. Zanimivo čtivo, ki pritegne.
O knjigi tudi na:
Ma kaj je ta depra
OdgovoriIzbriši