Konteksti

vir slike: emka.si O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko. V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328 . Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sred...

vir slike: bukla.si Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots . V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War , v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je ...

vir slike: miszalozba.com Knjige kot zapis misli nekega časa , tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve , mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje . Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja , nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje . Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku , nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale . In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba . V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš . Grad G...

vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian , ko je dejal: " To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati. " In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti . Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne iz...

vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega , Popek sveta . Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki . Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe , da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je...

vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo . Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva...

vir slike: modrijan.si Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig , se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza , ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik . Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo...

vir slike: bukla.si Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor , prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni...

vir slike: goga.si Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje . In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir . Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna , kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah . … kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ...

vir slike: beletrina.si Čas lahko merimo s povsem svojimi vatli. Od nekod se prikrade prej in se hipoma spremeni v kasneje, za seboj pusti spomin in na novo nastavi možnosti. A vsega tega si ne moremo tako zlahka predstavljati. Zato imamo stvari, podobe, oblike. Zato imamo besede in obraze. Ti so sestavljanke spomina in oprimki trenutka, v katerem prebivamo . Besed je lahko malo, a tisto, kar opisujejo, za nekoga pomenijo vse, da stvari postavi na svoje mesto. Obrazi in besede. Skozi slikanje spominov, ki bi jih lahko bilo za celo življenje. Veselja, nesporazumov, sreče in bolečine. Toliko tega na nekaj straneh. Za skoraj celo življenje. Prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset , mi je v roke takorekoč porinila urednica Špela, ki mi ga je priporočila, takole v mimobežnem srečanju. In prav je bilo tako. Najbrž je povsem neumno slediti zgolj nekemu začrtanemu seznamu, ki zaradi količine zamujenega, neodprtega in neprebranega tako ali tako nima globljega smisla. Zato sem ve...

vir slike: emka.si V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva . In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo...

vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec , za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico , v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi . Amanda Mihalopu...

vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega . Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča , v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih . Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine . In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen . Takšna in drugačna.  Piše...

Moderni klasiki so zbirka za posebne okuse. Z njimi odkrivamo nova prostranstva občasno povsem norih in nepričakovanih jezikosukov; v besedilih povsem neposredno ali skozi neusahljivo moč metafore sunkovito brcajo zaspane v globlji pogled na to, kar je. Zbirka, ki ne izbira sredstev. In v to izvirnost se je natisnil tudi prevod Augusta Monterrosa. Monterroso je slavni gvatemalski pisatelj, ki je štedil z besedami, nikakor pa s pomeni. To je avtor, ki je napisal najbrž najkrajšo kratko zgodbo vseh časov . Roberto Bolaño, ki smo ga v isti zbirki brali v 2666 , je v četrtki točki Nasveta o umetnosti kratkih zgodb zapovedal, da je potrebno brati Augusta Monterrosa (poleg nekaterih drugih). Izbor kratkih in še krajših zgodb v Zgodbe, basni, utrinki, prinaša posebne in raznolike vpoglede v avtorjevo ironično izpraševanje sebe, svoje pisateljske poklicanosti, geografske (ne)določenosti, političnosti in preko razgibane moči vpliva kratkost teh zgodb, tudi neusmiljeno kritičnost do družbe ...

Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja , ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabav...

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje. vir slike: emka.si Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.

Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To,...

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati in...

Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem , v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA . Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega dož...

Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila...