21. avgust 2018

Stebri zemlje (trilogija Kingsbridge): med Igro prestolov in Naseljenci otoka Catan

vir slike: bukla.si
Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo, izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar. In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje, je pred kratkim zopet prišel na naše police. V novi ediciji, z novim prevodom, ki še ni povsem zaključen in zopet z neverjetno zgodbo, dolgo in prekratko obenem. Takšno, za katero upaš, da se ne bo nikdar iztekla, pa vendarle obenem vsaj malo dvomiš, kako bo še naprej uspel sestavljati mozaik pomenov, intrig in gradnje za tiste čase neverjetnih stavb.

To so Stebri zemlje. Najbolj uspešna trilogija Kena Folleta, ki jo je začel pisati že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pri nas bo za prevode poskrbela Mladinska knjiga in zaenkrat imamo na voljo prvi del trilogije, ki se v dveh zvezkih razteza čez tisoč krepkih strani. Na teh straneh, ki tekoče bralcu predočijo dogajanje v treh generacijah mladih in starih, različnih stanov in družbenega vpliva, kako pišejo zgodovino. Vsak na svoj način. Gre za stebre zgodovine. Ljudi, ki z vplivom na sočloveka in družbo krojijo usodo mnogih, sami pa so soočeni z različnimi strahovi in nepopravljivo poškodovani v ljubezni, ki jim, tako kot marsikje še danes, povzroča strašanske težave. A ne le za stebre zgodovine. Tu so tudi drugačni stebri. Tisti čisto pravi. Tisti, ki iz zemlje vzdigujejo velikanske stavbe in bogaboječe ljudstvo spominjajo na vsemogočno božjo prevlado nad vsem. Stebri, ki naredijo stolnice, stolnice, ki naredijo pomembna mesta. Ta so pomembna ne le kleru, ne le bogu, pomembna so plemstvu in kralju. Pomembna so popotnikom in pomembna so vsakemu, ki hodi mimo. V mogočnih gradnjah je prebivanje, je misel in je življenje. Je čas, ki ne mine in je lepota. Je umetnost in tu so krila večnosti. Ne glede na vse, kar
boste v knjigi prebrali, je to tisto, kar se zdi rdeča nit knjige. In prebrali boste mnogo.

Kot rečeno, se dogajanje Stebrov zemlje razteza prek več generacij. In pravi nesmisel bi bil vse skušati opisati v teh nekaj vrsticah. A po drugi strani je nekaj povsem drugega, če se dotaknem glavnih oseb, v kontekstih katerih Follett piše. Najprej je tu zidar Tom. Njega spoznamo prvega. Živi skromno, z družino, v kateri so njegova žena Agnes, sin Alfred in hči Martha. Preživlja se z gradnjo, veliko ve o zidanju in velikih gradnjah, trenutno zida za Williama, earlovega sina, ki naj bi se po poroki preselil v to hišo. Tom je izjemno pošten in dober človek, ki živi za družino, a njegovo srce hrepeni le po enem, to je gradnji stolne cerkve. Zaradi te srčne želje, obsesije pravzaprav, se je pred časom tudi odpovedal mirnemu življenju, v katerem bi bil sicer nekoliko nepomembni zidarski mojster, a družina bi bila varno preskrbljena. To je bil tudi Follettov uvodni konflikt, ki ga je namenil mojstru Tomu in s katerim je bralcu jasno dal vedeti, da bo Tom življenje pravzaprav preživel v iskanju priložnosti za gradnjo nečesa zares velikega. Agnes, njegova žena, je temu nekoliko manj naklonjena, še posebno, ker sta zanosila z novim otrokom, a moža in njegovo voljo spoštuje.

Mama, saj kaj drugega ni vredno graditi. Cerkve so večje, višje, lepše, težje jih je zgraditi, pa več okrasja imajo in kipov kot katerekoli druge zgradbe.

Wiiliam, mladi plemič, ki mu je Tom gradil hišo, njegovi družini pošteno prekriža načrte. S svojim pribočnikom in vedno najboljšim prijateljem Walterjem je nekega dne prihrumel do Toma in povedal, da je poroka odpovedana in ustavil gradnjo, odpustil delavce. Tom se je z družino odpravil s trebuhom in zidarskim orodjem za kruhom. Ob Williamu bo bralec izgubil veliko živcev, saj gre za utelešenje sadističnega in izprijenega, do obisti pokvarjenega uma, ki načrtno povzroča škodo na vsakem koraku, žal pa mu zgodovina v svojih intrigah omogoča, da se vsakokrat, ko pade, vedno znova pobere in dobi zagona za nadaljnjo škodo, ki jo ima povzročiti. Kdor uživa v spremljanju Igre prestolov, s katero imajo Stebri zemlje kar nekaj skupnega, naj se spomni na mladega kralja Joffreya Baratheona, pa mu bo takoj jasno, o čem pišem.

A Tom se nikakor ne zdi glavni problem, ki ga ima William. Ta se sicer zdrzne ob omembi pekla, ker je bilo posmrtno prekletsvo nekaj, česar si ljudje v tistih časih resnično niso želeli, a vendarle so mu slava in moč, gonja in zločini iz strasti, ki jih je uganjal ob vsaki priliki, pomenili gromozansko željo. In vsi tisti, ki ga pri izpolnitvi tega ovirajo, so tisti, ki jih je treba pobrisati. Tu se zdi njegov glavni nasprotnik prior Phillip. Tudi ta je izjemno pomembna oseba. Pravi junak Stebrov pravzaprav. Mož, ki živi božje zapovedi in dela vse, da bi izboljšal položaj cerkve, še posebno samostana, v katerem je bil izbran za priorja. To je samostan v Kingsbridgeu. Pri svojem delu, uveljavljanju pravic za samostan in vodenju življenja menihov je predan in pravzaprav čez in čez zelo pošten in pravičen človek, ki se mora večkrat poslužiti tega ali onega trika, da doseže svoje, a ti ob plemenitemu cilju zbledijo, še posebno ob rečeh, ki se jih poslužijo njegovi nasprotniki. Tudi v cerkvenih vrstah. Tu je namreč Waleran Bigod, vedno kako mesto na cerkveni lestvici višje, a mnogo nižje v pohlepu in skrbjo za posvetne radosti.

Zdaj si je pred oči priklical cerkev, kakršna bi bila videti z zahoda. Polovični loki bi spominjali na krila jate ptic, poravnanih v vrsto, kakor, da bodo vsak hip poletele. Morali bodo biti masivni. Če bodo dobro zgrajeni, bodo lahko vitki in elegantni, lahki, pa vendar močni, tako kot ptičja krila. Krilati oporniki, je pomislil, za cerkev, ki bo tako lahka, da bi lahko vzletela.

Tu je tudi Ellen. Mati samohranilka, ki s sinom Jackom živi kot izobčenka v gozdu. Do klerikov in plemičev ima neskončno zamero saj so po krivici obsodili in obesili njenega moža Jacka, očeta njenemu sinu. Ellen je posebna ženska, zelo sposobna in neodvisna, a pripravljena pomagati, ko je potrebno. Tako se je srečala tudi s Tomovo družino in jim pomagala, ob smrti Agnes pa se je pridružila Tomu kot njegova partnerka. Tudi, ko je ta zaradi lakote in pomnjkanja bil primoran pustiti svojega novorojenega sina pri menihih in iskal dela v gradu Shirinškega earla.

Tam živi earl s svojo hčerjo Alieno in sinom Richardom. Aliena je fatalna ženska, ki po vrsti odbija vse snubce, tudi Williama. In tam pride do prvega večjega spopada, ko se karte moči prvič močno premešajo. V ozadju je boj za prestol in William kot pretendent za mesto earla, še posebno pa zaradi zamere do Aliene, ki ga je odbila, z veseljem silovito napade grad. Takrat se Tom ponovno poda v iskanje dela in hrane ter z družino končno pride v Kingsbridge, Aliena postane begunka tudi sama in Richardom išče pot preživetja, Phillip skuša v red spraviti Kingsbridge in po požigu cerkve išče tudi načine, kako bi jo ponovno zgradil. Seveda najde Toma. Na drugi strani pa so William, Waleran in drugi, ki imajo svoje načrte.

"Prisegam pri vsem, kar je sveto, da nikoli ne boš postavil svoje cerkve."

Zgodba tako neusmiljeno poteka z ubijalskim tempom naprej. Vmes med poglavitne protagoniste stopijo tudi otroci, še posebej antagonija med Alfredom in Jackom, z Alieno na sredi. In naslednja generacija, v kateri je kakopak tudi Jonathan, tisti otrok, ki ga je bil pred mnogimi leti Tom primoran pustiti pri Phillipu in njegovih menihih. Vmes pa kamni, malta, načrti, potovanje po Franciji in Španiji, iskanje zgleda v celinski arhitekturi, predvsem pa iskanje sredstev za vse to, tako borba za gozdove in kamnolom kot tudi za mojstre, ki bodo brez sabotaž opravili pomembno delo. Izgradnjo stolne cerkve v Kingsbridgu, največje in najlepše, kar jih stoji v Angliji.

Ken Follett je nedvomno, tako kot sem ugotavljal že pri trilogiji Stoletje, mojster pripovedi in vživetja v daljne zgodovinske dobe. Bralec ob branju Stebrov zemlje začuti željo po tem, da še tako preprosti ljudje skušajo pustiti svoj pečat, kako zlahka so ženske in nižji stanovi bili izkoriščeni in kako hitro so se karte družbe lahko obrnile, življenje pa je moralo v nov boj za obstoj. Mimo tega spretnega slikanja zgodovinskega ozadja pa Follett vplete tudi transgresivne človeške hibe, ki pletejo zgodbe zgodovine ne glede na to, kdaj so napisane. Tako nekako kot Martin v Pesmi ledu in ognja. Tu silijo karakterne lastnosti junakov in antijunakov, ki se spretno dopolnjujejo in se drug od drugega odbijajo. Priložnosti za konflikt je dovolj, več kot dovolj. Vsak, ki je kdajkoli igral najboljšo namizno igro vseh časov, Naseljence otoka Catan, bo vedel, da so prav to razlogi, ki igro delajo tako dobro. In zato je branje Stebrov zemlje povsem čarobno, kot pri vsakem tako mojstrskem načinu pripovedi, ki zna različne kontekste dogajanja zliti v enega samega. A tule vsaj s pomembnima dvema dodatkoma: prvič, že prvi del trilogije Kingsbridge skupaj meri preko tisoč strani, torej si je Follett vzel čas za razvoj svojih protagonistov, ki jih je konsistentno odlično dograjeval ves čas, in drugič, teh junakov, s katerimi boste prebili nekaj dni intenzivnega branja, je kar nekaj, kar priča o avtorjevi zavesti, ki se bori proti monolitnemu pojmovanju dobrega in zlega. V resnici lahko le ugibam, kako hudo so mu ti junaki zlezli pod kožo.

Tako se je torej zgodilo. Sprva se je zdelo, da je zamisel za knjigo zgrešena, da sem napačen pisec zanjo, in skoraj se je ne bi lotil. Pa vendar je moja najboljša, in vi ste jo počastili. (Ken Follett, 1999)

Stebri zemlje je torej eden boljših zgodovinski romanov, ki sem jih bral. Ken Follett bralcu ponuja nepozaben izlet v dvanasto stoletje, na pot povsem preprostih cehovskih mojstrov, ki iščejo priložnosti, da postanejo del zgodbe človeštva, ki bo prerasla njihovo življenje in življenja njihovih potomcev. Ta pot ponuja tudi obsežno branje o tem, kakšne intrige in zakulisja so potrebna, da se izpolnijo načrti vseh vpletenih. V branju, ki ne štedi z živci je mnogo nasilja, odpovedi, razumevanja meniškega življenja in studa nad ravnanji visokih stanov. In veselja ob uspehu, ki sledi dolgemu in napornemu delu, ob ljubezni, ki postane dovoljena. Ob pravici, ki občasno tudi pomaga smislu, da doseže svoj cilj. In ja, seveda, Stebri zemlje, tako kot mogočne cerkve, ki jih zidarski mojstri v knjigi gradijo za prihodnje rodove, zato predvsem na jasno postavljajo odnose med ljudmi, spolom in generacijami, stanovi in poklici, ki so tu od nekdaj. Odnose, ki ostajajo. Po eni strani je to dobro, po drugi pa hudo hudo slabo. Ko boste prebrali prvi del trilogije Kingsbridge, vam bo to kristalno jasno.


✭✭✭✭







Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...