Konteksti

vir slike: bukla.si Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots . V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War , v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je ...

vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega , Popek sveta . Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki . Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe , da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je...

vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo . Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva...

vir slike: bukla.si Nekaj posebno strastnega vedno znova najdem v južnoameriških avtorjih in avtoricah. Takole čez palec v spominu nosim težke in močne knjige Bolanove 2666 in z občudovanjem čislam Monterrosa , ki ga z veseljem citiram ob mnogokaterih priložnostih. Pa  kakšne Ana María Shua in njenega bogastva mikropripovedi, takisto Andrés Neuman . Zato sem z navdušenjem kopal tudi po besedah prevoda tega romana, ki je kratek v svoji dolžini, a dolg v svojem vplivu in odmevu, ki se čuti vse do današnjih dni. Delo Antonia Di Benedetta z naslovom Zama , svoj prvenec, je avtor izdal že daljnega leta 1956, pri nas je izšel pred kratkim, z letnico 2018. Pri Mladinski knjigi so zanj poskrbeli in ga umestili v pomembno zbirko klasikov Kondor, prevedla ga je Vesna Velkovrh Bukilica , ki je prevod opremila tudi z odlično spremno besedo. Zama na relativno kratkih 250 straneh ponuja nenavadno bralno izkušnjo . Lahko bi jo označil kot kritiko španske kolonialne politike, izkušnjo od...

vir slike: emka.si Nekje, ko se zgodba Labirinta duhov že preveša v zaključno fazo in ko od osrednje zgodbe romana že plavamo proč, se nahajajo naslednje besede: " Zgodba je neskončen labirint besed, podob in duhov, prepletenih, da bi nam razkrili nevidno resnico o nas samih ." In to je eden od pomembnih obrazov te knjige, ki jo je napisal Carlos Ruiz Zafón . Knjige, s katero zaključuje svojo tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig . Roman, ki sem ga že dolgo čakal.  Zafón je avtor, ki zna združiti hitrost, akcijo, suspenz, hkrati pa odstira plasti svojih ljubezni do knjige in do Barcelone. Za svoje like si vzame čas, zgodbo zna razvijati počasi, prav toliko pa vanjo vnese tudi mističen pridih spoštovanja do ulic prestolnice Katalonije, zgodovine, svojega pisateljskega poslanstva in kot se zdi, neverjetne ljubezni do knjig. Nekako vse to je strastno zapakiral tudi v Labirint duhov, ki ga je prevedla Veronika Rot, izšel je pred kratkim pri Mladinski knjigi . Roman je...

vir slike: modrijan.si Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig , se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza , ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik . Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo...

vir slike: emka si Nekaterih knjig se ne morem načakati. Izjemno vesel sem bil, ko je dospela vest, da je iz tiskarne prišel še drugi zvezek Sveta brez konca. Izjemni dolgometražec, ki se zopet razteza na preko pet sto strani in bralcu ponuja mamljivi nekajdnevni izlet v štirinajsto stoletje, kjer se na angleškem otoku odvija zgodba potomcev junakov, katerih usode je Ken Follet popisal že v prvem delu trilogije Kingsbridge, Stebri zemlje . Branje je še vedno odlično, in povsem zadovoljno prikimava zadoščenim pričakovanjem, ki jih je pred nekaj več kot desetimi leti povzročil avtor, ko je izdal to nadaljevanje. Verjamem, da se je po uspešnem romanu težko soočiti s temi vprašalnimi pogledi in iskanjem vnovičnega presežka. Ne, presežka glede na Stebre tu res ni, tudi ne mislim, da bi ga Follet želel. Napisal je nadaljevanje, ki slogovno in pripovedno, tudi geografsko sledi Stebrom, njegove glavne osebe so potomci tistih, o katerih smo brali v Stebrih, a vse to bi zlahka tudi zamolčal...

vir slike: emka.si Mračno obokano podmostje krasi naslovnico prve knjige nadaljevanja Follettove trilogije Kingsbridge , malodane življenjskega dela tega plodnega pisatelja, njegova veleuspešnica, s katero je literariziral zgodovinsko dogajanje v Angliji. Začenši v dvanajstem stoletju, ko je bil osrednji del zgodbe, prav tako raztezajoče se na krepkih prekotisočih straneh, se sedaj dogajanje premakne dvesto let v prihodnost. Kraj ostaja isti. Kingsbridge. In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa...

vir slike: emka.si V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva . In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo...

vir slike: bukla.si Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo , izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar.  In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje , j...

vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec , za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico , v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi . Amanda Mihalopu...

vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega . Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča , v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih . Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine . In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen . Takšna in drugačna.  Piše...

V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje. vir slike: emka.si Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh.

Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To,...

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati in...

Ker sem pred kratkim prebral čudovito Če ubiješ oponašalca , je seveda povsem jasno, da se je potrebno lotiti tudi Pojdi, postavi stražarja. Gre za drugo knjigo Harper Lee, ki je izšla lansko leto, v prevodu pa je ravnokar izšla. Okoli te šviga kar nekaj zanimivosti. Prav gotovo je svojevrsten fenomen v tem, da je poskrbela za izjemno zanimanje. Naročila, prodaja in odzivi so šli v nebo. A najbrž predvsem na račun imena Harper Lee in njenega Oponašalca, ki je res izjemna knjiga. Zelo zanimiv pa je tudi razmislek, kako takšno delo sploh brati: po eni strani jo lahko vidimo kot vsebinsko nadaljevanje zgodbe iz Oponašalca, ker se vse skupaj dogaja dvajset let kasneje; po drugi strani pa je seveda jasno, da gre za delo, ki je bilo napisano pred Oponašalcem in je osnutek tega velikega dela. Tej slednji v prid govorita vsaj dva dejstva: prvi je ta, da je kar nekaj pasusov Stražarja malodane identičnih tistim iz Oponašalca in če bi nekdo želel pisati nadaljevanje zgodbe, bi najbrž (če odmisl...

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojno...

Tiha hiša je eden tistih romanov, ki svoje zgodbe ne pripoveduje na enostaven način. Problem pripovedovalca, s kakršnim smo imeli opravka recimo v Večerji, je tu pravzaprav nemogoč. Ali pa potenciran, kakor vzamemo. Sam se nagibam k tistim, ki bodo trdili, da je mnoštvo pripovedovalcev, ki nam tu narekuje tempo, v resnici močno v prid bralni izkušnji, ki jo priskrbi Orhan Pamuk v najnovejšem prevodu, pred tedni dospelim na naše police. Tiha hiša je kot mandala, ki jo gledamo, popolnoma mirnega pogleda, prevzetega nad lepoto njenega nastajanja, simetrične uravnoteženosti. Tiha hiša nastaja pred našimi očmi, in čisto nič tiha ni. V resnici kriči svoje zgodbe, teh ima namreč na pretek. In ne bivajo neodvisno druga od druge, temveč se prepletajo, tako kot zgodbe, ki jih piše življenje in življenja, ki se na nevidnih nitkah povezujejo med seboj. Kot mandala, pri kateri pravzaprav ne veš, kje bi s pogledom začel in kje smeš za hip zatisniti oči, da ne izgubiš rdeče niti, ki te je začarala...

Transatlantik je širokopotezna zgodba, ki ima mnogo želja in zajema moč upodobitvene moči z zares veliko žlico. Skoraj težko je začeti pisanje o tem romanu, pa ne, ker bi imel težave z iskanjem smisla in učinka, ki ga povzroča Colum McCann s svojim delom na bralca, temveč ravno nasprotno, zato, ker je v resnici zelo poln roman. V mnogih ozirih. Pa to sploh ni naključje. Colum je namreč uveljavljen avtor, ki tudi sam poučuje kreativno pisanje v New Yorku. Izdal je kar nekaj naslovov in prejel prav tako lepo število nagrad za svoje ustvarjanje. Med posebnimi literarnimi častmi je seveda potrebno omeniti tudi nominacijo za nagrado The Man Booker . Leta 2013 je bil zanjo nominiran prav za Transatlantik. vir slike: sanje.si Transatlantik je roman, ki v resnici ni prav obsežen, čeprav se dogajalni čas razpenja čez skoraj 170 let in vključuje 4 generacije. Po številu strani se seveda niti od blizu ne sreča z enormno količino bralnega materiala, ki ga recimo premore Kenneth Mart...

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich , kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich .  HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah. In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba...