Preskoči na glavno vsebino

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

vir slike: miszalozba.com
V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.

Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe
pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed
prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra.

Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno!

O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, peščeni rakovici, hrošču, sovi, ščuki in mravlji. Povsem običajna bitja, ki jih srečamo na travniku, gozdu, morju ali le na televiziji in v živalskem vrtu. A v ta bitja je Tellegen položil kopico samozavedanja, jih soočil s svojo bivanjsko biti v svetu in jih sredi noči prebudil ali jim poklonil sanje, v katerih ni bilo miru pred odgovori, ki jih prinaša življenje. Tako se nekdo sprašuje o skrbi, da nekaj pozabiš; skrb, ki jo enačimo s skrbjo za drugega; spet drugje se sprašuje o sobitjih in morali, o neznosni teži izginotja sobitja, ki bi ga zlahka in brez posledic nekdo lahko pojedel. Pa o nemogočih fantastičnih močeh, s katerimi bitja, ki plavajo, lahko tudi letijo in tista, ki so preokorna za poskoke, celo plezajo po drevesih. Piše o majhnih in preprostih bitjih z majhnimi željami, ki jih lahko izpolnijo sanje, pa naj bodo to vsakodnevni rojstni dnevi ali pa obilje tort. Pa o svetu, kjer je vse neskončno majhno in o tem, kako se odločiš, da imaš tekmo, v kateri zmagaš in se nagradiš.

O zahajanju mu ni bilo treba sonca ničesar več naučiti. Saj če bi bil sam velik in okrogel in bi visel na nebu, bi znal tudi zaiti, si je mislil. Samo spustiš se. To zna vsak. Vzhajanje pa je nekaj, česar ne zna vsak.

Tu pa so tudi zgodbe, ki peljejo v nepričakovano globino motrenja duha. Bitja, ki se svetlikajo, se sprašujejo o tem, zakaj se svetlikajo in koliko jim prav ta bistvena pritiklina v resnici opredeljuje obstoj; pripoveduje o bitjih, ki se ne morejo nadzorovati in v dialogu predstavi učno uro političnega prepričevanja v lastne omejene fantazmatske okvire. Medtem, ko se zlahka vrže v fantazijsko potovanje brez očitnih basenskih vzgibov, pelje tudi k zgodbam, ki mladim bralcem navrže to in ono o samocenzuri in bitjih, ki skušajo ustrezati normam družbe, v katero si želijo priti in o življenjski nevarnosti tega, da živiš v prepričanju, da je vtis, ki ga napraviš na drugega bolj pomemben od drugega samega. Pa o žalosti izključenega bitja, na katerega so pozabili in načinu, kako se tej žalosti upreš. In o dobesedno najhujšem, ki se ti pripeti, kako se soočiti s tem. O tem, kako se soočiti z negativnimi vplivi iz okolice. In nato zopet o nevarnosti samocenzure, tesnobe ob tem, ko nekdo ne ve, kako naj se obnaša ob pomembnem obisku, na koncu pa si zaželi, da bi bil celo sam drugačen. Ali vse ostalo okrog njega. Ter o tem, kako lahko dva najdeta skupnega sovražnika in se ob tem izvrstno zabavata.

Vstala je, odšla do stene in s tanko črto prečrtala NAJHUJŠE.
Skoraj zagotovo vem, da si mimo, je zašepetala. 

Tu so tudi zgodbe, ki se spogledujejo z mitološkim dojemanjem naravnih pojavov. Izvrstne pripovedi o tem, kako skušati na svet okoli sebe pogledati s povsem drugačnimi očmi. Piše o pridnem bitju, ki je želelo zajeziti sonce, da ne bi nikdar zašlo, ker ni maral noči in spanja. Pa o še manjšem bitju, junaku, ki je želel sonca naučiti vzhoda. V tem ogrinjalu je tudi izjemno lepa zgodba o opazovanju boja med svetlobo in temo, ki ga mali protagonist opazuje tako dolgo, da ju ne more več razločiti. Ali pa o potovanju na začetek noči ali o tem, kako napisati pismo temi, ki je za nekatera bitja več kot le odsotnost svetlobe.
vir: miszalozba.com


Večina zgodb tako ali drugače pelje v težavo dojemanja samega sebe. V osmislitvi vrženosti v situacijo, v kateri so se znašli brez odgovorov. Neverjetna preprostost vije skozi zgodbe o tem, kako nekdo ne more zaspati, ker ne zna prisluhniti samemu sebi ali v prikazu naravne determiniranosti, v kateri ni prostora za dobro in zlo. Pa o upravičenosti do obstoja, če ti umanjka tisto, kar opredeljuje tvojo vlogo v družbi, v kateri Tellegen pravzaprav napeljuje na odlično diskusijo o Sartrovski eksistenci, ki predhaja esenci. Tu so tudi druge zgodbe o prevpraševanju usode in iskanju samega sebe, o času in neskončnem prijateljstvu. Konec koncev je tu tudi zgodba, ki bo nadebudne bralce peljala v podaljšek razmisleka o mišljenju med spanjem in ločevanju tega od budnosti, ki smo ga nemara srečali že pri velikem Descartesu. Prav v teh zgodbah tičijo tudi meni najljubše. Vse do poslednje, v kateri mravlja želi oditi tako daleč, da ne bo na nikogar več mislila, pride pa le do drevesa, v kateri živi veverica. Veverica iz prve zgodbe.

Z mravljo, ki ji je Tellegen namenil vlogo modre živali - tiste, na katero se druge pogosto sklicujejo, ko česa ne vedo, poveže tako formalni krog zgodb s prvo kot tudi simbolično ponudi povsem pozitivno sporočilo, da pravo prijateljstvo prevlada nad še tako temnimi prostori, v katere se lahko izteče nočni premislek. Izjemno premišljena proza, ki jo zlahka v roke porinete tudi zelo mladim bralcem. Tellegenu je namreč v isti sapi uspelo mnogo reči: skozi preobleko pravljičnega in basenskega je s pomočjo fantastičnih motivov v mnoštvo svojih zgodb vpletel problemske teme vsakdanje morale, spoznavne teorije, samozavesti, bontona, introspekcije in umeščenosti v to, kar nas obdaja. Junaki teh zgodb so živali, ki trčijo ob težave ali lepe sanje, ne glede na to, kako veliki ali kako majhni so, a navkljub tej in drugim univerzalnostim Tellegen zmaga predvsem s slogom pripovedi, ki je vsebinsko neverjetno poveden, hkrati pa asketski, malodane pesniški in obenem prijazno nezahteven do bralca. Odlično.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela založba Miš. Konteksti se zahvaljujejo. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make