Konteksti

vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel s...

vir slike:emka.si Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet , je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta . Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.  Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po bran...

vir slike:zalozba-chiara.si Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu . Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja . In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah. Drevo želja je razmeroma kratka knj...

vir slike: bukla.si Na dober posluh pri meni naletijo teksti, ki se zdijo nekoliko drugačni od običajnega. Ki se malo poigrajo z glavnim junakom, ga uspejo tudi poslati ven iz omejitev besedila in ga napraviti za kompetentnega sogovornika zahtevnemu bralcu. Teksti, s katerimi avtor ne želi le zapisati zgodbe, ampak gre onkraj nje. Zato sem zelo užival v Zusakovem Odposlancu . Avtor, ki ga veliko publike pozna predvsem po njegovi Kradljivki knjig , je tule napisal nadvse pozitivno knjigo . Skozi lik glavnega junaka najdemo turbulentno soočanje z nenavadnimi dogodki , ki so tu le orodje za obrat protagonista k samemu sebi. To je knjiga o sleherniku, ki se znajde v toku dogodkov, za katere ni prepričan, kako in zakaj se mu dogajajo, a jim sledi . Tudi knjiga o življenju drugih . O vseh, ki lik obkrožajo in so tako ali drugače postali del vsega, kar njegovo življenje tudi opredeljuje. Je tudi knjiga o etiki, o tem, kaj in kako je potrebno storiti . Zgodba, ki je napisana kot intrigante...

vir slike: bukla.si Ko sem pograbil napotilo na Sally Rooney in njeno Pogovori s prijatelji, v resnici nisem vedel, kaj me čaka. Nekje v ozadju mi skozi misli šumijo vsi tisti naslovi, ki jo hvalijo in govorijo o izjemni, če ne najboljši pisateljici mlade generacije. Generacije Snapchata, kot sedaj lahko berem. Nisem imel dovolj časa poizvedovati, kaj je v knjigi, niti ne brati kritik, da bi vedel, zakaj je tako. Pa priznam, tudi sicer se ne drznem kaj preveč kontaminirati z branjem kritik in blogov, predno sestavim svoje misli. A branje je bilo prijetno, intrigantno, reflektivno . Povzroči mnogo več razmisleka, kot bi si mislil. In nemara ne v smeri, kot bi si domišljal sprva. Pogovori s prijatelji so mi bili všeč. Najprej zato, ker so napisani sila sproščeno, skoraj nekako indiferentno. Zato je branje hitro. Obenem povleče z vpogledom v druženje sodobne mladine na robu odraslosti, ki se zdi, da nima nekih velikih ciljev, da do ničesar v resnici nima nekega določenega odnosa, ne v...

vir slike: miszalozba.com Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku , kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš . Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje , v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branj...

vir slike: sanje.si Pred dnevi, ko sem se svaljkal in zijala pasel na zagrebškem knjižnem sejmu, me je ob obilici novosti, ki jih ponuja bestsellerski in tudi siceršnji knjižni trg pri sosedih, prešinilo, da v resnici ni tako zelo drugače od tega, kar je pri nas. Kar drži, da marsikateri prevod prej uzre bralne lučke kot pri nas. A s tem ni nič posebnega narobe. Bistveno se zdi to, da vendarle pridejo in so tu. Natanko to sem razmišljal, ko sem v množici razstavljenih eksponatov naletel na serijo prevodov del Ransoma Riggsa, ki pripovedujejo o posebnežih, nenavadnežih. Naključje je hotelo, da sem seveda ravno pred kratkim prebral nadaljevanje Riggsovega Otoka nenavadnih otrok , ki je pod naslovom Votlo mesto izšlo pri založbi Sanje, v prevodu Maje Ropret. Ransom Riggs v Votlem mestu nadaljuje odlično zgodbo o otrocih, ki so s svojimi posebnimi močmi divjajo skozi časovne zanke, se skušajo ogibati votležem in človeškemu pohlepu, sklepajo nenavadna zavezništva, vedno bolj je prisotn...

vir slike: emka.si Mračno obokano podmostje krasi naslovnico prve knjige nadaljevanja Follettove trilogije Kingsbridge , malodane življenjskega dela tega plodnega pisatelja, njegova veleuspešnica, s katero je literariziral zgodovinsko dogajanje v Angliji. Začenši v dvanajstem stoletju, ko je bil osrednji del zgodbe, prav tako raztezajoče se na krepkih prekotisočih straneh, se sedaj dogajanje premakne dvesto let v prihodnost. Kraj ostaja isti. Kingsbridge. In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa...

vir slike: bukla.si Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo , ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo . Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature , ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč . Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V oz...

vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec , za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico , v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi . Amanda Mihalopu...

vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv ( Turtles all the way down ). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu...

vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini . In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednj...

vir slike: emka.si Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda , v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik , Izruvana . Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger , je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot. In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Bran...

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...

vir slike: emka.si Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila , ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam mo...

vir slike: bukla.si Joël Dicker je tisti pisatelj, ki je pred skoraj natanko dvemi leti navdušil mene in kar nekaj drugih s svojo Resnico o aferi Harry Quebert . Napeto delo, v katerem se je Marcus Goldman, pisatelj podal v iskanje resnice o izgubljenem dekletu, je navdušilo zaradi ideje, sloga pripovedi in suspenza, ki bralca prikuje h knjigi. Odlična knjiga, ki jo še danes marsikomu z veseljem podtaknem med priporočila. In zato sem bil zelo navdušen, ko je pred kratkim izšel prevod njegovega novega dela, Knjige o Baltimorskih . V njej ponovi suspenz kriminalke, čeprav ne gre za žanrski roman. V tej je tudi na izjemen način ponovno prikazal svojo moč pripovedovanja in v njej se zdi, da je imel res veliko vsebine, ki jo je želel podati. Gre za sago o treh generacijah družine Goldmanovih, predvsem potomcev podjetnika in njihovih sinov, sosedov, prijateljev, ljubezni in vsega, kar se med njimi lahko zgodi . V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcu...

Attio osceni in luogo privato je naslov knjige, ki sem jo v roke dobil tam nekje, ko je v Ljubljani vrela knjižna mrzlica, na sporedu je bil namreč knjižni sejem. Lep čas, ki pokaže svet v lepoti ustvarjalne moči in ponudi prihodnost v novih razumevanjih kontekstov vsega tega, kar se odvija v naši bližini in daljavi. V našem času, pa tudi v prihodnjem in preteklem. To je svet pisane besede, ki ga imam tako rad. In v ta svet je takrat prišel tudi italijanski pisatelj Marco Missiroli s svojim opolzko-intimnim naslovom, ki skriva v bistvu več kot odkriva. In zato ga mirne volje lahko postavimo bolj v polje pazljive skrivnostnosti kot pa v neko razkrivajočo razgaljenost, ki ne služi pravzaprav ničemur. In to, sem pravzaprav spoznal kasneje, po branju, je smer, v katero je potrebno brati Missirolija: to je branje, za katerega se zdi, da nas želi prepričati, da gre za erotično delo, a v resnici se tako res le zdi. Opolzkosti v zasebnosti je nadvse prijazna, a resna knjiga o življenju, ki im...

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega po...

Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014. vir slike: emka.si Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo...

Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov , kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen. vir slike: emka.si Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovi...