15. april 2020

Drevo želja: pripoved starega hrasta

vir slike:zalozba-chiara.si
Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu. Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja. In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah.

Drevo želja je razmeroma kratka knjiga, pripoved, ki jo prvoosebno slišimo od starega hrasta, ki je doživelo marsikaj, sedaj pa mu grozi bridek konec, ker se je lastnica odločila, da ga ne potrebuje več. To je pripoved o tem, kako je postalo drevo želja. Pripoved o pomembnem hrastu, o simpatiji, o toleranci, o prostoru, ki ga oblikujejo odnosi, ne pa stvari in bitja, ki te odnose tvorijo. O tem, kako lahko času odmerimo pomen, ki mu pritiče, ali pa ga podvržemo vatlom trenutnega navdiha in potrebe. In tudi o tem, da se stvari lahko spremenijo, ko se spremenijo odnosi. Mirno in povsem
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...