Konteksti

vir slike: bukla.si Za lučaj dlje od dvajset let nazaj sem nadobudno pil življenje iz večjih žlic, brez prave mere in miru. Pri tem sem poletaval tudi vsepovsod, kjer sem našel neobičajno, zanimivo, mikavno. Tu so bile knjige, tu so bili ljudje, tu je bila tudi glasba. Predvsem ta. In v čudaškem okusu, ki sem ga razvil nekje tu, sem neizmerno užival tudi v čudaškem klepanju stihov, ki so jih vkup dajali ljubitelji tradicije severnih dežel. Uničevalci trendov, iskalci korenin, pristnega, borci proti prenarejanju. Kar koli so že bili, niti ni pomembno. Pač pa je neizmerno zabavno poslati spomine tja daleč nazaj in se muzati navdušenju nad recimo Kvasirs blot , v kateri bradati norvežani Enslaved izpopolnijo surove kitare in bobne z izmenjaje hrumečimi kriki in melodijami. Dobro je. Še danes mi je všeč. Vis blir den som drikker av mjøden, Kvarsis blod, men ei den som drikker Av den spillte mjød som dryppet fra Falkens ham.  Le s tem, da mi kljub priloženemu angleškemu prevodu prav...

Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma. Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tedno...

Zapis je bil v nekoliko krajši obliki predhodno objavljen v  Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo  http://outsider.si/   Črno ozadje, tema, ki skrbi za nepomembno praznino in omogoča osvetljeni podobi in ko v ospredju kraljujejo naši pozornosti, ne dopušča izbire; na levi strani podoba mladega moškega v preprosti opravi z bisago na hrbtu in s fotografsko popolnim prikazom dela gornjega trupa telesa, ki razkriva pridnega moža, ki mu ni težko delati z rokami. Njegova desna roka stiska ročaj meča, ki počiva na njegovi rami, gesta, ki želi sporočiti, da je bil ravnokar uporabljen, njegov obraz pa brezizrazno, brez jeze, žalosti, tudi brez usmiljenja in obžalovanja usmerja oči pogled v nerazločno daljavo, ki nismo mi, temveč nekdo drug. Ne poroča nam, prisotnosti. Pogled usmerjen naprej, v prihodnost. Pogled, ki v isto smer ponuja tudi plen, trofejo. S svojo levico jo privzdignjeno na višino prepone...

Angelologija je roman, ki bo navdušil verjetno marsikaterega bralca. Če privzamem, da je verjetno cel kup takšnih na svetu, ki se navdušujejo nad Brownovimi Angeli in demoni, neskončno dolgim vampirskim sagam in verjetju, da so za vse na svetu krive neke frakcije elit, drugačne od običajne raje. Ima zgodbo, ima zametke romance, zametke skrivnostnosti, zametke zgodovinskosti in želo tujega, neznanega, ki bo odgovorilo na vprašanje po zlu in zarotah tostranskosti, hkrati pa v razlago odpeljalo daleč stran v transcendenco. Recept je odličen in privlačen. vir slike:emka.si Angelologija je sicer delo, ki nekih večjih presežkov nima, čeprav so pričakovanja ob izidu bila zagotovo večja. Avtorica,  Danielle Trussoni,    se je verjetno na vso moč trudila, da bi napravila epohalno delo, a ne vem, na prvi vtis po prebranem ji to niti ni tako dobro uspelo. V knjigi je združila govor o angelih, podprt z biblijskimi referencami in hajko po celem svetu, jo začinila z nekaj prizori t...