Konteksti

vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim . Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca . Oba dela v središče postav...

Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija , ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja . Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84 , pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali . vir slike: emka.si Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi ...

Spoštuj očeta in mater. Dokler ju ne spoštuješ več. Spoštuj družino, dokler je tu. Ali pa jo pripelji nazaj, ko je izginila, da jo boš zopet lahko spoštoval. Vse je v družini, vse lepe in vse grde stvari. Tudi tam, kjer družine ni. In so zato potrebni dodatki, da je življenje lahko nosilec klica želje po tem, da jutri pride. Smisla, vrednosti, pljunka na sovražnikovem obrazu in lepila, s katerim skupaj povežeš razbito ogledalo in v njem dvojno podobo samega sebe. Tistega, ki si in tistega, ki je s tabo. Ker je nastala praznina, ki si jo moral zapolniti. In potem se gledata, se pogovarjata in se odločita, da bosta spoštovala družino. A ogledalo zasuče nazaj popolnoma druge besede, nezmožne strinjanja z originalom. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati . Nemara pa je res ni in je vse svojevrsten original. Tudi odmev strte slike pred ogledalom lastne razdvojene podobe. Ki zdaj ni podoba, temveč bitje na sebi. In ta pravi, da je treba pripeljati družino nazaj, razrešiti samega sebe skozi...

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca , Ljubi moj sputnik , 1Q84 … Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove ...

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca . Kot je Kant izdal Prolegomeno , v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma . Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri . vir slike: brightbooks.co.uk ...

Kronika ptiča navijalca je zadnje prevedeno delo Harukija Murakamija, na voljo v slovenskem jeziku. Seveda ne gre za zadnje Murakamijevo delo, kajti napisano je bilo že pred 20 leti. In, nekako tako, kot ne boste Laphroaiga ponudili nekomu, ki ni vajen resnih enosladnih škotov, najbrž tudi Kronika ni delo, ki bi bila najprimernejša za nekoga, ki ni vajen Murkamijevega sveta. A ta najbrž je le predpostavka, ki jo lahko preberete tudi kje drugje. Resnica je lahko povsem drugačna. Lahko je tudi nezmotljiva v tisti sproščenosti, ki čarovniško povleče niti iz sveta domišljije enega največjih pisateljev, jih nekje pred tvojimi očmi, čeprav ne veš natanko kje, spretno zveže v nerešljiv klobčič. Takrat, ko je narejen, je urok že popoln in tvoje oči ima pisatelj posihdob negibno na sebi. Težko greš proč, nekaj povsem neprekosljivega je na načinu, kako gibko se te niti ponovno razpletajo in zapletajo hkrati. Kronika ptiča navijalca je Murakamijeva klasika, vsaj v tem nezmotljivem in privlačnem...

Dolgo sem se otepal Murakamija. Ne vem prav gotovo, ali je šlo za namenoma provocirano gesto zanikanja,s katero nisem želel brati tistega, kar bere mainstream, ali pa sem enostavno imel dovolj drugega v kotličku, česar nisem smel pustiti na ognju, ker bi zagotovo povzročil beden sprimek na dnu, ki ga še dolgo ne bi zdrgnil proč. Pa je prišel trenutek. Časa je dovolj, hujše majske obveznosti v službi so tudi mimo, lahko grem torej na to potovanje. In potovanje je to bilo. Nekaj več kot štirinajst dni sem hodil po pokrajini Harukija Murakamija, slavnega japonskega pisatelja, ki je osvojil tako veliko število bralcev. Ja, tudi sam sem navdušen. Tole je bilo vsekakor nekaj posebnega. Kdor želi na to potovanje, naj za popotnico vzame odprtega duha, pripravljenega na čarobno fantazijo. In ne čudi se, če boš vmes in na koncu na nebu iskal dve luni. Eno večjo in eno manjšo poleg nje. (vir slike: svetknjige.si) 1Q84 je mojstrovina žlahtne kovine. Dragulj sodobnega romana. Ni brez napak,...