Konteksti

Salla Simukka je s prevodom Bela kot sneg kot nalašč k nam prispela z začetkom poletja. Poletje je bojda bolj naklonjeno krimičem. Z glavo na off in nasiljem v knjigi. Tam, kjer mora biti. Nasilje, ne glava. Nekoč si bom zagotovo vzel čas in temeljito raziskal, če a.) to, da poleti raje beremo krimiče, res drži ali gre le za varljiv občutek in b.) ali je branje o nasilju, kriminalu res sproščujoče. Oboje bom vzel kot delovno predpostavko. Zdi se, da drži. Iskanje zapletenih monolitov človeške psihe, preiskovanja temačnih globočin človekovega nerazumnega delovanja, neskončna nedoumljiva moč, do kod lahko raztegnemo iznajdljivost pri nemoralnih dejanjih, vse to in še mnogo več najdemo v žanrskih delih, ki pa vendarle privlačijo. Ena sicer bolj kot druga. A ljudje radi beremo takšne zadeve predvsem zato, ker radi vidimo, kako dobro premaga zlo in če smo kot bralci lahko soudeleženi pri razvozlavanju skrivnostnih zapletov – čeprav na koncu niti niso tako skrivnostni ali prepleteni – in se ...

Ove je zoprn. Ove ima načela. Ove ne mara nikogar. Ove sovraži spremembe. Ove je nergač. Ove ne pozna šale. Ove je v sporu z vsemi. Ove je skopuh. Ove je godrnjač. Ove ne mara, če kdo krši pravila. Ove je mnenja, da ve največ od vseh. Ove meni, da je le ena znamka avtomobila prava. Ove meni, da je le znamka tistega avtomobila, ki ga vozi sam, prava. Ove ne mara otrok. Ove ne mara, če mu kdo skuša vsiliti način ogrevanja. Ove je mnenja, da ga skušajo trgovci vedno opehariti. Ove ne mara zapravljati denarja v kavarnah. Ove prezira birokrate. Ove zelo natančno ve, kdo je parkiral na mesto, kjer ne bi smel. Ove meni, da je določene stvari potrebno pač poznati. Ove je pripravljen na vse, tudi na tisto, kar pride takrat, ko njega več ne bo tu. Ker Ove zna oceniti situacijo. In situacija je takšna, da gre vse v maloro. Pardon, že nekaj časa nazaj je šlo vse v maloro. A Ove ostaja tu, ker... ker v resnici le Ove ve, kako se rečem streže. Skoraj vsi poznamo kakega Oveja. In to vedno bolj, glede...

Povsem zrel sem bil za eno knjižno utrgancijo. Ne verjamem namreč tistim, ki trdijo, da lahko berejo le resne knjige, knjige, od ''katerih nekaj odneseš'', od filmov gledajo le Tarkovskega in se v pogovoru nikoli ne poslužijo kakih neumnih tem, ki so tam le zato, da skrajšajo čas. Če vam uspe živeti resno življenje in se ukvarjati z resnimi problemi le na resen način, potem seveda kapo dol. Jaz vem, da tega ne zmorem. Brez sproščenih umojebov, ki so tu zato, da zabavajo in ponudijo ciničen, smešen, neškodljiv in hkrati popolnoma nekoristen način preživljanja časa, bi sam postal tak ljubek umojeb. Potem pa si zamislite, kako bi bilo, če bi se na svetu sprehajalo preveč takšnih ljubkih… aja,… ne, slaba primera. My bad. Kakorkoli že, knjiga z zgornjim naslovom spada v kategorijo popolnoma nekoristnega branja, ki pa močno zabava.  (vir slike: bukla.si) O tem delu sem dobil že nekaj vprašanj. Marsikoga je spodbodel nekoliko neumen naslov, ki ne pove ničesar, a vse...

Zopet krimič . Tako pač je, žanrska literatura je pri meni funkcija zapika. A veš tisto, ko imaš en priljubljen prostor v gozdu, najljubši sedež v kafani ali mehurček v glavi, kamor se zatečeš, ko imaš vsega drugega overload. No ja, mogoče tega ne potrebujejo vsi. Jaz se tja se z veseljem vračam na oddih, ker mi je fino reševati zapletenke in se navdihovati nad detektivskimi sposobnostmi sebe kot bralca. Krimiči so pač kul. Eni so boljši, drugi malo slabši; eni zelo predvidljivi, drugi te držijo pokonci do zadnje strani; eni so kljub predvidljivosti zelo berljivi, drugi te na koncu navkljub velikemu razkritju lahko pustijo hladnega. Kje se tukaj najde Harlan Coben ? (vir slike: emka.si) Coben se mi je vtisnil v spomin pred časom, ko je bila njegovo pisanje v Ljubljani oglaševano celo prek plakatov, česar ne vidim pogosto. Ali pa je bil plakat tako uspešen, da mi je ostal v spominu. Oglaševanje branja in knjig se mi na splošno zdi v redu. To v večini primerov ni prodajanje m...

Paolo Giordano je pisatelj, ki me je – kot tudi marsikoga drugega – navdušil s prvencem Samotnost praštevil . Zato sem tudi njegovo drugo delo, Človeško telo , dal na seznam poletnega branja. Tega nisem storil, ker bi šlo za tipično poletno branje, bolj zato, ker sem vedel, da ga bom prežvečil že pred jesenjo. Vsekakor je roman precej drugačen od Samotnosti praštevil, mogoče tudi nekoliko bolj šibak v tistem prvem napadu, kakor včasih rečem silovitemu občutku, s katerim te lahko knjiga prevzame, a vendarle velja kot izvrstna bralna izkušnja. In veseli smo lahko, da ga imamo na policah. (vir slike: emka.si) Formalna realnost objekta je večkrat bolj pomembna kot njega vsebinska realnost. Včasih v časih pride moment, ko se vprašaš, ali vseeno sodiš človeka po obleki, ki jo nosi; film po igralcih, ki v njem nastopajo in knjigo po platnici, v katero je ovita. Ja, velikokrat to storimo in vpliv, ki ga ima forma na dojem, je včasih veliko večji kot vsebina. Zato tudi lahko trdim, da bi...

Prevod Zafonovega Ujetnika nebes sem kar težko čakal. Zato ker sem zelo užival v Senci vetra . Nekje v ozadju imam še obljubo, ki sem si jo dal že pred leti, da preberem tudi Igro angela . Natanko ta tri dela tudi tvorijo nekakšno trilogijo, ki se ukvarja s pokopališčem pozabljenih knjig. To pokopališče je glavni gradnik, ki Zafonovim trem zgodbam daje ecovski pridih skrivnostnosti, ki jo lahko s seboj prinaša knjiga in literatura sploh. Skrivnostnost, ki jo v času, ko je največji dogodek na vasi guglovo snemanje naših cest, preprosto preveč zanemarjamo. Ker jo knjige imajo in literatura prinaša odprta vrata v neskončne svetove. Odprta pa so le za bralca, ki se odloči prestopiti nje prag. Poguma prestopanja teh pragov je, kot ugotavlja knjigarnar Sempere, ena glavnih oseb v Ujetniku nebes, vedno manj. Zato je tudi svet vedno bolj uboren in manj neskončen. Tako razumem eno glavnih idejnih puščic te knjige. S skrivnostjo, ki jo moramo razrešiti, odpreti nove svetove in ujeti refleksijo...

Tokrat sem si zaželel nekaj svežega na področju žanra, ki se mu neusahljivo vdajam že dolgo. Kriminalni romani so mi vsekakor en tak knjižni fast food, ki ga brezmožgansko lahko berem, ga hitro požiram in nato relativno hitro tudi pozabim. Ker sem strasten ljubitelj skandinavskih avtorjev, vsaj kar se žanra tiče, sem si zaželel nekaj drugačnega. Z drugega konca sveta. In ja, zadeva je bila precej drugačna. (vir slike: mladina.si) Rez ni klasičen kriminalni roman. Običajno imajo kriminalke strukturo, kjer na je na začetku predstavljen bolj ali manj grozljiv umor ali kaka podobna barabija, bodisi preko žandarjev, ki na primeru delajo bodisi prek podrobnosti dogajanja te barabije same. Nato pa sledi dolga pot, polna temeljitega preiskovanja, ki v končni fazi pripelje do tega, da izvemo, kdo je barabijo storil. Tu se v resnici kar lomijo različni nivoji pripovedništva in izgradnje kompleksnosti, kajti spekter tega žanra lahko zajema zelo zapletene zgodbe; obstajajo seveda tudi zgod...

Občutek imam, da poletno branje ne obstaja več. No, mogoče je strogost te obsodbe malce prestroga. Lahko zapišem, da bi pričakoval veliko več izrečenega na to temo. Prvič, junij se bo hitro prelomil v drugo polovico in poletje je v bistvu že tu. Drugič, vedno sem imel občutek, da obstaja nekaj, čemur so vsi, tako knjižničarji kot tudi založniki in knjigarji, rekli poletno branje. Nekaj, kar bereš poleti. Takrat, ko imaš čas, ker ga sicer nimaš. Poletje je včasih veljalo za takšno medobdobje med dvema delovnima obdobjema prej in kasneje. Pred poletjem je bilo treba postoriti še zadnje stvari in po poletju je bilo potrebno zopet poprijeti za delo. To poletno obdobje se tako zdi, kot da ni bilo zaresno obdobje. Da je bil le kratek izlet v čas, ki je zunaj pravil zaresnega življenja. In odtod, se zdi, je tudi prišlo tisto poletno branje. Branje, ki je tu le za čas, ki ni namenjen resnemu življenju. Branje, ki se lahko dogaja le takrat, ko se ne dogaja nič pravega. Dejavnost, ki ne bo proi...