vir slike: malinc.si Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luč...
Med policami, pred zaslonom.