18. november 2018

Votlo mesto: vedno del tega sveta

vir slike: sanje.si
Pred dnevi, ko sem se svaljkal in zijala pasel na zagrebškem knjižnem sejmu, me je ob obilici novosti, ki jih ponuja bestsellerski in tudi siceršnji knjižni trg pri sosedih, prešinilo, da v resnici ni tako zelo drugače od tega, kar je pri nas. Kar drži, da marsikateri prevod prej uzre bralne lučke kot pri nas. A s tem ni nič posebnega narobe. Bistveno se zdi to, da vendarle pridejo in so tu. Natanko to sem razmišljal, ko sem v množici razstavljenih eksponatov naletel na serijo prevodov del Ransoma Riggsa, ki pripovedujejo o posebnežih, nenavadnežih. Naključje je hotelo, da sem seveda ravno pred kratkim prebral nadaljevanje Riggsovega Otoka nenavadnih otrok, ki je pod naslovom Votlo mesto izšlo pri založbi Sanje, v prevodu Maje Ropret.

Ransom Riggs v Votlem mestu nadaljuje odlično zgodbo o otrocih, ki so s svojimi posebnimi močmi divjajo skozi časovne zanke, se skušajo ogibati votležem in človeškemu pohlepu, sklepajo nenavadna zavezništva, vedno bolj je prisotno tudi prekletstvo te neznosne, a prijetne težine protagonistove ljubezeni. Pripoved, ki nadaljuje s precej pogumnim izletom v popolnoma nepredvidljive fantastične razsežnosti avtorjeve domišljije, v kateri se zdi, da v resnici nima meja, a v drugem razmisleku ponuja izvrstno pisanje o idejah prijateljstva, ljubezni, sprejemanja drugačnosti, neustrašnosti in predanosti, pa tudi zahrbtnosti, pohlepu, dokazovanju, strahu in grozi neznanega. Vse to je zapakirano v neprekinjeno tekmo s časom. Knjiga, ki tako kot prvi del, jo lahko bere tako odrasla kot mladinska publika. Tole je fantazijski roller-coster, ki poteka zelo hitro, na koncu pa nepreklicno zareže v akcijo in duhovni razvoj glavnih likov, jih za trenutek umiri, a jih hitro pošlje naprej.

Nikoli si ne zapomnim lepih sanj, v glavi mi ostanejo samo tiste hude.

Votlo mesto se nadaljuje v času druge svetovne vojne. Otroci posebneži so še vedno tu, kljub vsemu, kar so doživeli v prvi knjigi. To so otroci, ki niso povsem običajni, vsak od njih ima posebno moč, spretnost, lastnost, ki ga naredi unikatnega in posebnega, zaradi česar ga je pod okrilje vzela imbrinika gospodična Selec. Tu imamo fanta, v katerem prebivajo čebele, dečka, ki lahko obudi mrtve, dekle, ki lebdi v zraku in dekle, ki z rokami naredi ogenj. Pa fanta, ki ima preroške sanje in dekle, ki ima moč dvajsetih mož. Tu je tudi nevidni otrok. V druščino teh fantov in deklet je v prejšnji knjigi prispel tudi mladi Jacob Portman, ki je na nič kaj zabaven način prišel do resnice o svojem dedku, ki ga je pripeljala na otok nenavadnih otrok, kaj kmalu pa je spoznal tudi časovne zanke, gospodično Selec in se znašel sredi vojne vihre in borbe za obstoj. Spoznal je tudi Emmo, dekle, ki zna napraviti ogenj. In z njo ljubezen.

Otroci posebneži so še vedno tu in vojna vihra je še vedno tu. A njih preganjajo druge sile. Zato z gospodično Selec, ki je v ptičji obliki in jim ne more pomagati, bežijo s čolni, da bi zaščitili gospodično Selec in predvsem tudi same sebe. Naletijo na obalo in v boju z votležem zmagoslavno najdejo domovanje, kjer stanujejo prav posebne živali. Tu izvedo, kaj se dogaja z vsemi posebneži in kako preganjajo imbrinike in kaj jim je storiti, če želijo poskrbeti za gospodično Selec, da bo še kdaj v človeški obliki. Predvsem pa izvedo tudi to, da imajo časa zelo malo. Odpravijo se tja, kjer je še poslednja neujeta imbrinika, ki ji bo pomagala. V samo ustje vsega zla, ki ga obkroža. V London. A pot ni preprosta. Še posebno, če ne pozabimo, da gre za skupino otrok, ki že navzven dajejo indice, da ne gre za povsem običajne otroke. Vendarle so se tudi sami znali skriti.

Pravzaprav si ni nihče dovolj natančno ogledal otrok iz prvega razreda vlaka z odhodom ob osem trideset, da bi pri njih opazil karkoli posebnega. In še dobro, da jih ni.

Mudi se. Zelo se mudi, na to jo opozarja tudi pogled na gospodično Selec, ki jo skrbno čuvajo pri sebi. Naletijo na romsko družino in po slabem začetku postanejo veliki zavezniki, saj ima tudi glavar potujoče skupine pri sebi skrivnost, za katero mu mogoče prav ti otroci lahko pomenijo rešitev. Nato sledi vlak, pa nove težave, v katerih jim gre pošteno za nohte, a tudi sreča, ki spremlja te pogumne otroke, jim priskoči na pomoč. Tako končno dospejo do Londona.

Bomo noč sklenili v varnem materinskem zavetju imbrinike ali napol prežvečeni v peneči se črnini votležovega želodca?

Tam se vse skupaj zares začne zapletati. Še vedno so brez imbrinike, ki bi jim pomagala, tako si v bitki s časom še naprej pomagajo z lastno iznajdljivostjo in branjem knjige Posebniških povesti, ki so jo prinesli s seboj od doma. V Londonu bodo vstopili v še eno časovno zanko, kjer bodo spoznali nove prijatelje posebneže, obiskali cirkus, dobili končno nekaj oprijemljivih navodil in za finale te razburljive knjige vstopili v hišo na sredi Londona, popolnoma obdano z ledom in v spremstvu posebne gospodične. Žal pa to, da so v resnici našli tisto, kar so iskali, ni posebej razveseljivo, saj jih šokanten razplet povleče v nepredviden, povsem nov vrtinec reševanja svojih težav, ki jim kar ni in ni videti konca. Ob vsem tem so se tudi sami naučili marsičesa novega, nekaj tudi tega, kar jim nikakor ni bilo všeč. In medtem, ko večina otrok ob koncu torej razočarano zre v lakomnost človeškega duha, ki ne pozna razlik v teh ali onih časovnih zank, ima naš Jacob Portman, čigar zgodbo spremljamo že dve knjigi, še posebno, vedno bolj težko zagato.

Tako kot prvi del, Otok nenavadnih otrok, je tudi Votlo mesto nadvse akcijsko obarvana mladinska fantazijska pustolovščina. Pogrešal sem občutek temačne srhljivosti, ki jo je prinesel prvi del, a nodomestila jo je hitra akcija. Še vedno močno spominja na Zafonovo Marino. Votlo mesto je brati tolikanj tudi lažje in bolj gladko, ker smo bralci dodobra seznanjeni z zankami, votleži, posebneži, navadneži in vsem tem, kar spada v čarobni svet Ransoma Riggsa. A vseeno gre za zelo napeto knjigo. Takšno, ki jo snedemo v nekaj sedenjih. Akcija, v katero pademo takorekoč in medias res, je uvod, ki ji sledi vstop v zanko, ki ponavlja gesto zajčje luknje Carollove Alice v čudežni deželi. Sledi hitro dogajanje, ki nima nikakršnega časa za zastranitve. Gre za potovanje, ki spominja na tisto slavno pot dveh hobitov, ki sta imela težko nalogo, da majhna, kot sta bila, izpeljeta odgovorno nalogo in se upreta vsem poznanim in nepoznanim grozotam tega sveta. Naši nenavadni glavni junaki so prestrašeni, a pogumni in usmerjeni v cilj za skupno dobro, opremljeni s svojimi posebnimi sposobnostmi, a brez vedenja, kaj vse jih čaka. V tem bodo vsled nekaj sorodnosti uživali tudi ljubitelji dogodivščin Harryja Potterja. Gre za hitro potekajočo pripoved z veliko akcije in bogato besedilno slikarijo dogajanja angleške druge svetovne vojne na podeželju in v mestu. Domiselno, dasiravno povsem napolnjeno z dogodjem, ki mu je vzdržema občasno kar težko držati ritem, a brezmejno v iskanju načinov, kako ilustrirati težke preizkušnje, ki so na poti do cilja. In ponovno ozaljšano z dokumentarnim pridihom, ki ga prinašajo priložene fotografije.

Odkar smo odšli na pot, sem občutil že marsikaj - srečo, strah, upanje, grozo -, a dotlej se niti enkrat nisem počutil samega.

Ransom Riggs je našel pot do dveh različnih publik. Mlajše bo osvojil z neverjetno razsežnostjo domišljijskega sveta, priložnosti slikanja napornih vlog, ki jih mora vsak od njih s svojimi posebnimi močmi odigrati. Poleg tega je povsem jasno določen tudi cilj, ki odraža neverjetno navezanost na edino starševsko figuro, ki jo nenavadni otroci poznajo. In tu so tudi zlobne nevarnosti, v zgodbi prepredene na vsakem vogalu in te ne bodo dale miru niti bralcem niti junakom. Toliko bolj, peljale jih bodo tudi v nadaljevanje. Starejše bralce bo navdušil z metaforo, ki jo ta majhna skupinica z vsemi ranljivostmi na poti do svojega cilja zariše. Navdušil jih bo s sporočilom, da so prav vsi pomembni za dosego cilja in da se nemara največja nevarnost pri tem skriva tam, kjer bi to najmanj pričakovali. Da bo ta prišla na način, ki se bo zdel povsem nerešljiv. Stična točka teh dveh skupin bralcev pa je ena sama; ideja, ki naredi to branje odlično, nadvse preprosta: posebnosti, nenavadnosti, posebne moči, posebneži so pravzaprav vedno del tega sveta, v katerem prebivamo. Vedno bodo poleg njih tudi tisti, ki jih bodo želeli izničiti ali vzeti zase. In kot da to ni dovolj grozno, se medtem  nihče dovolj dobro ne vpraša, kakšne bitke bojujejo posebneži sami.

Votlo mesto je dobro nadaljevanje Otoka nenavadnih otrok. 


✭✭✭✭



Obišči tudi:


Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...