Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2014

Časokjunov dosje (II): bralno leto 2014

Časokljun , tisto kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42 in pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli, odlično opravlja svoj posel. Vsepovsod najdemo različne sezname reči in pametovanja, ki prinašajo smisel in pomen pojmu sodobne kulture bivanja in družbenega napredka. Načrtovanje petletnih strategij je povsem zastarela stvar, hipno spreminjanje skoraj vsega, terja vsakoletno mučno odbiranje grdih kamenčkov iz najlepšega prodja. Tiskano obrekovanopisje, spletni seznami in televizijska, radijska občila, so polna ločevanja odpadkov in z veseljem nam ponujajo končne resnice o tem, kaj je času primerno in kaj ne. Paradigme tega, kaj je potrebno zavreči in kaj ohraniti v spominu, so v takšnih oblačilih mnoge v svoji unikatnosti. In hkrati edine v mnoštvu tistih, ki se motijo. Časokljun bo pošiljal še naprej in čeprav bo dvom o njegovi verodostojnosti na mestu, bo vsakdo – ko bo v roke dobil takšno darilo

Analfabetka, ki je obvladala računstvo: kako se znebiti atomske bombe?

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku , ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine. vir slike: emka.si Analfabetki je ime Nombeko in pr

Buda na podstrešju: poročamo

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju ? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene? vir: emka.si Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

V najtemnejšem kotu: ko točno veš, kaj se bo zgodilo

Tole bo knjiga, ki vam bo prišla prav takrat, ko vas bo nekdo vprašal po branju, ki ga bo res prikovalo na fotelj. Ki ga bo prilepilo na potiskane strani in ga s silovitostjo prikovalo na neprestano premikanje oči od črke do črke, besede do besede, vse do zadnje pike. Občasno imam tudi jaz srečo, da tudi v žanrskem čtivu naletim na knjigo, ki je prav takšna. Kriminalke sicer običajno delujejo po takšnem principu, da ga napetost in impozantnost zla, ki se dogaja v teh zgodbah, napravijo takšne, da jih je nemogoče odložiti. A roko na srce, po metrih prebranega materiala se zdi težko, da katera od teh še napravi takšen učinek. Brutalno mesarjenje bralčevega psihološkega stanja, ki potrebuje vedenje o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo; tisto nekaj, kar je več od formul, ki so v navadi pri žanru; tisto nekaj, kar res potrebuješ takrat, ko si želiš dober krimič. V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivn

Pečat stvarjenja: življenje znanstvenice Alme

Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen nači

Vitez iz sedmih kraljestev: o bedačku Dunku, zabitemu kot deske v plotu

Svetovni cvetober fantazijskega čtiva ponuja zelo bogato tradicijo, ki sega vse od prvih zapisov klasičnega pripovedniškega izročila slavnih pravljičarjev, kakršna sta bila tudi brata Grimm , Alice v čudežni deželi, Stokerjeve Drakule, Frankesteina, tudi bralščine izpod peresa E.A.Poeja, seveda tudi Tolkiena, Rowlingove in posebej v zadnjih nekaj letih popularnega Martina s svojo Pesmijo ledu in ognja. In še mnogo drugih vmes. Zdi se mi, da branje fantazije ob teh imenih nikdar v resnici ni potrebovalo kako posebno oglaševanje, ker bo vedno obstajal krog ljudi, še posebno med mlajšimi, ki bo z veseljem planilo po literaturi, ki ponuja izlet v neznano in spoprijemke z najrazličnejšimi pripetijami, ki samo na daleč – vsaj na prvi pogled – spominjajo na - vsaj na prvi pogled – turobno sivino dolgočasnih odtenkov brezbarvnosti vsakodnevnega učasovanja. In prav zato tudi ne bi smela potrebovati spodbude za branje. V njej se najdejo vsi, od otrok do odraslih. Kar za mnogo ostalega branja ne

Kronika ptiča navijalca: Murakamijevo branje Orfeja

Kronika ptiča navijalca je zadnje prevedeno delo Harukija Murakamija, na voljo v slovenskem jeziku. Seveda ne gre za zadnje Murakamijevo delo, kajti napisano je bilo že pred 20 leti. In, nekako tako, kot ne boste Laphroaiga ponudili nekomu, ki ni vajen resnih enosladnih škotov, najbrž tudi Kronika ni delo, ki bi bila najprimernejša za nekoga, ki ni vajen Murkamijevega sveta. A ta najbrž je le predpostavka, ki jo lahko preberete tudi kje drugje. Resnica je lahko povsem drugačna. Lahko je tudi nezmotljiva v tisti sproščenosti, ki čarovniško povleče niti iz sveta domišljije enega največjih pisateljev, jih nekje pred tvojimi očmi, čeprav ne veš natanko kje, spretno zveže v nerešljiv klobčič. Takrat, ko je narejen, je urok že popoln in tvoje oči ima pisatelj posihdob negibno na sebi. Težko greš proč, nekaj povsem neprekosljivega je na načinu, kako gibko se te niti ponovno razpletajo in zapletajo hkrati. Kronika ptiča navijalca je Murakamijeva klasika, vsaj v tem nezmotljivem in privlačnem

Slovo od Berlina: ko zgodbo pove priročna ventrilokvistova lutka

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki , našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement. vir slike: bukla.si Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nas

Prosti pad: kjer se nadaljuje sibirska vzgoja

V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira. Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče

Na lovu za spomini: za prgišče Paasilinnove resnosti

Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini . vir slike: emka.si In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino? Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena , starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnic

Neobstoječi vitez: tisti, ki ga ni in tisti, ki je vse in še nekaj drugih

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik , ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje , mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zao