06. junij 2018

Neskončen stolp želv: o glasu, ki zapoveduje

vir slike: emka.si
John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova.

Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv (Turtles all the way down). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu Andreja Hitija Ožingerja prišel na naše police. V njem nam skozi pogled šestnajstletne Aze prikaže razpetost mladostnice navzven in navznoter, od očitnih do povsem skritih vojn; svoje pripovedovalske lovke vrže v njeno ljubezensko razmerje, odnos do prijateljice, mame in svoje obsesivne notranje gonje, s katero se neuspešno bojuje ves čas, vse skupaj pa je čisto malo začinjeno tudi z elementi detektivke in več razmišljanja o tem, kar se dogaja okoli glavne junakinje. Tudi o tem, koliko želv podpira svet.

Tako dobro mi je od rok šlo biti otrok in tako grozno je bilo biti to, kar sem bila zdaj.

Zgodba je sestavljena iz več plasti, v katerih je John Green želel zajeti vse, kar oblikuje Azo v njenem vsakdanjiku. Načeloma velja izjemno neproblematično dekle, ki živi sama s svojo mamo,
profesorico v srednji šoli. Očeta je izgubila, izdalo ga je srce; mama pa se trudi z Azo zgraditi zdrav odnos, s svojo večinoma nevsiljivo radovednostjo stika z njo ne želi izgubiti, čeprav njeno zaščitništvo občasno, povsem razumljivo, Azo utesnjuje. A sama se mnogo bolj ukvarja s svojo najboljšo prjateljico. Daisy je glasna, a pravična in iskrena prijateljica, s katero preživita ogromno časa. Predvsem pa ima nekoliko drugačno zgodbo. Prihaja iz slabše situiranega okolja, za življenje mora veliko tudi delati, kar z velikim negodovanjem tudi počne. Mnogo bolj vedrega obraza pripoveduje o fan fiction literaturi Vojne zvezd, ki jo piše in kjer je postala pravzaprav prava spletna zvezda. V pogovorih v lokalnem fast foodu se Aza in Daisy tako pogovarjata predvsem o Daisy. To, da Aze Vojna zvezd nikdar ni tako privlačila, Daisy nikakor ne moti. In v enem takšnih pogovorov Daisy naleti na informacijo o izginutju Picketta, bogatega poslovneža. Denarna nagrada, obljubljena za informacijo o njem, se je nepreklicno zalesketala v Daisyjinih očeh in glede na to, da je Aza poznala Pickettovega najstarejšega sina Davisa, sta stopili v akcijo.

Pač, ne najdem tistega globokega dela sebe, ki je čist ali neomadeževan ali karkoli že, tistega dela sebe, kar bi morala biti moja duša. Kar pomeni, da, mogoče pač, nimam nič več duše, kot je imajo bakterije.

Srečanje Aze in Davisa pa ne pripelje le do spoznanja, kaj v resnici pomeni biti nesramno bogat, temveč tudi do ljubezenske iskrice. In do denarja samega. Dekleti že vnaprej dobita denar, kajti Davis noče misliti, da se Aza z njim druži le zaradi denarja. In s tem se fokus zgodbe spremeni. Detektivska zgodba praktično zamre. V ospredje pa je razvoj likov in njihovih odnosov. Daisy zaživi novo življenje, finančna injekcija pomaga njej in njeni družini. Poleg tega je zajadrala v relativno uspešno razmerje z Azinim prijateljem, nastajajočim umetnikom Mychalom. V odnos do Aze pa prihaja vedno bolj naravnost. Aza ne doživlja tako preproste črnobele transformacije. Njen problem ni v denarju. Tudi ne v ljubezni. In tudi ne v očetu, ki ga ni več. Njen problem je v obsesivni motnji, ki ji preprečuje, da bi svojo okolico lahko sprejela v njeni in svoji polnosti. Povsem sovražni glas, ki ji ne omogoča sproščenosti do ničesar. Ko pristane v bolnici ali pa ko je tik pred tako želenim trenutkom poljuba, se ne more prepustiti toku, ker ima pred očmi zgolj bakterije, ki jih bo tako pridobila, se z njimi okužila in klavrno zapustila ta svet. Notranji glas, ki ji šepeta grozilne podobe, ji v resnici onemogočajo normalno druženje s svetom okoli nje. In to je najbolj odločilno dejstvo zgodbe Neskončnega stolpa želv.

... samo prepričaj se, da se ne bodo njegovi mikrobi trajno kolonizirali ...

Ta motnja je bolezen, ki za Azo in njeno mati ni nič novega. Zato tudi hodi k terapevtki. A navkljub temu se zdi, da ji ne pomaga dovolj. Aza pobegne pred vsako možnostjo fizične intime, v bolnišnici si z dezinfekcijskim sredstvom skuša izprati usta in želodec. Njena notranja agonija, ki vpliva na čisto vse njeno delovanje in jo onemogoča na vsakem koraku, je jedro te knjige. Vse ostalo so stranske posledice. In če je John Green v tej pripovedi naredil nekaj povsem nepotrebnih zastranitev - je s tem jedrom opravil izjemno. Način, kako je ubesedil notranje boje v Azini glavi, v katerih se borita zdrava pamet in obsesija, ki jo drži v pesti, povzroča srh in tesnobo. Azo zelo približa bralcu. In njeno željo, da vsega tega ne bi bilo, prav tako.

Zgodba se medtem začne razpletati. V finišu se zgodi prometna nesreča. Ta je fizični in brutalni prikaz preloma med prijateljicama. Konflikt, ki je na mestu. In to nikakor ne v negativnem tonu. Aza šele v trenutku njunega spora v Haroldu (tako je poimenovala svoj avto) pričenja dojemati Daisy. In preko nje samo sebe. To je trenutek, ki avtorju nekako zaokroženo potegne lok vpliva, ki ga ima lahko psihična motnja na kakovost življenja. To je trenutek, dasiravno boleč, ki se je moral zgoditi. Aza je v vsem, kar je počela in kogar koli je poslušala, to počela tako, da ni ničesar slišala. Ker je slišala predvsem neznosen tesnobni glas v sebi.

Ni me obsedal demon. Demon sem bila sama.

Tu se skriva izjemna pripovedovalska moč avtorja. Ne zmanjšuje dejstva, da je le z razumevanjem okolice, v tem primeru Daisy, Aza obdržala prijateljstvo. Aza je bila bitke s seboj. A tudi Daisy jih je. To migotanje žarkov smisla, v katerih Green potuje od Azinega nemočnega samozavedanja do Daisyjinega prijateljstva, ki nikdar v resnici ni bilo pod vprašajem, je pisanje, v katerem zlikovcev ni, so le ovire. Mogoče je nekaj sublimacije slabega tudi v Daisyjinem uspešnem pisanju, v katerem si izposodi tudi Azin karakter. In mogoče je prav zato nekaj sublimacije slabega tudi v Greenovem pisanju.

Epilog pa konec koncev dobi tudi Pickettova zgodba, tista detektivska. Za katero sta se dogovorili, da je ne bosta izpeljali. Točno tista, ki je romantičen podaljšek dobila v ljubezenski zgodbi med Azo in Davisom. Na obisku razstave v podzemnih rovih zunaj mesta se je zaključil tudi ta del. In z njim tudi podaljšek. Še en pritisk na Azo. Kot ona prizna Davisu, kaj lahko in česa enostavno ne uspe premagati, tako tudi on v resnici stori enako. Čeprav bi si del bralcev želel drugačnega razpleta, je tudi Davis tule primer v polnem pozitivnega lika, ki v iskrenosti do samega sebe prizna, da si je ne more želeti tako, kot bi si želela Aza, da bi si jo želel. Tudi tu negativnega ni. Pravega zlikovca tudi na tem koncu ni. So le ovire. Nepremostljive in na vso moč moteče. Glas ne utihne. Glas kriči. Tudi, če se zdi, da je odšel, v resnici le čaka na priložnost, da se ponovno pojavi. In teh priložnosti je na vsakem koraku na pretek. Razvoj tega glasu tesnobe in obsesije od začetnih strani do konca, ko avtor pričara občutek, da gre za čisto samostojen lik, je grozljivo uspešen.

"Neskončen stolp iz želv je, Holmesica, porkajeba. Iščeš želvo na dnu kupa, ampak to ne gre tako."

Neskončen stolp želv je zaradi tega v resnici precej temačna knjiga, strinjam se s takšno oznako, ki jo je o knjigi podala Jennifer Senior v The New York Times. Zgodba, za katero se zdi, da nima zmagovalcev. Pa vendarle ni tako. Ker tudi pravih zlikovcev ni. Je le zgodba petnajstletne Aze, ki sliši glasove, ki jo vsevprek opozarjajo na možnost okužbe s to ali ono bakterijo. Je zgodba, v kateri je tudi Green, ki trpi za OCD, opravil nekakšno avtorefleksijo in jo opolnomočil s svojo večkrat izkazano močjo vživljanja v mlade junake. Življenje Aze, ki je življenje odnosa do svoje mame, najboljše prijateljice, svoje velike simpatije in zvezd, ki jih z njim gleda, tuatare, Vojne zvezd, svojega poškodovanega prsta, mobilca preminulega očeta ter do tistega pod lupino, v podstati, z ostrimi šili oboroženega jaza, ki je neodtujljivo tu in ne namerava tako kmalu oditi. Manifestacija tega zadnjega bo mlade bralce seznanila s spoznanji, da sveta in ljudi v njem ne gre jemati na prvi pogled. Na drugi in tretji pogled se v očitnem skriva veliko več. Med drugim tudi strpnost in razumevanje, brez vsakršne odvečne patetike. To je ena od idej, ki Johnu Greenu izvrstno uspevajo že zelo dolgo.


✭✭✭







Obišči tudi:



Recenzijski izvod je priskrbela založba Mladinska knjiga. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...