Konteksti

vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel s...

vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini . In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednj...

Po nekaj več kot enem letu sem se opogumil in dal priložnost še enemu biografu, ki je poizkusil v besede ujeti življenje in delo velikana sodobnega literarnega, glasbenega in tudi popularnega sveta, Leonarda Cohena. Po tisti neprijetni izkušnji , po kateri še danes občasno čutim pekoč občutek v želodcu, je tole prišlo kot naročeno. In gre za biografinjo, Sylvie Simmons, ki je v knjigi z naslovom Pravi moški zate, življenje Leonarda Cohena , naredila vse tisto, kar mora pisec kronologije nekega ustvarjanja storiti.  vir slike: emka.si O Leonardu Cohenu vemo ogromno. Zato tule niti ne bom ponavljal teh podatkov. Čez čez vseenosti faktografije je vendarle nujno zapisati, da gre za živečo legendo. Gre za pesnika, pisatelja, tekstopisca, kantavtorja, izvajalca, igralca, velikega ljubitelja žensk, religioznega človeka, zenovskega meniha, (vsaj v nekaj delih njegovega življenja) strastnega odjemalca pomirjeval, ljubitelja meditacije, prefekcionista, nekoga, ki ga vodi izjemna...

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti ob...