Konteksti

vir slike: emka.si Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku , se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga . Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih z...

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca , Ljubi moj sputnik , 1Q84 … Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove ...

Ove je zoprn. Ove ima načela. Ove ne mara nikogar. Ove sovraži spremembe. Ove je nergač. Ove ne pozna šale. Ove je v sporu z vsemi. Ove je skopuh. Ove je godrnjač. Ove ne mara, če kdo krši pravila. Ove je mnenja, da ve največ od vseh. Ove meni, da je le ena znamka avtomobila prava. Ove meni, da je le znamka tistega avtomobila, ki ga vozi sam, prava. Ove ne mara otrok. Ove ne mara, če mu kdo skuša vsiliti način ogrevanja. Ove je mnenja, da ga skušajo trgovci vedno opehariti. Ove ne mara zapravljati denarja v kavarnah. Ove prezira birokrate. Ove zelo natančno ve, kdo je parkiral na mesto, kjer ne bi smel. Ove meni, da je določene stvari potrebno pač poznati. Ove je pripravljen na vse, tudi na tisto, kar pride takrat, ko njega več ne bo tu. Ker Ove zna oceniti situacijo. In situacija je takšna, da gre vse v maloro. Pardon, že nekaj časa nazaj je šlo vse v maloro. A Ove ostaja tu, ker... ker v resnici le Ove ve, kako se rečem streže. Skoraj vsi poznamo kakega Oveja. In to vedno bolj, glede...

Nemalokrat se mi dogodi, da sanjam zgodbe, ki jih berem. Kar je po svoje nekoliko čudno, saj običajno poslušam kar precej mnenj, da se v sanje prikradejo bolj zadeve, ki jih doživimo na vizualnem področju, torej, da jih vidimo. Ker naj bi se sanje dogajale v slikah in slike se nato povežejo v svojo zgodbo, ki nam svoj film plete ponoči v glavi. Freud k temu doda še željo in zaključi, da so sanje prav zato kraljevska pot do nezavednega. Ker so neposreden prikaz tega, česa te je strah, kaj si želiš, o čem premišljuješ. In pri tem sanje kurijo gradivo, ki ga skozi oči dobijo možgani. Žal sem o tem premalo podkovan in zato bom raje utihnil že na tem mestu. Dejstvo je, da poznam malo ljudi, ki bi sanjalo knjige. Lahko gre za slab vzorec. Ali pa je v resnici nekaj na tem. (vir slike: mladinska.com) Kakorkoli že, zgodilo se mi je nekaj dni nazaj, ko sem zaključil sila zanimivo kratko branje z naslovom Trgovinica za samomore (Jean Teulé), da sem o tej knjigi sanjal. Pa ne sanjal s...